Mojca Lukan (Inštitut 8. marec): Doseči želimo pravičnejši svet

Inštitut 8. marec je doslej uspel doseči marsikaj: vložili so zakon za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva po modelu “ja pomeni ja”, z referendumom so preprečili, da bi v veljavo stopil škodljiv zakon o vodah, nato so prebivalcem in prebivalkam Anhovega uspeli zagotoviti sredstva za izgradnjo vodovoda, zaradi katerega bodo končno dostop do pitne vode dobili tudi oni.

Sedaj je pred njimi še ena pomembna naloga -  pripravili so nov “veliki zakon”, s katerim želijo odpraviti nekatere škodljive zakonske spremembe, ki jih je sprejela trenutna oblast. »Z vsako akcijo in pobudo, ki jo v Inštitutu izvajamo želimo doseči to, da bi bil svet malo lepši, prijaznejši ali pa pravičnejši, kot je bil pred tem,« pojasnjuje Mojca Lukan. 

V kakšni družbi v tem trenutku živimo – ali še lahko govorimo o slovenski politiki kot o demokratični?

Ja, mislim, da živimo v demokratični družbi, kar je vpisano v celotno slovensko zakonodajo, vključno z ustavo. Ne smemo pozabiti, da to ni samoumevno, v marsikateri državi tega nimajo. Kljub temu se v praksi vseeno srečujemo z manevri oblasti, ki niso demokratični in ki niso v skladu s temeljno pravno in etično normo človekovih pravic.

In takšen, demokratičen temelj Slovenije je tako zelo pomemben prav zato, ker omogoča, da smo kritični in da se zoperstavimo posameznim škodljivim ukrepom oblasti. In verjamem, da moramo to izkoristi in se za to boriti, sicer lahko izgubimo marsikaj, tudi demokracijo. 

Kolikšen je v teh okoliščinah pomen civilne družbe kot korektiva oblasti? 

Civilno družbo v vsaki oblasti vidim kot pomemben korektiv. Ni je oblasti, ki ne bi delovala sebi v prid in pri tem pozabljala na nas, na ljudi, ki jo v resnici šele omogočajo.

Je pa res, da je v trenutnih okoliščinah civilni družbi bolj ali manj onemogočeno, da bi bila zares progresivna, da bi delala korake naprej, ker je potrebno nenehno ukvarjanje s tem, da ne izgubimo tega, kar imamo, tega, kar nam je bilo morda še nekaj let nazaj povsem samoumevno.

Inštitut 8. marec se te odgovornosti vsekakor zaveda, kar je razvidno iz vaših številnih pobud in akcij; kaj želite z njimi doseči?

Povedano preprosto, doseči želimo pravičnejši svet. Vem, da to morda zveni naivno, ampak z vsako akcijo in pobudo, ki jo v Inštitutu izvajamo želimo doseči to, da bi bil svet malo lepši, prijaznejši ali pa pravičnejši, kot je bil pred tem.

Tudi, če so koraki k temu zelo majhni, niso majhni za ljudi, ki jih zadevajo. Na primer pitna voda, ki jo bodo končno dobili tudi prebivalci in prebivalke v Anhovem: mi morda hitro pozabimo na to, ampak ljudem, ki prebivajo tam, se bo zato spremenil vsakdanjik. 

Januarja ste oblikovali zakon o odpravi škodljivih ukrepov oblasti. Je aktualna oblast res za slovensko skupnost toliko bolj škodljiva kot so bile njene predhodnice in kje se to kaže? 

Zakon v zadnjih podrobnostih še popravljamo in ga bomo 16. marca vložili v Državni zbor. Ja, mislim, da je bolj škodljiva. Predvsem zato, ker zakone spreminja brez posvetovanja s stroko, ali pa jo ignorira, zakone sprejema na skrivaj in netransparentno.

Marsikateri zakon, ki ga je sprejela ta oblast, služi le njej, sprejemajo zakone, s katerimi lahko potem posredno služijo, pri tem pa »pozabljajo« na nas, navadne ljudi. Vse to se je recimo izkazalo na primeru škodljivega Zakona o vodah, ki smo ga potem lani julija skupaj zavrnili na referendumu.

Pomembno področje vašega delovanja je pravica do splava; kaj ta pravica pomeni vam kot aktivistki in kot ženski? 

Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je širše družbeno vprašanje, ki pomembno določa potek naših življenj. Sama recimo, res ne želim postati mama kar tako, ponesreči oziroma takrat, ko si tega ne želim.  

Pomembna mi je, ker pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok dejansko omogoča, da se sama odločim kdaj in kako in seveda če sploh, želim imeti družino in je ena od stvari, ki omogoča nadzor na svojim telesom. Ker so postopki splava pri nas dostopni in brezplačni, si jih lahko privoščijo vsi - ne glede na njihov družbeni status.

Pomembno pa se mi zdi, da oblast prav tako zagotovi ekonomske pogoje za to, da se ljudje lahko odločijo za otroka, če si ga želijo. Bitka za svobodno odločanje o rojstvu otrok je tudi bitka proti nestabilnim pogojem dela in revščini.  

Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pa je izredno pomembna tudi zato, ker zgodovina kaže, da se splavi dogajajo vedno in povsod, tudi če so prepovedani. Le da jih ženske v tem primeru pogosto opravljajo same in zato pri tem veliko pogosteje umirajo.

Včasih se v tem primeru osebe odločijo splav opraviti v kakšni tuji državi, kar je spet izredno nepravično, saj si to lahko privoščijo samo tiste, ki imajo denar, da si lahko plačajo pot in medicinsko storitev. Pa še seveda, včasih so okoliščine, v katerih oseba zanosi tudi grozne, recimo v primeru posilstva. In v takšnih primerih je grozno, da je oseba soočena še z dejstvom, da tega otroka ne sme splaviti.

Se je vlada že izjasnila, ali namerava posegati v to pravico ali ne? Nenazadnje vidimo, kako grobo jo omejujejo njeni politični somišljeniki zlasti na Poljskem, kjer je zato že umrlo nekaj porodnic. 


V Inštitutu smo že nekaj mesecev nazaj vse trenutne parlamentarne stranke in tudi tiste nove, ki postajajo za naš prostor relevantne, vprašali glede njihovega stališča do splava in ostalih reproduktivnih pravic.

Kljub mnogim pozivom se je na ta poziv odzvala le ena stranka, ki je del vlade. In to je SNS, kjer so zagotovili, da to pravico podpirajo. O stališču ostalih vladnih strank pa lahko le ugibamo ali pa sklepamo na podlagi njihovih dosedanjih izjav, kot je tista od Tonina iz leta 2018, da je zelo za, da se pot do splava oteži.

Konzervativci vam nenehno očitajo, da članice Inštituta 8. marec niste „prave ženske“ v tradicionalističnem, patriarhalnem smislu in da zato pravzaprav niti nimate pravice soditi o ženskih rečeh – v kolikšni meri vas tovrstni poskusi razčlovečenja prizadenejo?

Iskreno, kritik videza in tega kar opisujete nikoli nisem razumela. Razumem vsebinsko kritiko. Razumem vsebinsko nestrinjanje. Ampak res pa ne razumem, kaj ima recimo moja barva las, obleke in stan veze s čemerkoli. Pa zanimivo pri tem je, da za nekatere nismo »dovolj ženske«, karkoli že to pomeni, za druge pa preveč.

Meni je recimo neznanka, ki me je videla na televiziji napisala, da ne bi smela imeti dolgih nohtov. Sčasoma se naučiš, da nikoli ne boš ustrezal normi, ker ni samo ena in da je najboljše, da greš samo naprej s tem, v čemer se najboljše počutiš. In nekatere takšne stvari potem prizadanejo manj. 

Kakšna je torej nova, sodobna ženskost, ki jo živite in ki se je tradicionalisti tako bojijo? 

Težko rečem, kaj je nova, sodobna ženskost in tudi tega ne razumem, česa se bojijo. Razen, če se bojijo tega, da bi imela ženska enake pravice kot moški. In enako plačilo za enako opravljeno delo. Česar mimogrede še vedno nimamo, čeprav se včasih zdi, da je govor o enakosti med spoli že passe. 

Sam premier je na Twitterju osebno napadel vašo ustanoviteljico Niko Kovač ob podelitvi naziva Slovenka leta, nekaj dni zatem pa je kot svojevrsten seznam za odstrel objavil seznam organizacij, ki sestavljate civilnodružbeno koalicijo Glas ljudstva. Ste članice inštituta deležne tudi kakšnih bolj konkretnih groženj in diskreditacij? Kako resno jih gre jemati? 

Smo, zato smo se nedavno tudi odločili, da se bomo začeli na takšne grožnje in diskreditacije dosledno odzivati s tožbami. Prve smo že vložili. 

Aktivistke in aktivisti iz Inštituta 8. marec povečini pripadate mlajšim generacijam. Je torej končno napočil veliki generacijski obrat, ko bo Slovenija prekinila s svojo travmatizirano preteklostjo, se zahvalila poslednjemu osamosvojitelju in kot družba prešla v novo, postmoderno dobo? 

Dejstvo je, da nas mladih ne zanima preteklost na isti način, kot zanima recimo trenutno oblast. Dejstvo je, da nas pestijo vsakdanje težave, kot je recimo plačevanje najemnine za stanovanje, skrbi nas prekarno delo, kar recimo včasih nista bili taki težav. in da nas skrbi, kakšna bo naša prihodnost. In hočemo jo vzeti v svoje roke.

Morda smo zato bolj aktivni, kot kakšna generacija prej, ampak je pa tudi res, da pri nobeni akciji Inštituta do sedaj nismo delovali sami in tudi nikoli ne samo mladi. Pravzaprav je bil vedno na terenu nek miks vseh generacij in tudi mi ne bi mogli spremeniti čisto nič brez podpore generacije naših staršev ter dedkov in babic. 

Kaj bo z našo državo, če letos tega obrata še ne bo? Kaj bo, če mladi ne bodo šli na volitve 2022? 

Verjamem, da bomo tudi mladi šli na volitve in da bomo dobili novo vlado. In potem fajtali dalje in natančno gledali pod prste tudi novi vladi. 

Preberite še: Cene na bencina vse višje: nekaj trikov, kako prihraniti pri gorivu

Morda vas zanima tudi: Dejanski vpliv zelenjave na zdravje srca