Dobre navade, ki nam jih je prineslo obdobje #ostanidoma (delimo jih dekleta, ki pišemo Mično)

Čas, ko smo vsi ostali doma je v nekaterih domovih močno spremenil dinamiko dneva, v drugih spet manj. A verjetno so redki takšni, ki so izolacijo preživeli povsem enako kot mesece prej. In marsikdo od nas si bo spremembe in ostajanje doma zapomnil ter upajmo, da tudi kaj pozitivnega iz tega obdobja odnesel.

Kaj je #ostanidoma prinesel  nam, dekletom, ki ustvarjamo portal, ki ga ravnokar bereš? Zagotovo kakšno skrb, a tudi marsikaj lepega. In s tabo delimo navade, ki so nam v tem nenavadnem času zlezle pod kožo ter za katere upamo, da jih bomo negovale tudi v prihodnje.

Petra Cerar: Brez večjih posledic preživim brez tedenskega nakupovanja

Rutine iz karantene, ki si jih želim prenesti v vsakdanjik tudi v tako imenovani novi normalnosti so zagotovo neomejena kreativnost pri sestavi jedilnika, degustacije novih vrst vin, intenzivno opazovanje narave, še daljši sprehodi s psičko in nujnih minimalnih petnajst minut vodene meditacije.

Še pomembneje za mojo denarnico pa je neprecenljivo spoznanje, da lahko brez večjih posledic zdržim odsotnost stalnega tedenskega bogatenja garderobne omare, ali pa jo sem ter tja "za dušo" popestrim le s kakšnim rabljenim kosom prijateljice ali priljubljene modne blogerke.

Eva Natlačen: Kakšen bo  dan, je odvisno samo od mene

Karantena je bila za vse nas posebna preizkušnja, saj verjetno nihče ni bil vajen toliko časa preživljati v istem prostoru. Po nekaj dneh slabe volje, ki jo je povzročala ta abstraktna situacija, sem ugotovila, da nima smisla le čakati, da kriza mine in da sem za potek svojih dni odgovorna zgolj in čisto sama. Ne gre za neko novo ugotovitev, sem pa se v karanteni navadila, da sama določim, kako bo potekal moj dan in da so moje misli tiste, ki bodo tekom njega naredile dobre ali slabe situacije.

V začetku karantene sem se tako nekako pogovorila sama s seboj in izkoristila čas, ki sem ga imela. To miselnost sem v tem času veliko bolj ponotranjila kot prej in mislim, da mi bo prišla še kako prav. Sem se pa navadila tudi vsak dan vsaj uro preživeti v naravi s svojo psičko in to navado nameravam kar obdržati.

Daša Mavrič: Nikamor se ne mudi

Navada, ki nam je med izolacijo res lepo uspevala, je bilo tedensko planiranje kosil in pisanje dolgih nakupovalnih seznamov. Res redki obiski trgovin, poln hladilnik in po približno štirinajstih dneh skoraj povsem izpraznjen. Nobenih pretečenih rokov, nobene zavržene hrane, porabili smo vse nakupljeno, jedli vsak dan nekaj drugega in se učili novih receptov. Zdaj priznam, da že malo popuščam, a glede na to, kako zoprno mi je nošenje maske, se bom res potrudila, da v trgovino ne hodim za vsako malenkost. Tudi ko maske ne bodo več obvezne, bom po 'fasungo' šla čim manjkrat.

Drug lep izplen iz tega obdobja pa je, da je ura postala precej nepomembna. To, da ni bilo srečanj in druženj, je seveda spremenilo dneve, a po drugi strani se nam nikamor ni mudilo. Nobenega pregovarjanja, nobenega hitenja ... Morda je tempo res počasnejši, a v resnici nam nihče ne bo ušel. Tudi zdaj, ko se počasi postavljamo v stare tirnice.  

Ula Furlan: Malenkosti, ki so postale vse

Pred dvema mesecema, ob začetku korona karantene, je bila moja jutranja rutina začetek dneva brez budilke, z nekaj čudnega občutka na noter, z nekaj nelagodja, prepletenega z neznanim. Takrat je najprej zabrbotala voda v čajniku, kjer se je vsako jutro planinski čaj srečal z medom in limono in sem se vsaj v mislih lahko delala, da pijem tistega, ta najboljšega, ki te pričaka samo v koči, ko osvojiš vrh gore.

Naslednja poteza so bila na stežaj odprta okna, ki so lovila svež in brezvirusni zrak v bivališče in mi s plesočimi sončimi žarki po knjigi v naročju vsaj za trenutek pričarala poletje.

Danes je post koronski odmev pri meni predvsem ta, da sem se še bolj povezala s svojimi sosedi, da vem, kdo bo kmalu dobil novega kužka in kdaj se je komu pooblačila volja in so se v sanje prikradle črne misli. Pa jih razpihamo skupaj. Povezanost pa se je razširila tudi čez cesto, v ljudi, ki so mi že prej bili blizu, a nekako samoumevno tu, ker se jih da, ne da bi mislila grdo, jemati za in kot stalnico, povezanost z ljudmi, ki ne pričakujejo nič, a dajo vse. Rutina so postali torej še čvrstejši odnosi, pripadnost, sprejetost, iskrenost.

Pa kosila pri mami, medtedenski sprehodi, vsaj na Rožnik, dober komad, ki zagotovo spremeni voljo, sveže naročena zelišča, sadje in zelenjava z lokalnih kmetij, šopek cvetlic, s travnika ali spleta, skrbno zavrteni pralni stroji in po mehčalcu diseče perilo.

To. Malenkosti, ki so postale vse.

Goga Sredojević: Branje, dopisovanje, šivanje

Dober premislek za nakupe in manjši obisk trgovin. Odvadila sem se nakupovanja. Ne pogrešam ga.

V Ljubljani resnično ne rabim avtomobila, če imam kolo. Prej je bilo razmerje kolo avto 60/40, zdaj je 90/10.

Sprehodi v moji bližnji okolici.

Obujanje ročnih spretnosti - šivanje in pletenje.

Več branja.

Več dopisovanja s prijatelji izven meja naše države.

V spominu mi bo ostalo - ljubljanske ulice, kave od doma, popite na bregu Ljubljanice, družinski potepi po praznem mestu, več druženja z družino.

Manca Čampa Pavlin: Jutra na balkonu

Balkonsko cvetje me je povsem prevzelo. Najraje imam jutra, ko pozdravim rožice, v miru spijem čaj in sem nekaj časa sama s seboj. Tega rituala se veselim čisto vsak dan posebej in ga želim ohraniti tudi v nadaljnje. 

Sicer pa sem pri sebi prebudila nekaj starih simpatij. Čeprav sem že prej tekla, sem v času karantene tekla skoraj vsak dan, kadar se mi ni ljubilo, sem odšla na sprehod v gozd. Toliko novih poti, kot smo z otrokoma in možem odkrili v tem času, jih nismo še nikoli in upam, da nam to raziskovanje pride v navado.

Mir je tisti, ki sem ga pred karanteno pogrešala. Tudi v centru mesta se je v času epidemije spet slišalo ptičje petje, narava me je presunila in presenetila tudi tam, kjer je nisem pričakovala.

Pia Pangos: Štiri lepe spremembe

Iz obdobja izolacije bom v novo normalnost vnesla štiri navade:

Enkrat na teden večji nakup v trgovini z živili in enkrat na teden na trg po zelenjavo. Takšni nakupi so bolj premišljeni, nakupim tisto kar potrebujemo in potem jemo tisto, kar je doma.

Sama sebi sem dokazala, da lahko, če je volja, doma opravim približno tako dober trening kot v fitnesu ali na organizirani vadbi.

Več nakupov oblačil in obutve bom skušala opraviti preko spleta in čim manj zahajati v fizične trgovine.

Skušali bomo nadaljevati s čim pogostejšimi sprehodi v naravo in na Ljubljanski grad.

Mateja Florjančič: Kosila, od katerih se nobenemu ne mudi

Vsaka medalja ima dve plati. In čeprav misel, da ne smeš nikamor, res ni prijetna, je karantena prinesla nemalo spoznaj, kako je stvari mogoče početi drugače, bolje.

Prva, meni najljubša sprememba se nanaša na skupne obroke.  Vem, da v vsakodnevni noriji to ne bo mogoče vsak dan, a upam, da bo vsaj kakšno kosilo v tednu ostalo takšno, kot so bila tista med karanteno: vsak dan ob isti uri, počasna, dolga, sporočena z obveznim klepetom med in še dolgo potem, ko so bili krožniki že prazni. Ker se nam nikamor ni mudilo, smo kar sedeli pri mizi, klepetali in se večkrat dodobra nasmejali. Kosila za dušo in telo, bi lahko rekla.

Sprehodi so moja stalnica tako ali drugače. Ti v zadnjem času pa so mi bili v prav posebno veselje, kajti nikoli nisem po poteh hodila sama. Največkrat v družbi starejše hčerke, včasih tudi mlajše in sina je premagovanje kilometrov postalo družabni dogodek z obujanjem spominov, z neskončnimi debatami o trenutnih temah ter o načrtih za prihodnost. Vedno smo prehodili več, kot prehodim sama. Dnevno povprečje: šest kilometrov. Vem, da je nemogoče to pričakovati vsak dan, a upam, da bomo kdaj vendarle ponovili skupno znojenje in da bom uspela obdržati vsaj približek povprečja.

Z obvezno zalogo vode. Prej je nikoli nisem nosila s seboj, po novem zagotovo brez nje ne bom šla več na hajko. Kajti tudi dobra hidratacija je ključ do zdravja. To bo nedvomno rutina, ki sem jo po zaslugi spremljevalcev vzpostavila v karanteni in jo bom ponesla v svoj vsakdan.

Tako kot zadnjo pozitivno spremembo, ki je v prihodnosti povsem izvedljiva: nič prigrizkov za računalnikom. Ker je bilo kosilo vedno v doglednem času je bilo škoda uničiti tek ter, ker se ne spodobi kar naprej nekaj grizljati. Kajti starši naj bi bili potomcem dober zgled.

Preberite še: Netflix: Serije in filmi, ki te bodo posrkali vase

Morda vas zanima tudi: Devet načinov, s katerimi ogrožamo svoj obstanek na Zemlji