Gaja Prestor: Imela sem kar nekaj strupenih odnosov

Gaja Prestor je iskrena in čustvena mlada ženska. Zanjo je zelo pomembno, da vse tisto, kar jo teži izlije iz sebe – pa naj bo to v obliki dnevniškega zapisa ali glasbe. Pred časom je izdala pesem Zame, ki govori o toksičnih odnosih, s katerimi ima tudi sama kar nekaj izkušenj.

Z glasbo se ukvarjate že dlje časa, zelo aktivni ste tudi na družbenih omrežjih, v začetku leta pa ste postali voditeljica magazinske oddaje Planet Vau. Kako usklajujete vse svoje obveznosti?

Res sem aktivna na različnih področjih in še sama si nisem predstavljala, da bom kdaj postala televizijska voditeljica. Trenutno delu na televiziji namenim največ časa, ker je zaradi situacije s koronavirusom težko biti bolj glasbeno aktiven – nastopam lahko le v svoji dnevni sobi (smeh). Koncerti še vedno niso dovoljeni, a upam, da se s sproščanjem ukrepov to spremeni. Toda kljub temu se trudim nameniti dovolj časa ustvarjanju novih skladb.

Pred kratkim ste  zamenjali glasbeno ekipo. Zakaj ste se odločili za to spremembo?

Spremembe so edina stalnica, ki jo potrebujemo v življenju in niso slabe. Odkar sem delala s svojim prvim producentom sem se zelo spremenila, zato sem odkrila, da potrebujem spremembo tudi na glasbenem področju. Nič ni bilo narobe s prejšnjo ekipo, želela sem si le preizkusiti nove glasbene stile in delati z drugimi ljudmi, saj bom le tako lahko napredovala.

Skladba Zame, ki ste jo nedavno izdali, govori o toksičnih odnosih. Je nastala na podlagi osebne izkušnje?

Tako je. Vsaka moja pesem vsebuje kanček mojih osebnih izkušenj. Tokrat smo avtorji trije in vsak od nas je v pesem vnesel svoje izkušnje. Preden sem bila v zvezi s svojim sedanjim fantom, sem imela kar nekaj strupenih odnosov, v katera sem vložila ogromno energije, nazaj pa sem dobila zelo malo. Prav tako sem zamenjala krog bližnjih prijateljev, saj sem prepoznala, kdo so pravi prijatelji.

Razdajanje v odnosih je največkrat značilno za nesamozavestne ljudi. Je to veljalo tudi v vašem primeru?

Da. Ker nisem bila prepričana vase, sem se skušala dokazovati drugim in jim ugajati. Potrebovala sem kar nekaj časa in izkušenj, da sem spoznala, da se mi ni treba nikomur dokazovati, razen sebi.

Pri 12. letih sem postala aktivna na družbenih omrežjih in prejela sem veliko sovražnih komentarjev. V najstniškem obdobju sem imela slabo samopodobo.

V srednji šoli ste se menda borili s pomanjkanjem samozavesti. Zakaj?

Pri 12. letih sem postala aktivna na družbenih omrežjih in prejela sem veliko sovražnih komentarjev. V najstniškem obdobju sem imela slabo samopodobo, saj sem se primerjala z vrstnicami na družbenih omrežjih in s puncami, ki so krasile naslovnice revij. Imela sem občutek, da so vse lepše in boljše od mene. V tistem obdobju so se začeli pojavljati novi lepotni standardi, priljubljena je postala Kim Kardashian, zato je bilo lepo telo tisto z veliko zadnjico in velikimi prsmi.

Kot najstnica sem bila malce bolj okrogla in ko sem se primerjala z lepotnimi ideali, sem bila žalostna. Tolažila sem se s hrano, a zaradi tega sem se znašla v začaranem krogu. Ko sem končno našla v sebi moč in se odločila, da bom bolje skrbela zase, sem spremenila prehrano, začela sem se redno gibati in meditirati, kar je pripomoglo tudi k izboljšanju mojega počutja in zdravja.

Shujšali ste za 20 kilogramov. Ste se kdaj spopadali s težavami na področju prehranjevanja – ste se pretirano obremenjevali s telesno težo in s tem, koliko kalorij lahko zaužijete na dan, da bi shujšali?

Da. Imela sem nekaj poskusov bulimičnega vedenja, vendar sem s tem na srečo hitro odnehala, zato nisem razvila bulimije, ki bi trajala dlje časa. Več težav mi je predstavljalo štetje kalorij. Preobremenjena sem bila s tem, kaj pojem. Najhuje je bilo v drugem letniku srednje šole, saj sem se večino dneva obremenjevala s tem, kaj sem pojedla, kdaj in kako bom jedla, koliko ur nisem jedla, na koliko ur lahko jem… Poleg šole sem razmišljala le o hrani, kar je bilo zelo naporno. Sedaj imam bolj zdrav odnos do hrane, a priznam, da se včasih še vedno obremenjujem s tem, kaj sem pojedla, vendar je takih trenutkov zelo malo.

Poleg šole sem razmišljala le o hrani, kar je bilo zelo naporno.

Vam je pisanje dnevnika pomagalo pri premagovanju čustvenih stisk?

Vsekakor. Dnevnik pišem že od prvega razreda osnovne šole. Doma ima pet debelih dnevnikov in jih še vedno rada prelistam. Dnevnik je bil moj terapevt in najboljši prijatelj, ki sem mu lahko zaupala vse, kar me je obremenjevalo. Po njegovi zaslugi sem lažje predelala svoje težave. V nekem trenutku se ti namreč lahko nekaj zdi grozno, čez dva dni pa opaziš, da sploh ni bilo tako tragično, kot se ti je zdelo. Pomembno se mi zdi, da izliješ iz sebe vse, kar te teži, ampak tako, da s tem ne prizadeneš drugih.

Nekje sem prebrala, da se ne znate prepirati. Zakaj ne?

V zadnjem času sem napredovala na tem področju (smeh). S fantom sva skupaj že tri leta in na začetku najine zveze sem se ob vsakem prepiru zjokala in nisem želela govoriti o resnih temah. V preteklem letu pa sem se naučila govoriti tudi o manj prijetnih čustvih in pri tem mi je pomagala meditacija. Sedaj se na resne pogovore ne odzovem preveč čustveno, ampak bolj razumsko. Upam, da se s fantom ne bova pogosto prepirala, vendar zdaj vem, da so prepiri sestavni del ljubezenskega razmerja.

Katere lastnosti so vam najbolj všeč pri vašem fantu?

Da mi daje svobodo in da me ne omejuje. Poznam namreč kar nekaj deklet, ki se, odkar so v zvezi, obremenjujejo s tem, kako so lahko oblečene, če lahko gredo ven... Zame je pomembno, da sem  samostojna oseba, obenem pa še vedno čutim ljubezen do svojega fanta. Negovati je namreč treba oboje – razmerje s partnerjem in tudi odnos s samim sabo. Veliko mi pomeni, da je moj fant iskren z mano, četudi to pomeni, da mi pove nekaj neprijetnega, saj le tako lahko sproti rešujeva težave. In zelo cenim to, da sem z njim lahko takšna kot sem in se mi ni potrebno pretvarjati.

Pretvarjanje je pogosto prisotno na družbenih omrežjih, saj večina uporabnikov skuša sebe in svoje življenje predstaviti v najlepši luči. Je zaradi tega težko biti spletna vplivnica? Se obremenjujete s tem, kaj boste objavili in kako se bodo na to odzvali vaši sledilci?

Včasih sem se obremenjevala z vsako svojo objavo. Trenutno pa o tem ne razmišljam več toliko, ker vem, da nisem terapevtka za svoje sledilce. Vsak se namreč sam odloči, če mi bo sledil. Moje objave so naravnane tako, da objavim tisto, kar se meni zdi lepo in pomembno. Velikokrat ne delim svojih zasebnih stvari, ker jih hočem obdržati zase. Moji nameni so vedno dobri, nikoli nisem pretirano retuširala svojih fotografij, kar ne pomeni, da obsojam dekleta, ki to počnejo. Dandanes je tudi veliko profilov, ki prikazujejo realne podobe ljudi, kar podpiram, vendar sama prisegam na sredino – pokažem nekaj svojih šibkosti, medtem ko druge prikrijem, ker ne želim, da vsi vedo zanje.

Kako pa se spopadate z negativnimi komentarji?

Kadar sem deležna kritik, se vprašam, če so konstruktivne in če mi lahko koristijo ali pa gre zgolj za izražanje mnenja nekoga, ki je nezadovoljen sam s sabo in se znaša nad mano. Takšne komentarje izbrišem, ker tega ne potrebujem pod svojimi objavami, medtem ko konstruktivne kritike vedno preberem in jih spoštujem, saj mi pomagajo, da se izboljšam.

Čutite odgovornost do mlajših deklet, ki vas spremljajo?

Čutim veliko odgovornost, vendar se zaradi tega ne bom pretvarjala, da sem nekaj, kar nisem. Ne olepšujem stvari, ampak sem realna. Če doživim krivico, to delim s svojimi sledilci. Nisem odgovorna za to, kako ljudje sprejmejo moje objave – vedno imajo možnost, da mi prenehajo slediti. Pred kratkim sem prebrala dober citat na to temo: ''Instagram je kot naša dnevna soba. Naši sledilci so kot gostje v naši dnevni sobi. Kadar prideš k nekomu na obisk, ne kritiziraš njegovega stanovanja, prav tako mu ga ne boš namerno umazal. Če ti nekaj ni všeč, lahko mirno odideš.'' Podobno je z družbenimi omrežji – vedno jih lahko prenehamo uporabljati.

Znano je, da ste velika ljubiteljica ličenja. Ste v srednji šoli res vstajali ob pol petih, da ste se brezhibno naličili?

Res je. Takrat sem živela v Radečah, srednjo šolo pa sem obiskovala v Celju. Prvo šolsko uro smo imeli vedno ob sedmih, zato sem morala iti na vlak ob petih. Zbudila sem se že ob 4.15, da sem si naredila brezhibni make-up in pojedla zajtrk. Niti en dan nisem hotela iti v šolo brez popolnega make-upa, saj je bila to moja motivacija, da vstanem. Danes tega zagotovo ne bi počela, ampak bi raje bolj dolgo spala.

Ali dandanes zapustite svoje stanovanje nenaličeni?

Seveda, to počnem zelo pogosto. V zadnjem času se počutim precej bolje brez ličil kot z njimi.

Je k temu pripomoglo tudi branje priročnikov, ki poudarjajo pomen notranje lepote in jih menda radi berete?

Vsekakor. Veliko knjig in člankov ti lahko spremeni pogled na dojemanje tvojega telesa. Prav tako se rada družim z ljudmi, ki imajo drugačen odnos do svojega telesa kot jaz. Toda vse se začne navznoter. Če urediš svojo notranjost, boš tudi navzven bolj žarel.

Preberite še: Poljub, Ula: Lepo je biti veliko. Nekoliko nevzdržno postane, ko postaneš preveč

Morda vas zanima tudi: Maja Založnik: Mamo je skrbelo, kako se bo znašla, ko bo videla, da me porod boli