Lubenice na Cresu: Zakaj tako ime, če ni sledu o njivah sočnega sadja

Otok Cres je priljubljena slovenska poletna destinacija. Mnogi dopustniki vzamejo s seboj tudi planinske čevlje in palice. To dvoje zlasti ni odveč, če hočejo do plaže sv. Ivana, ki pri svetovnih turističnih ocenjevalcih velja za petnajsto med štiridesetimi najlepšimi na svetu. Po kopnem se je do nje mogoče spustiti le po strmi stezi iz vasi Lubenice.

Zakaj bi se neka vas, kjer ni sledu o njivah, še manj o njivah sočnih lubenic, imenovala Lubenice? Raziskovanje tega navideznega nesmisla je bogato poplačano.

Četudi do skalnega vršnega grebena na najbolj zahodnem »izrastku« otoka Cres vodi hudo ozka cesta med kamnitimi ograjami, kjer ob srečanjih z nasprotnim avtom ne veš, kam bi se umaknil.

V vasi, ki je kot češnja na sivo-zeleni torti otoka, uradno živi še deset prebivalcev. Resnica je taka, da pozimi ni niti enega, poleti pa si kljuke podajajo.

Od bronaste dobe naseljen kršnati košček otoka

Pripeka obiskovalce hitro užeja, pa si pri zvoniku naročijo koktajl lubenice in se ozirajo za pridelovalci. A lubenic tu ni. Je pa v imenu kraja sled 4000-letne zgodovine. Neverjetno, kako dolgo že je ta kršnati košček otoka naseljen, menda že od bronaste dobe.

Rimljani, ki so tu postavili ogledni stolp za nadzor nad Kvarnerjem, so kraju rekli Hibernitia, kajti v nasprotju s poletno pripeko tu gori, kakih 400 metrov nad morjem, pozimi tolčejo ledeni vetrovi.

In je takrat kraj še najbolj podoben kamnom sredi zimskega spanja. V srednjem veku, ko je prostor že zasedlo več hiš iz domačega kamenja, je vas dobila tudi obzidje z dvema vhodoma. Danes radovedni obiskovalci, razkropljeni naokoli, poleg ostankov obzidja naštejejo 40 praznih hiš, pet cerkva in majceno pokopališče.

Arheologi so pred časom na skopi obdelovalni zemlji v bližnji okolici našli tako star nakit kot denar in lončevino, večinoma iz rimskih časov.

Odlični glasbeni dnevi

Hiše se držijo tesno skupaj, kot čreda ovac. Na Cresu gojijo avtohtono pasmo drobnice in v Lubenicah je v sezoni odprt zanimiv muzej ovčarstva. Da to ni kak od boga pozabljen kraj, priča tudi vsakoletni poletni glasbeni festival, posvečen zlasti klasični glasbi, nekaj je tudi etnoloških nastopov. Letos se začne 14. julija in se sklene sredi avgusta. Ni kak skromen zbir amaterjev, v 34 letih njegovega obstoja so na njem nastopala pomembna glasbena imena.

Če si izposodim besede rednega gosta, uglednega hrvaškega dirigenta Vladimirja Kranjčevića, je bil v Lubenicah bog posebno dobre volje, ko je raztresal lepoto pogledov na tukajšnjo krajino nad bleščečim modrim morjem.

Festivalski večeri potekajo na glavnem trgu pred Marijino cerkvijo, tudi v njej. Velika stavba, na začetku prejšnjega stoletja še dozidana, pod seboj skriva, pravijo, ostanke starega kultnega prostora z obzorja časov. Na nasprotnem koncu trga se v modro nebo brez oblačka sam pne visok, krepak zvonik s konca 18. stoletja. Naslednik tistega je, ki so ga nekoč postavili tik ob cerkev, a so ga strele, ki tu zgoraj na veliko sekajo, uničile že prvo leto.

Rajska plaža ni zapuščena

Slišati je vse jezike, očitno posebno vzdušje Lubenic odmeva daleč prek hrvaških meja. Kar nekaj obiskovalcev si pri avtomobilih obuva planinske čevlje in jemlje v roke pohodne palice. Nedaleč stran se namreč začne strmi, ozki spust k prečudoviti peščeni plaži sv. Ivana. Sonce se upira v kamenje in tri četrt ure previdnega pomikanja proti morski gladini tam spodaj je, kot da slutiti tudi opozorilna tabla na začetku poti, samo za opremljene pohodnike. Blizu so tudi tri cenjena plezališča, za katera pa tisti, ki se na kraj spoznajo, opozarjajo, da so senčna samo zjutraj.

Kdor se odloči za spust na lastnih nogah, je najbrž razočaran, da rajska plaža ni zapuščena, ko končno v potu obraza pride do nje; bolj lagodne kopalce iz bližnjih turističnih krajev na Cresu pripelje tja kak čoln. Tem se tudi ne bo treba dobro uro mučiti nazaj vkreber, da bi spet prišli v Lubenice, k avtu in zasluženemu okrepčilu.

Tudi princeska ne manjka

V sezoni se namreč skoraj od nikoder pod zvonikom pojavijo številne mize z dolgimi klopmi in postrežba, odvisna od dneva, je vredna sedenja. Ter seveda opazovanja ljudi, ki se kot mravlje po kolaču razlezejo po senčnih vaških uličicah vse do majhnega pokopališča z eno od petih cerkva, ki v opuščeni vasi nimajo več molilcev.

Vsaj poletni meseci spet prinesejo človeške glasove med slikovite stare hiše, ki so večinoma zaprte, nekatere obdane z divjim rastlinjem, ki čuva skrivnosti za razpokanimi, zaklenjenimi vhodnimi vrati.

V turističnih mesecih je mogoče srečati tudi nekaj domačinov, ki drugače seveda že dolgo živijo drugje, bolj udobno – strežejo pijačo pri zvoniku ali sprejemajo obiskovalce v muzeju ovac in jim ponudijo pletena ročna dela. Ob kavi izveš za domačo legendo o nastanku imena.

Nekoč da je bil kralj, ki je seveda imel lepo hčerko, ta pa se je doli v Osorju zaljubila v nikogar drugega kot v fanta, ki je pasel ovce tu, na vrhu otoka. Zato jo je oče nagnal, ona pa se je zadovoljila s skromno hišo pri fantu, ki jo je grela njuna ljubezen. Ime ji je bilo Ljubica, zato so rastoči kraj imenovali po njej za Ljubenico. Ko je Cres po prvi svetovni vojni pripadel Italiji, so ga menda Italijani zaradi lažje izgovarjave imenovali Lubenice.

V galeriji začutite utrip Lubenic.

Že Rimljani so od tod stražili Kvarner.

Začetek strmega spusta do plaže sv. Ivana.

Avtohtona otoška ovca je tukaj gospodarica.

Mogočni zvonik kljubuje številnim strelam.

Krajevna tabla pred orlovsko vasjo.

Vaščani prihajajo nazaj domov vsaj umret.