Samo Rugelj: S hojo lahko prideš dovolj hitro skoraj kamorkoli

Dr. Samo Rugelj je knjižni založnik, urednik, avtor številnih knjig s področja filma in založništva.

Pri svojih ustvarjalnih podvigih se sprehaja med žanri, v zadnjih letih pa je še posebno izrazen v t. i. literarnih pohodopisih, kot jim pravi, v katerih se odmika od »golih« opisov poti, saj v svoje stvaritve vnaša tudi osebno doživljanje.

V zadnji knjigi Soncu naproti opisuje, kako je iti peš v dvoje po najbolj samotnem delu Krete.

Zdi se, da literatura zadnjih let na novo »izumlja« zdravilo, ki smo ga ljudje poznali že davno – hojo. Sklicujemo se na mislece davne zgodovine, ki so med postavljanjem ene noge pred drugo dognali globoke resnice o svetu. Medtem se svet spopada s porastom števila kroničnih obolenj, zahodni svet postaja vse bolj obilen. V kakšnem svetu živimo?

Naš svet, kljub temu da so recepti za zdravo življenje znani, postaja vse bolj bolan. Nedavno objavljeni podatki o številu bolniških ur v Sloveniji v preteklem letu kažejo, da so se te v zadnjem desetletju povečale za sto odstotkov. Število bolniških dni je jasen kazalnik (ne)zdravja.

Predsednica je pred dnevi celo organizirala posvet o zdravstvu. Zdravstvena reforma je ena ključnih za našo prihodnost. A vse skupaj bo težko ugledalo kake pozitivne premike, če na družbeni ravni ne bomo začeli izvajati preventive, poučevati različnih pristopov k zdravemu bivanju, če ne bomo razumeli, kaj v praksi pomeni zdravo življenje.

Redkokdo, ko odraste, meri svoje (pojemajoče) telesne sposobnosti. Slofit ali športnovzgojni karton, ki ga izvajajo na ljubljanski fakulteti za šport, je eden redkih sistemov, ki odraslim to omogoča, sam sem član že nekaj let. Da, hoja je eno od preprostih in učinkovitih zdravil. Še posebno taka, ki ti na kožo zvabi nekaj znoja, ki ti pospeši srčni utrip in dihanje in ki traja vsaj pol ure vsaj trikrat ali štirikrat na teden.

Ob tem ima taka hoja ravno tiste zdravilne učinke, ki si jih dandanes želi večina prebivalstva; najbolje vpliva na zmanjševanje maščobnih oblog v telesu, saj ne porablja veliko glikogena, ki se aktivira pri intenzivnejšem naporu, obenem pa ne spodbudi teka, zaradi česar po naporu lahko zaužijete celo več, kot ste porabili. Tako gibanje zmore skoraj vsak.

Hodimo pa lahko pravzaprav kjerkoli in kadarkoli, mar ne?

Res je, samo razmišljati je treba. Če imate do službe samo nekaj kilometrov: zakaj ne greste peš? Ali pa popoldne po opravkih – je res treba z avtom? Priložnosti za vadbo mimogrede so marsikje.

Nedavno sva šla s sinom po neki težji športni rekvizit – jeklen drog za dvigovanje uteži. »Bova šla z avtom?« je vprašal. »Ne,« sem rekel, »šla bova peš in ga prinesla nazaj; tako bova mimogrede naredila še trening.«

V Soncu naproti omenjate, da vas navdihujejo še ne uhojene poti. A zakaj je vseeno vredno hoditi tudi po tistih, kjer so stopale že stotine drugih? Kaj vsako pot naredi samosvojo, samo vašo?

Na koncu knjige Triglavske poti sem navedel seznam nekaj deset potopisnih pohodniških knjig, ki sem jih prebiral. Pet let pozneje bi ga lahko dopolnil še z dvakrat toliko naslovi. Nove knjige o hoji, o spoznavanju pokrajine in ljudi v njej, pa naj bo to Camino ali Kreta, izhajajo ves čas in vsakič, ko se znajdem v Londonu in v tamkajšnjih knjigarnah, z zavistjo zrem v nove naslove, saj vidim in podoživljam, kaj vse novega so ljudje prehodili in o tem potem pisali.

Hoja, še posebno daljša, večdnevna, ko vse, kar imaš, nosiš s seboj, ko ne veš točno, kje boš prespal naslednji dan, ko ne veš, koga boš srečal, kake prigode te bodo doletele, s seboj nosi ta vabljivi pridih pustolovščine, ki si ga lahko marsikdo privošči tudi v poznih srednjih letih. To pomlad sem videl, kako so se mnogi Slovenci, predvsem Slovenke, odpravili na Krk, kjer so pred leti uredili Camino Krk.

Kaj je lepšega od tega, da si ves dan zunaj, v gibanju, ne prenapornem, da se družiš s prijatelji, razpravljaš o smislu življenja, zvečer pa prijetno utrujen zaspiš? In ko se zbudiš, je pred teboj nov dan za nove prigode. Vse to lahko občutiš, četudi greš po že uhojeni poti, zate je pač unikatna. Podobna pot je zdaj, za tiste, ki imajo radi morje, tudi na Cresu in Braču.

Slovenija je prepredena z različnimi pohodnimi potmi, iz katerih lahko naredite kratka potovanja. Prav mimogrede se lahko odpravite na Loško planinsko pot, ki je bila prva pot, ki sem jo dokončal pred desetletji. Traja približno deset dni in nazaj boste gotovo prišli prerojeni, zagotavljam vam. Zelo sem žalosten, da je bolj ali manj usahnila Ljubljanska mladinska pot, ki je bila druga, ki sem jo zaključil, ko sem bil star dobrih deset let.

Take resnejše situacije, ki lahko v odnosu ustvarijo napetost, ti omogočajo, da partnerja spoznaš tudi z druge plati, ne samo s tiste, ki jo prinaša vsakdanje življenje.

Na tem mestu apeliram na mestne organe, da jo obnovijo in pošljejo izkaznice vsem ljubljanskim osnovnošolcem: naj kake od točk obiščejo med športnimi dnevi in v izkaznice pritisnejo žig, preostanek pa dokončajo s starši. Tako se gradi preventiva za prihodnje zdravo življenje.

Gibanju, hoji, gorništvu ste namenili velik kos svojih literarnih izzivov. V zadnji knjigi, Soncu naproti, sicer niste prvič pisali o hoji v dvoje, a je bila gotovo poseben izziv. Tudi zato, ker se dogaja na Kreti, otoku, kjer bi morda lahko živeli, če bi ne živeli tukaj. Kako se hoja v dvoje razlikuje od hoje po poti, po kateri stopaš sam? In predvsem, kako drugače je hoditi na tujem?

Znano reklo pravi: če želiš nekam priti hitro, pojdi sam. Če se želiš imeti lepo, pojdi v družbi. Kar veliko sem prehodil sam, vendar je družba, še posebno z ženo Renate, tisto, kar mi da največ. Hoja v dvoje zahteva prilaganje od trenutka, ko odpreš oči, do trenutka, ko jih zapreš. Od tega, kaj boš jedel in kje, do tega, kaj boš poleg hoje še počel. Če si na tujem terenu, kar Kreta vsekakor je, čeprav sva bila tam že nekajkrat, je to za odnos izziv, hkrati pa mu denimo enotedenski pohod doda kar nekaj iskre ter nove dinamike.

Na poti se ti lahko zgodi marsikaj, tudi kaj, česar nisi pričakoval. Ko sva šla lani junija po Kreti in sva približno teden dni hodila po njenem zelo odmaknjenem delu, sva se v samo nekaj urah znašla tudi pred večjimi izzivi, denimo kako, še neutrjena v kretski vročini in soncu naproti, priti do cilja s premalo vode. Take resnejše situacije, ki lahko v odnosu ustvarijo napetost, ti omogočajo, da partnerja spoznaš tudi z druge plati, ne samo s tiste, ki jo prinaša vsakdanje življenje. Zato je nastala tudi knjiga Soncu naproti.

Hoja po neznanem terenu in v drugi državi tako nujno zahteva boljše načrtovanje in daljšo predpripravo – drugače se pač morate pripraviti na presenečenja. (Smeh.) Obenem ti neznani teren in prigode pustijo globoke občutke. S sinovoma sem šel pred nekaj leti peš po poti ob Hadrijanovem zidu malce južno od Škotske: to imam še vedno za enega naših najboljših pohodniških izletov, čeprav smo jih naredili kar nekaj.

Del vašega založniškega dela so tudi zanimiva poznanstva, ob katerih slovenske hribe približujete drugim. Kako je bilo iti na Triglav s Frankom Westermanom, nizozemskim pisateljem, ki je za svoje knjige obredel svet?

Lani smo izdali knjigo Franka Westermana Mi, hominini in del našega dogovora je bil tudi ta, da bo ob izidu prišel v Slovenijo, naredil promocijo za knjigo in se odpravil na Triglav. Na žalost je prišel ravno konec septembra, na dan, ko je na našem očaku zapadel prvi sneg, zaradi česar sem želel izlet odpovedati. A Frank se ni dal. »Poskusimo, pa bomo videli!« je rekel, ko sva zvečer po njegovem prihodu sedela v preddverju hotela, odhod pa je bil predviden za naslednje zgodnje jutro.

Tudi vse potrebne opreme ni imel; dereze, čelada, plezalni pas, ničesar od tega ni prinesel s sabo. »Resno?« sem vprašal. »Resno!« je odgovoril. Takoj sem poklical ženo, ji rekel, naj hitro najde vso potrebno opremo za Franka, potem pa povabil še starejšega sina, da se nam pridruži in poskrbi, da bo vse še bolj zanesljivo steklo. Tako smo se naslednje jutro odpravili v Krmo in prav zanimalo me je, kako bo šlo Franku, Nizozemcu, ki je vajen zgolj ravnine, v naših Alpah.

A pokazalo se je, da je vztrajnost, s katero je napisal številne mednarodno odmevne knjige, integralni del njegovega značaja: neustrašno je rinil navzgor vse do vrha, ni se ustrašil snega, mraza, ledu, megle, dežja, oblakov. Na vrhu je potem bil povsem evforičen, jaz pa sem do njega začutil veliko spoštovanje: jasno mi je bilo, zakaj je v življenju prišel do tu, kjer je. Krasita ga dve pomembni lastnosti: radovednost in vztrajnost. No, pa tudi nizka telesna teža in dobra pripravljenost. Drugače take poti ne bi zmogel.

Ljudje smo narejeni za gibanje, čeprav nas sodobni čas pošilja pred zaslone. Discipline gibanja ste se naučili že zgodaj. Če bi morali izbirati – tek ali hoja? Zakaj?

Še pred pol leta bi na to vprašanje odgovoril hoja. S hojo, še posebno pospešeno hojo, lahko prideš pravočasno in dovolj hitro skoraj kamorkoli. Primerjava med počasnim tekom na krajših ultramaratonih do sto kilometrov in hitro hojo na taistih razdaljah (govorim seveda o rekreativcih, ne vrhunskih ultratekačih) kaže, da aktivni hodci ne zaostajajo kaj dosti. Hoja omogoča tudi popotovanje, vandranje, rajžo, ki odpre povsem druge kanale. A tudi tek ima izjemno pozitivne in zdravilne učinke.

Tekaški trener Urban Praprotnik je pred časom denimo v eni svojih kolumn popisal izsledke tuje raziskave, ki kaže, da tek kot gibanje zmanjšuje odmiranje rdečega kostnega mozga, medtem ko hoja tega pozitivnega učinka nima.

Ni povsem jasno, kaj je razlog: morda tresljaji, ki jih čuti telo med tekom, ko z nogami udarjamo ob tla, drugače delujejo na ta mozeg kot pri hoji. Krajši, intenzivni teki dvigujejo sposobnost krvno-žilnega in dihalnega sistema, to pa sta ključna elementa za dolgotrajno vitalnost in tudi dolgoživost (poleg vaj za moč).

Če že moram izbrati, bi torej po biblijsko rekel takole: šest dni v tednu bi rezerviral za hojo, a sedmi dan bi vseeno ohranil za tek.

Preberite še: Camino Krk: Prehodili smo najbolj priljubljeno pot ta trenutek in tukaj so popotniški nasveti

Morda vas zanima tudi: Vikend pobeg: Pula z okolico in dih jemajoči Brioni, ki jih je ljubil Tito