Bojana Ksela Rose: Slovenka, ki pisma slovenskih otrok res dostavi Božičku na Finsko

Pisma Božičku je zagotovo eden od najbolj pravljičnih projektov, saj otroci, ki so poslali pisma oziroma jih oddali v poseben nabiralnik v občini Ruše, dobijo tudi uradno potrdilo iz Severnega tečaja, da je Božiček njihova pisma zares prejel.

Podjetnica in vplivnica, pred tem pa dolgoletna novinarka POP TV Bojana Ksela Rose je letos z družino znova odpotovala v Božičkovo deželo – z njimi pa tudi polna vreča pisem otrok. 

Ujela sem vas tik pred potovanjem v Božičkovo deželo. Kako je nastala ideja za projekt Pisma Božičku?

Že četrto leto se odpravljam z družino na Finsko z veliko odgovornostjo, saj tja potujemo s pismi slovenskih otrok. Letos nesemo rekordno število pisem, približno tisoč se jih je nabralo, saj je projekt vedno bolj odmeven.

Veliko mi pomeni, da se je projektu pridružila občina Ruše, zato bo vedno zapisana kot prva podpornica našega projekta. In tudi druge občine se zanimajo za naš projekt, zato so vljudno vabljene, da se nam pridružijo v naslednjem letu.

Da pa bomo to lažje izvedli še v drugih občinah, se lahko že sedaj obrnejo name. Naš cilj je, da bi čim več slovenskih občin imelo poštne nabiralnike, kamor lahko otroci oddajo pisma Božičku. To je bila moja želja že v začetku projekta, a nam je epidemija koronavirusa nekoliko prekrižala načrte. 

Več let ste delali kot novinarka POP TV. Zakaj ste se odločili za spremembo na poklicnem področju?

Zaradi bolezni. Novinarstvo je naporen, težek poklic. Ne predstavljam si, kako bi ob njem lahko še imela otroke, kajti kot novinarka delaš od jutra do večera.

Na neki točki sva si s partnerjem želela ustvariti družino. Predvsem pa sem želela spremeniti način življenja, saj sem se spopadala z izgorelostjo, obenem pa me je vleklo k bolj pozitivnim temam.

Kot novinarka sem poročala o kriminalu, kar je zelo stresno, saj so to temačne vsebine, sedaj pa se ukvarjam s prijetnimi platmi življenja – Pisma Božičku, blagovna znamka Najlepša otroška potovanja, sedaj načrtujem tudi spletno prodajalno Najlepše otroške stvari.

Vse to so pozitivne teme in to rada delam. Hvaležna sem, da sem sedaj na točki v življenju, ko se ukvarjam s stvarmi, ki so pozitivno naravnane in moralne. Kot novinarka sem to pogrešala, sedaj pa vsak dan komaj čakam, da začnem ustvarjati. 

Skupaj z možem sta ustvarila blagovno znamko Najlepša otroška potovanja. Kaj je bil povod zanjo?

Ugotovila sva, da v Sloveniji manjka ponudba potovanj za otroke oziroma družine. Nisva želela ustvariti turistične agencije, ampak sodelujeva z njimi kot podizvajalca – v sodelovanju z uveljavljenimi agencijami oblikujeva turistični program oziroma počitnice za družine z otroki.

Midva sva tista, ki določiva destinacijo, izbereva vodnika, ki je primeren za otroke. Velika prednost teh potovanj je, da se oblikujejo skupine, v katerih so otroci in se tako med sabo družijo, starši pa lahko vmes kakšno kavico v miru spijejo.

Želela sva ponuditi bogat in kvaliteten program za otroke. 

Potovanja z otroki najbrž niso vselej idilična. Kaj pa je največji izziv pri takšnih počitnicah?

Preden sem imela otroke, sem bila perfekcionistka, idealistka, vse sem hotela imeti pod nadzorom. Ko pa sem imela otroke, sem odkrila, da življenja ne moreš popolnoma nadzorovati, zato spustiš določene standarde.

Potovanje z otrokom je seveda drugačno, kot če potuješ sam ali s partnerjem, potrebnega je veliko prilagajanja. A kljub temu je takšna izkušnja z družino neprecenljiva.

Preden sva imela otroke, sva z možem veliko potovala, vendar je sedaj odkrivanje sveta res nekaj posebnega. Občutek izpolnjenosti je večji.

Kako pripravite svoja otroka na potovanje?

Ne pripravljam ju. Bolj kot otroke pripravljaš, slabše je. To je podobno kot pred testi v šoli, saj občutijo strah. Če starši pretiravajo s pripravami na potovanje, so lahko otroci zaskrbljeni, slabo spijo, postavljajo ogromno vprašanj, imajo tremo, kar jim lahko pokvari vzdušje.

Zato je bolje, da se na pot odpravimo kakor da gremo k nekomu na obisk. Recimo, danes zvečer bom šele vse spakirala, čeprav se odpravljamo na potovanje jutri zjutraj.

Če sta starša mirna in se imata lepo, bodo tudi otroci uživali. Starši smo tisti, ki postavimo temelje in nudimo otrokom občutek varnosti.

Od vsake družine je odvisno, kaj bo odnesla od izkušnje – kako se bodo prilagodili. Nobeno potovanje ni nikdar točno takšno, kot je zapisano v programu, saj vedno pride do kakšnih presenečenj – z otroci pa še toliko bolj.

Pogosto se starši obremenjujejo, da bo otrok jokal na letalu – zato naj jih pomirim, da skoraj vsi otroci na neki točki med letom jokajo in smo vsi v podobnem kaosu. Eno od glavnih sporočil potovanja z otroki je, da se je treba sprostiti.

Kar velja tudi za življenje.

Res je. Če bi sama še vedno delala kot novinarka, ne bi danes imela dveh otrok. Svojo ustvarjalnost sem želela izživeti, zato bi najbrž imela težave, če bi opravljala delo, kjer tega ne bi mogla uresničiti. Všeč mi je, da ustvarjam za druge otroke in za svoje. 

Pred leti ste spregovorili o tem, da ste zelo spremenili življenjski slog. Se tega še danes držite?

Če sem povsem iskrena, niti ne. Vem, da to ni dobro, a trenutno imam toliko dela, da je včasih težko živeti povsem zdravo in brez stresa. Če ne bi imela moje mame, sploh ne vem, kako bi vse izpeljala, saj mi pomaga pri kuhanju in varstvu otrok.

Opazila je, da sva z možem v časovni stiski, zato nama je ponudila pomoč, za kar sem ji zelo hvaležna.

Mama ima poleg vrta še njivo, zato večinoma uživamo doma pridelano hrano, kar mi ogromno pomeni. Če bi imela možnost, bi nekega dne tudi sama imela vrt. 

Zdi se mi dragoceno, da ste spregovorili o tem, da vam pomaga mama. Na družbenih omrežjih je namreč ogromno žensk, ki dajejo vtis, da zmorejo vse same. Se ob takšnih objavah kdaj slabo počutite?

Ne, ker vem, da je realnost drugačna od življenja na družbenih omrežjih. Sama si sicer želim uresničiti določene stvari, a se zavedam, da se nič ne zgodi z danes na jutri.

Fotografije na Instagramu predstavljajo odklon od resničnega življenja, zato bi se moralo deliti tudi več utrinkov iz vsakdanjega življenja.

S tem namenom bom nekoč objavila pristen videoposnetek z našega potovanja in pokazala, kakšno je stanovanje, preden se odpravimo na pot. 

Kar se tiče družbenih omrežij, menim, da imajo na mlajše generacije precejšen vpliv, zato je odgovornost staršev, da jim pomagajo pri razumevanju tega.

Naša odgovornost je, da otrokom sporočimo, da to ni realno življenje. Sama sem recimo pristna mama in doma ne nosim ličil. Otrok, ki živi s pristno mamo, ima seveda drugačen pogled na življenje, kot če njegova mama skuša biti nenehno popolna.

Ko se bosta moja otroka nekoč seznanila z družbenimi omrežji, bom k temu odgovorno pristopila.

Sinu bom rekla, naj išče vsebino, in ne fasade – naj izbere osebo, ki ga bo podpirala in bo mirna, s katero bo lahko ustvarjal in imel z njo podobne vrednote. Kajti odgovornost staršev je, da usmerjamo svoje otroke. 

Preberite še: Kako opraviti s slabo vestjo, ker ste postavili meje

Morda vas zanima tudi: Patricia Pangeršič: »Še danes prejemam zahvalna sporočila, ker sem o tem spregovorila«