Psiholog Nikolaj Mejaš o tem, kako je potekal izbor tekmovalk za Sanjskega moškega #intervju

V soboto in nedeljo zvečer so številni Slovenci pred televizijskimi zasloni in z nestrpnostjo čakajo na novo epizodo trenutno najbolj vročega in romantičnega šova pri nas – Sanjski moški. Če sodimo po odzivih na družabnih omrežjih, so mnogi nestrpno pričakovali začetek šova, saj smo v zadnjem letu že milo rečeno pošteno siti koronasituacije. Sanjski Gregor Čeglaj je v zadnjih tednih svojim šopkom nadvse zanimivih deklet postal osrednja tema ponedeljkovih pogovorov. Skupaj s šovom pa so se v javnosti pojavile tudi številne govorice in teorije o tem, kako so ustvarjalci oddaj izbrali dekleta, ki se borijo za njegovo srce.

Da bi razblinili, kar se da čim več stereotipov in rekli bobu bob, smo za odgovore prosili strokovnjaka. Psiholog Nikolaj Mejaš, ki skupaj z ekipo OK Consulting že leta sodeluje s komercialno televizijo pri izboru kandidatov za resničnostne šove. Njegove izkušnje so dolgoletne, sodeloval je že v drugi sezoni Sanjske ženske in nam med drugim zaupal, v čem se tekmovalci, ki so se takrat prijavljali v resničnostne šove, razlikujejo od današnjih.

Kako poteka sam izbor kandidatov? Na kaj ste pozorni, ko imate pred seboj osebo, ki se je prijavila na resničnostni šov?

Najprej je treba pojasniti, da obstajajo različne vrste kandidatov. Prvi so takšni, ki se prijavijo sami, druge pa sodelovanju povabijo ustvarjalci oddaj. Na družabnih omrežjih najdejo ljudi, ki se ukvarjajo z nečim podobnim in se jim zdijo primerni za sodelovanje v oddaji.

Ko gledalci rečejo in si zamišljajo, da smo izbirali same konfliktne osebe, se motijo. Ravno obratno je.

Kaj iščemo? Z vidika gledalca se išče zanimive življenjske zgodbe, ki zavzemajo cel spekter, od običajnih, do takšnih, ki so imeli za sabo življenjske izkušnje, zaradi katerih so bolj zanimivi. Če uporabim prispodobo, bi lahko rekel, da je pomembno, da je izbran šopek različnih rož. Ko gledalci rečejo in si zamišljajo, da smo izbirali same konfliktne osebe, se motijo. Ravno obratno je. Bolj je zaželeno, da je čim večji spekter po različnih dimenzijah. Neke zakonitosti, kako bodo tekmovalci izpadali, sicer obstajajo, ni pa predvidljivosti. Če bi izbrali ljudi s podobno energijo, recimo samo konfliktne in bi na koncu ostala samo konfliktna energija, ne bi šlo. To niti približno ni naš cilj.

Se zgodi, da se nekdo, od katerega pričakujete, da bo umirjen in nekonflikten, pred kamero pokaže v drugačni luči? Lahko pritiski in kamere iz človeka potegnejo nepričakovano? Lahko predvidite, kako se bo nekdo odzval v določeni situaciji?

Naredimo neko osebnostno oceno, profil tekmovalca. Do neke mere torej vemo, kakšna je ta oseba in poskušamo predvideti, kako se ljudje znajdejo v odnosih. Ugotoviti želimo, ali so to ljudje, ki jim je v odnosih z drugimi v redu, ali jim je neprijetno. Ali so usmerjeni k ustvarjanju in oblikovanju odnosov, ali so bolj nagnjeni k sprejemanju drugih ali zavračanju drugih, ali so bolj dinamični in si želijo sprememb in novosti, ali si bolj želijo stabilnosti. Ali si v življenju bolj načrtujejo ali ne, ali so v komunikaciji bolj direktni ali bolj previdni. Ali se v odnosih aktivno uveljavljajo ali so bolj pasivni in čakajo na povabilo drugih, ali namignejo na nekaj in na tak način vstopajo v odnos.

Imajo torej neke vzorce in načine na podlagi katerih lahko ugotovimo marsikaj. Do neke mere spoznamo tudi njihova ranljiva, občutljiva področja in predvidimo, kako se bo odzval, če se bo kdo obregnil ob njihovo občutljivo področje. Je pa tudi odvisno od energij, odnosov in motivacije. Lahko bi rekel, da zmanjšujemo verjetnost presenečenj. Vsekakor pa je treba poudariti, da smo ljudje kompleksna bitja. Na vprašanje, ali se kdaj zgodijo presenečenja, lahko odgovorim, da pride tudi do presenečenj, a redko. Do tega pride, ko so ljudje v hudi stiski.

Ko ste ravno omenili motivacijo. Kaj je glavni motiv tekmovalcev, ki se prijavljajo v resničnostne šove?

Predpostavka, da je en glaven motiv, ni prava. Prav tako ni prav vreči vse v en koš. To ne bo šlo. Razdelal bi jih na več motivov, ki so tudi različni za različne šove.

Eden od motivov, ta je na primer aktualen predvsem za kuharske šove, je poklicni, da se naučiš nekaj novega in koristnega. Mnogi si tako želijo izboljšati poklicne možnosti, odpreti svoj lokal ali začeti lasten posel.

Tudi pri Sanjskem moškem se srečujemo z motivom, ki je vezan na poklicno področje. Nekdo, ki ima jasen motiv, da bo pri gledalcih izpadel resen, zanesljiv, odgovoren, zabaven in ima sliko, kaj je za njegov posel dobro, se bo verjetno bistveno bolj premišljeno lotil odnosov in bo premislil, ali bo šel v konfrontacije, ali bo kontroliral svoja impulzivna izražanja. Močen motiv, na katerega mogoče redkokdo pomisli je, da udeleženci niso zadovoljni, kako jih vidi okolica, njihovi bližnji, delovna in soseska okolica. Nekateri želijo spremeniti to, kako jih okolica dojema, zato se želijo pokazati drugačni. Želijo si spremembo slike. Tukaj je še motiv dokazovanja, ki pa je bolj vezan na ožjo družino. Spekter motivov je velik.

V moji generaciji so bili idealni poklici strokovnjaki, zdravniki, pravniki in inženirji. V naslednji generaciji je bil idealni poklic menedžer, v tej generaciji pa je idealni poklic zvezdnik.

Je eden izmed motivov tudi splošna prepoznavnost?

To je motiv, ki se je spremenil generacijsko. Če to primerjamo s področja poklica, bi rekel tako, da so bili v moji generaciji idealni poklici strokovnjaki, zdravniki, pravniki in inženirji. V naslednji generaciji je bil idealni poklic menedžer, v tej generaciji pa je idealni poklic zvezdnik.

Zelo zanimiv pa se mi zdi motiv, ki se je pojavil v času koronakrize.  Mnogim je bil motiv spoznati nove ljudi, se družiti, imeti eno dobro vzdušje, občutiti pripadnost, se imeti fino in to početi zabavne stvari. Upal bi si celo trditi, da je bila to rdeča nit v enem izmed teh šovov. So tudi ljudje, ki so v življenju malo osamljeni, izgubljeni in je motiv psihološka potreba po novem, po novih ljudeh, novih izkušnjah in novem dogajanju.

Se tekmovalci zavedajo, kaj vse s sabo prinaša prepoznavnost?

So različni. Nekaj je takšnih, ki vedo, kaj in kako, nekateri pa se tega lotijo naivno. Tisti, ki mislijo, da jih bodo posneli med aktivnostmi, ki so običajne in niso zanimive, ti so razočarani, saj jih bodo posneli tam, ko bo nekaj zanimivega. To je še šov in ne dokumentarna oddaja. Ustvarjalci in snemalci iščejo dinamiko. Odnosov, ki so normalni in običajni, ne bodo prikazovali. Zanimivi so odnosi v smeri večje naklonjenosti ali večje napetosti. En del je takih, ki so razočarani, ni pa to pravilo. Če z njimi predebatiramo in zaznamo naivno sliko, jo skušamo pojasniti, ampak vedno ne gre.

Zdi se, da določenih ne izuči in da se na podobno agresiven način, kot so se odzivali v oddaji, odzivajo tudi na družabnih omrežjih in se po nepotrebnem zapletajo še naprej …

To so le obrambni mehanizmi. Racionalizacija nečesa, zanikanje nečesa in mislim, da je to samo prikaz obrambnih mehanizmov, ki jih imamo vsi. Nekateri so tako naučeni, da za vse, kar je dobrega sem odgovoren sam, za vse, kar je slabega pa so odgovorni drugi. Pričakovanje, da bodo vsi ozavestili in imeli visoko oceno realnosti z distance, je nerealno. Nekateri tega ne dojamejo nikoli, nekateri pa zelo pozno.

Zakaj nam je zanimivo gledati nekoga drugega v neprijetnih situacijah?

Opravljanje je pomembna evolucijska aktivnost, a ga je treba ločiti od škodljivega in nevarnega obrekovanja.

Morda boste nekoliko presenečeni, a opravljanje je ena od največjih evolucijskih karakteristik človeštva in je v plus. S tem ko vem, kaj se drugim dogaja in o tem govorim, spoznam priložnosti, pasti, druge možnosti in spoznam, kako nekdo drug dela s tem. Če izhajate iz stališča, da je opravljanje fuj, sem osebno močno proti temu. Opravljanje je pomembna evolucijska aktivnost, a ga je treba ločiti od škodljivega in nevarnega obrekovanja. To pa pomeni, da si nekdo nekaj izmisli, z namenom, da bi škodil. Opravljanje ni škodljivo. Mislim, da to obstaja ves čas. Včasih je bil resničnostnih šov pri starejših ženskah na vasi, ki so jim pravili vaške opravljivke. Tisti, ki jih je kaj zanimalo, so se pri njih pozanimali, zdaj pa nam razvoj tehnologije omogoča bolj enostaven dostop do informacij. Tukaj torej ne gre za nič drugega kot to.

Menite, da so tekmovalci in gledalci zaradi izoliranosti in osamljenosti našli uteho v spremljanju šovov? V smislu, da se vsaj nekomu nekaj dogaja ...

V veliko presenečenje mi je bilo, da je bilo v Masterchefu veliko takih, ki so za motiv imeli druženje. Pri Sanjskem moškem pa bom rekel tako, iskanje partnerjev se je spremenilo. Cel kup mladih ni posebej navajenih direktne komunikacije. Komunicirajo z delnimi informacijami preko sfriziranih profilov, kjer včasih manjkajo tudi ključni podatki in izbor partnerja je za človeštvo vedno bila in bo pomembna dimenzija. Pri kandidatih smo raziskali, kaj je njihova največja investicija, ki bi jo namenili v partnerstvo, kaj pričakujejo od partnerja. To je bilo zanimivo slišati. Odgovor je bil tako razpršen od časa, do drobnih pozornosti, do ekskluzive … bili so različni, različna so tudi pričakovanja, na katero mesto želijo one pri partnerju priti in na katero pride lahko partner pri njih. Nekatere so povedale, da lahko pride partner šele na tretje mesto, za starši in otrokom.

Nekatere so povedale, da lahko pride partner šele na tretje mesto, za starši in otrokom.

Še ena dimenzija, ki je pri izboru tekmovalcem izjemno zanimiva je potencial za transformacijo. Da nekdo vstopi v šov z željo, da se bo razvil, da bo spremenil nekaj pri sebi, da bo vzcvetel, da je do zdaj malo manj skrbel zase in bolj za druge in je začutil, da je zdaj čas zanj. Ta zgodba o spremembi in zanimanje za transformacijo, je definitivno zanimiva za gledalce.

So zveze in odnosi, ki nastajajo pred kamerami pristne, dolgotrajne?

Zavedanje kamer in snemalcev s strani udeležencev je kratkotrajno, nekatere zveze, ki so nastale pred kamero pa so tudi dolgotrajne. 
 
 Preberite še: Dr. Veronika Podgoršek: Strup za človeka je, če pozabi nase

Morda vas zanima tudi: Melani Mekicar: Zaradi plesa se nisem imela časa ukvarjati z najstniškimi težavami