Oči in mami ne bosta več skupaj: Kako otroka soočiti z ločitvijo staršev

Ob razhodu staršev se v otrocih poraja nešteto občutkov, med njimi strah, negotovost ter neredko tudi občutek krivde. Zato je pomembno, kako v tej situaciji ravnata starša, kako otroke seznanita z njuno odločitvijo in predvsem, kakšno podporo jim nudita tedaj, ko se znajdejo v stiski.

Odziv otrok na ločitev je odvisen od mnogih dejavnikov, med drugim od značaja in tudi starosti. O tem, kako malčku v predšolskem obdobju predočiti dejstvo, da se starša razhajata, smo se pogovarjali z Bredo Kenda, univ.dipl. pedagoginjo, specializantko gestalt psihoterapije in vzgojiteljico za dodatno strokovno pomoč ter Nino Držaj, mamo treh otrok, avtorico bloga Z ljubeznijo, Mama, ki se je z ločitvijo soočila tudi sama.

Šele, ko odločitev dokončno dozori

"Za otroke je ločitev bolj stresna, kot za starše, saj nimajo praktično nikakršnega vpliva na dogajanje," na prvo dejstvo, iz katerega morata starša izhajati, opozarja Kendova in nadaljuje:  

"Odločitev, da se bosta ločila, je vsaj pri enem od partnerjev lahko včasih dozorevala tudi več let. Za otroke pa je razhod, ko do njega pride, nekaj novega in ga morajo še dojeti. Priporočljivo je, da si starša za ključni pogovor z njimi že pred tem vzameta dovolj časa, da se nanj pripravita. To ni enostavno, saj sta takrat oba pod vplivom raznih čustev, vendar naj se, če le lahko, toliko umirita, da sta pri pogovoru oba zbrana in na voljo svojim otrokom. V kolikor to ni takoj mogoče, je priporočljivo, da dobita podporo zase, za svoja čustva, lahko pri zaupnih prijateljih, v podporni skupini, pri psihoterapevtu, v strokovni literaturi. Dobro je, da sama pri sebi vesta, kaj vse ločitev prinaša in kaj vse je mogoče pričakovati, kratkoročno in dolgoročno.

Zelo majhni otroci, od treh mesecev naprej, že zaznavajo počutje drugih, predvsem v svoji družini.

Čas za pogovor je tedaj, ko že vesta, kako bodo potekali dogodki, kdaj in kam se bo kdo preselil. Ni dobro, da jih seznanita z morebitnim razhodom, potem pa nastopi obdobje negotovosti, če in kdaj bo to izvedeno."

Ninina izkušnja je sicer drugačna: "Midva najinih otrok z ločitvijo nisva seznanila skupaj. Mislim, da je bolj pomembno to, da se z njimi pogovori starš, ki je z njo bolj sprijaznjen oziroma je ločitev že toliko predelal in sprejel, da o tem govori z mirnostjo, varnostjo in prepričanjem, da se bo vse uredilo. Je pa res, da je vsak primer zgodba zase in je vedno najpomembnejše, da starša ravnata v prid otrok ter jim tako olajšata prehod na drugačen življenjski ritem."

Otroci čutijo, da nekaj ni v redu

"Zelo majhni otroci, od treh mesecev naprej, že zaznavajo počutje drugih, predvsem v svoji družini. Vidijo, da se starša prepirata, čutijo, če je kdo jezen, žalosten, opazijo, da v njihovem svetu nekaj ni v redu. Pri malčkih, mlajših od 18 mesecev je dovolj, da jih starši zgolj na kratko seznanijo z dejstvom, da oče in mama ne bosta več živela skupaj, jih bosta pa oba še naprej imela zelo rada in bosta skrbela zanje. Otroci morajo predvsem čutiti varnost in ljubezen, zato naj jih starša tolažita s telesno bližino, s crkljanjem, objemi, poljubčki, prepevanjem … Naj namesto njih ubesedita, kar se jima zdi, da čutijo, denimo: Žalosten si, ker ni očija tukaj; jutri ga boš videl. Vem, da je hudo, tukaj sem in rad(a) te imam.

Pri starosti od 18 do 24 mesecev že lahko otrokom dajo malo več informacij. Denimo: Drug teden se bo oči odselili v drugo hišo, ti boš ostal z mamico, pri očiju boš pa tudi nekaj dni, tam boš imel svojo posteljo in svoje igrače. Prav tako naj jih sproti seznanjata s tem, kdaj gredo k drugemu staršu, kaj bodo tam počeli in kdaj se bodo vrnili.

Medtem ko dvoletnik še ni bil sposoben z besedami dojemati, kaj se dogaja in je samo spremljal spremembe, je šestletnik že dobro razumel, kaj pomeni ločitev.

Za vse malčke je ves ta čas ključno, da jim starši zagotavljajo ljubezen in podporo ter poudarjajo, da nihče ni slab in kriv za ločitev, sploh pa ne oni. Otroci lahko izražajo tudi bojazen, da bodo oni sami zapuščeni. Starša naj poudarjata, da se to ne bo zgodilo, saj bosta še naprej očka in mami, čeprav ne bosta živela več skupaj," navaja terapevtka.

Na pomen prilagajanja različnim starostim pa opozarja tudi Držajeva: "V času ločitve so bili vsi trije najini otroci še v predšolskem obdobju. Stari so bili dve, štiri in šest let in je dogajanje vsak doživljal po svoje. Medtem ko dvoletnik še ni bil sposoben z besedami dojemati, kaj se dogaja in je samo spremljal spremembe, je šestletnik že dobro razumel, kaj pomeni ločitev, zato so bili pogovori z njim popolnoma drugačni. Načeloma otroci že sami opazijo in začutijo, da med staršema nekaj ne štima in začnejo postavljati različna vprašanja. V teh trenutkih je najbolj pomembno, da smo do njih iskreni. Da jim razložimo, da ati in mami ne bosta več živela skupaj, bosta pa še vedno njihova starša in jih imela rada," na odkritost opozarja tudi Nina in dodaja, da so otroci sprva res nekoliko zmedeni, postavljajo veliko vprašanj in da potrebujejo dejansko izkušnjo, da povsem dojamejo novo situacijo. Šele tedaj si jo lahko sploh predstavljajo in jo sprejmejo.

"Vsekakor pa je treba na primeren način izražati svoja čustva in to omogočiti tudi malčku. Nič ni narobe, če mu povemo, da smo žalostni. Tudi on je najbrž žalosten in lažje mu bo, če bo videl, da je sprememba težka za vse, da je normalno, da čuti žalost, jezo, strah ... Vedno pa mora imeti občutek varnosti in ljubezni, pomembno je, da se zanj ohrani rutina, ki je je bil navajen že prej, da bi bilo prilagajanje na novo situacijo zanj čim lažje," pravi Nina Držaj.

Otrok mora imeti možnost postaviti tisoč vprašanj, izraziti zaskrbljenost, mora imeti priložnost, da se zjoče in da kadarkoli potoži glede svojega počutja.

Čustva, ki se sprva porajajo v njih, lahko pripeljejo do burnih odzivov. Kako tedaj ravnati?

"Otroci ob takšni spremembi izkazujejo različne oblike vedenja: lahko so bolj jokavi, razdražljivi, preplašeni, lahko izražajo stisko, ko se ločujejo od enega starša na poti k drugemu, lahko občutijo bolečine v trebuhu, izgubijo tek, lahko postanejo agresivni, tepejo, grizejo, se povrnejo k vedenjem, značilnim za mlajša obdobja, denimo pričnejo močiti posteljo, lahko se odmaknejo. Možne so nočne more, pritoževanje o bolečinah v telesu, lahko fantazirajo, da imajo posebno moč, da bodo obrnili dogodke sebi v prid. Vse to je do določene mere pričakovano, pa vendar naj starši pridobijo čim več podpore zase in za otroke, tako v šoli, pri sorodnikih, prijateljih … in če ne gre drugače, pri ustreznih strokovnih službah," svetuje psihologinja Breda Kenda. 

Držajeva se z njo strinja ter izpostavlja pomen razumevanja malčkovih občutkov: "Stisko, ki se ob ločitvi v otroku poraja je treba sprejeti z razumevanjem in s tem, da ga poslušamo. Mora čutiti, da bomo ne glede na vse še naprej ob njem. Če morda v tistem trenutku ne moremo biti fizično z njim, ker je pri drugem staršu pa po telefonu. On mora vedeti, da ni njegova krivda, da se starša ne razumeta, mora imeti možnost postaviti tisoč vprašanj, izraziti zaskrbljenost, mora imeti priložnost, da se zjoče in da kadarkoli potoži glede svojega počutja."

Temu Kendova dodaja še eno, pri otrocih pogosto prisotno pričakovanje:

"Predšolski otroci si po ločitvi praviloma želijo, da bi se starša pobotala in spet živela skupaj, sploh če vidijo, da korektno sodelujeta. Tudi te želje je treba nagovoriti in jim predočiti realnost, da se to ne bo zgodilo. Skratka, starša naj bosta pripravljena na veliko odkritih, iskrenih pogovorov, na veliko vprašanj, ki bodo sledila. Otroke zanimajo konkretne stvari kot denimo, kje bo muca, kdo mu bo skuhal najljubšo hrano, kdo ga bo prišel iskat v vrtec … Prilagajanje na novo situacijo in nova vprašanja po ločitvi lahko trajajo še leto, dve in starša naj bosta na to pripravljena."

Nikakor pred njimi ne razrešujeta težav, ne govorita drug čez drugega, ne uporabljata otrok za dosego nekih osebnih ciljev, za potrebe maščevanja, obračunavanja.

Ne več partnerja, a še vedno starša

"Najpomembnejše med in po ločitvi je, da starša strogo ločita partnerstvo od starševstva. Eno sta onadva kot bivša partnerja in njun odnos, drugo pa sta onadva kot starša in njun odnos do otrok. Nikakor pred njimi ne razrešujeta težav, ne govorita drug čez drugega, ne uporabljata otrok za dosego nekih osebnih ciljev, za potrebe maščevanja, obračunavanja in podobno. Najbolje je, da se na samem pogovorita in dogovorita okoli vsega, kar zadeva skrbništvo, stike, vzgojo, da zastavita smernice za naprej. Če se ne zmoreta dogovoriti sama, se to rešuje na Centru za socialno delo in na sodišču, ampak nikoli pred otroki. Te je treba postaviti na prvo, ego pa na zadnje mesto. Žal to vedno ni mogoče in prepogoste so zgodbe, v katerih otroci trpijo zaradi sovraštva med staršema," na žalostno dejstvo opozarjata obe sogovornici.

Kdaj pride oči? Kje je mami?

"Takoj po ločitvi so bili trenutki, ko so otroci pogrešali starša, ki ga ni bilo ob njih in so spraševali, kaj počne ter kdaj ga bodo lahko spet videli, pogosti. Takrat je pomagalo, če smo se slišali po telefonu, si poslali kakšno fotografijo, v pogovoru smo šteli dneve do ponovnega srečanja," se spominja Nina in dodaja: "Sedaj so trenutki, ko drugega starša pogrešajo, redki. Najbrž ne zato, ker ga ne bi, ampak ker so se privadili na ritem in jim je malo bolj jasno, na kakšne intervale se vidimo in kako stvari potekajo. Je pa res, da imava skupno skrbništvo, zato so z obema polovico svojega časa, prav tako so intervali menjave krajši, ker so še majhni in nimajo tako dobro razvitega občutka za čas," pojasnjuje Nina.

Da je deljeno skrbništvo z vidika otrok dober model, se strinja tudi Breda Kenda:

Glede tega je bilo predvsem v tujini narejenih veliko raziskav. Izsledki so bili večinoma pozitivni. "Dva modela vzgoje nista nujno nekaj slabega, saj so otroci prilagodljivi in že od prej vedo, da denimo doma veljajo drugačna pravila, kot v vrtcu in pri starih starših. Če imata starša po ločitvi dva različna vzgojna stila, sta jih verjetno imela že prej in so na to navajeni. Dobro sicer je, če se starša lahko vsaj o osnovnih stvareh uskladita, v kolikor pa to ni mogoče, naj se vsaj ne pustita izsiljevati, če se otroci pritožujejo, da je nekaj pri nekom dovoljeno, pri drugem pa ne. Deljeno skrbništvo lahko deluje, če se oba starša strinjata, da je to najboljše za otroke in sta oba pripravljena aktivno sodelovati v njihovi vzgoji ter biti enako prisotna, če lahko o stvareh, ki zadevajo otroke, skupaj odločata, če živita relativno blizu in ga je tudi logistično mogoče izpeljati ter če v družini nista bili prisotni zloraba ali družinsko nasilje," pove pedagoginja in psihologinja. 

"Ločitev je kompleksna stvar, tako kot tudi življenje za otroke po ločitvi, zato ni enoznačnega odgovora za to, kakšno skrbništvo je najprimernejše, odvisno je od primera do primera in treba je pretresti razloge za in proti vsem oblikam, predvsem pa imeti v mislih otroke ter njihovo dobrobit," zaključi Kendova. 

Preberite še: Kako ravnati ob otrokovem napadu trme in kako pravilno postavljati meje (odgovarja pedagoginja)

Morda vas zanima tudi: Marko Juhant: Prihodnost naših otrok je svetla (intervju)