Katja Bidovec: Prepričanje, da se nimaš več nič novega za naučiti, je tisto, ki te vleče nazaj

S Kranjčanko sva se ujeli v središču Ljubljane, a Katja Bidovec je ena tistih Gorenjk, ki svoje konce vedno nosi v srcu, čeprav ji diši prav ves svet. Zato se bo iz Ljubljane kmalu preselila nazaj v Kranj, v resnici pa jo boste še vedno lahko srečali vsepovsod. Med Azijo ali Afriko, na tistih stranskih uličicah ob zori in mraku, vsekakor pa s fotoaparatom pred obrazom.

Svoje prve profesionalne fotografske korake je naredila pod mentorstvom priznanega fotografa Arneja Hodaliča, danes pa z ramo ob rami skupaj ustvarjata številne projekte, zgodbe in razstave.

Ko razlaga o svojih fotopoteh, ji žarijo oči. In čeprav je njen glavni medij za prenašanje sporočil slika, ji gre prav slikovito od ust tudi zgolj z besedami. Najini dve uri intervjuja sta se izpeli prehitro in čeprav je spodnje besedilo na prvi pogled dolgo, bi jo lahko poslušala še enkrat toliko. In verjemite, da še vedno ne bi pokrili vsega.

Spodnji intervju je torej Katja v sliki in besedi. No, vsaj del nje ...

Zadnji dve leti sta bili pestri, fotografirali ste marsikje in marsikaj. Kaj vse je torej zaznamovalo to obdobje?

Pred kratkim je bila Namibija in nato Romunija. Že drugič sva z Arnejem Hodaličem in ekipo z Erikom Valenčičem na čelu odpotovala v begunska taborišča Zahodne Sahare, od koder pripravljamo večji projekt. Zajemal bo dokumentarni film, razstave in upajmo tudi knjigo. Dokumentarni film bo skozi poglobljene intervjuje govoril zgodbo Sahravijev, tako namreč same sebe imenujejo begunci iz Zahodne Sahare. Vsi intervjuji so bili posneti v posebnem fotografskem studiu, ki sva ga z Arnejem prinesla prav s tem namenom, saj sva jih po koncu vsakega, skoraj vedno precej emocionalnega intervjuja, tudi fotografirala.

Vstanem še pred sončnim vzhodom in sem na ulici do večera, ko se znoči.

Bila je tudi Indija. Festival Shivaratri je eden bolj pomembnih verskih praznikov, ko se je bog Shiva poročil z polboginjo Parvati in v Varanasiju je ob tem dogodku raztur. Na tisoče vernikov oziroma romarjev pride v to sveto mesto, da se spiritualno očistijo v za njih najbolj sveti reki – Ganges. Atmosfera v tem času je res neverjetna. Tu sem se spet zavedla, da mi je vera s fotografskega vidika res fascinantna, po drugi strani pa se mi vedno bolj upira. Bolj kot opazuješ, bolj ti je neverjetno, v kaj ljudje vse verjamejo. Shivaratri je eden takšnih trenutkov, ko čutiš njihovo vero, po drugi strani pa se vprašaš "Zakaj?" Hkrati pa – če bi v Indiji vera čez noč izginila, bi to skoraj zagotovo pomenilo revolucijo. Prepričana sem, da jih v tem pasivnem stanju drži predvsem njihova religija, ki pridiga reinkarnacijo v novo in boljše življenje po smrti. Le kako bi drugače večina Indijcev vsak dan živela pod pragom revščine, na drugi strani pa nek filmski igralec iz Bollywooda ne ve, kam z denarjem? Vsekakor pa mislim, da ljudi ne smemo soditi po njihovi veri, ampak po tem, kdo so.

Potem pa je bil še kratek obisk Malte, Bahraina in pa Kuba! Ta me je res prevzela. Čeprav danes pogosto slišimo, da je s Kubo, kot smo jo poznali, že konec. Še vedno je posebna. Sploh za ulično fotografijo.

Če vztrajaš pri nekem slogu, se zabetoniraš, namesto, da bi se razvijal.

Najbolj pri srcu vam je torej ulična fotografija. Kako ste se razvijali od začetkov do danes?

Smešno mi je, ko kdo reče, da mora imeti vsak umetnik svoj stil. Če pogledaš dela Dalíja, Picassa ali Mirója, ko so začenjali svojo slikarsko pot in primerjaš s tistim, kar so ustvarili kasneje, bi rekli, da teh slik zagotovo niso naslikali isti avtorji. Ampak to je razvoj. Super je imeti nek svoj slog, vendar se ga ni treba držati »kot pijanec plota«, kot bi rekli Slovenci. Če vztrajaš pri nekem slogu, se zabetoniraš, namesto, da bi se razvijal. Še pred nekaj leti sem bila velik zagovornik črno-bele fotografije, ki mi je še vedno zelo pri srcu, a zdaj veliko fotografiram tudi v barvah. Zadnja potovanja, kot so Kuba, Šrilanka, Zahodna Sahara – vse to je zame v barvah. Iran, Jemen, Istanbul pa imam skoraj vse v črno-beli tehniki. Pogled se spreminja, rasteš, se učiš. Namibija je bila nekaj spet čisto drugega. In vse to je okej. Več stvari narediš, več kot jih vidiš, od razstav do drugih del, bolj se učiš. Verjamem, da je treba – vsaj na začetku – poskusiti čimveč.

Večina vaših fotografij je ujetih v odločilnem trenutku, ko se poklopi toliko elementov, da bi jih še tako ostro fotografsko oko težko predvidelo. Kaj je skrivnost takšnih fotografij?

Statistika. Gledam. Opazujem. Ko potujem, prebijem 90 odstotkov svojega časa na najbolj zakotni ulici, ki je marsikdo sploh ne bi obiskal. In mogoče 10 odstotkov ob nekih glavnih znamenitostih, ki jih vidim sproti. Več kot vidiš, bolj si lahko ustvariš neko sliko o državi. Čeprav na koncu vedno ugotovim, da je najboljše ostati zgolj opazovalec in ne komentator. Kvazi komentatorjev je danes kar precej, čeprav ponavadi nimajo kaj dosti pojma o tem, kar govorijo. No, če se vrnem na vprašanje, bistvo je, da si ves čas na ulici. Vstanem še pred sončnim vzhodom in sem na ulici do večera, ko se znoči. No, siesta mi vmes pripada (smeh). Takrat je tako ali tako slaba svetloba.

Kaj pa recimo fotografija gospe in psa, ki je perfektno ujet v krog ograje. Torej predvidite, kaj se bo zgodilo?

Ta fotografija je nastala lani v Indiji. Zanimivo je, da sem uspela samo enkrat pritisniti na sprožilec, ponavadi imam vsaj tri fotografije nekega določenega kadra. Seveda je potem dobra samo ena fotografija, če sploh je katera. Pes je stal, ženska je sedela. Najprej sem fotografirala samo žensko, brez psa. Potem pa sem opazila, da se je pes začel premikati. "Ne morem verjeti, da bo šel res dol," sem si rekla. In v tistem je začel teči po stopnicah. Pri takih fotografijah je vedno tudi nekaj sreče. Ampak sreče ne bi mogla imeti, če bi takrat v hotelu spala. Če gledaš, lahko (pred)vidiš.

Pri takih fotografijah je vedno tudi nekaj sreče. Ampak sreče ne bi mogla imeti, če bi takrat v hotelu spala. Če gledaš, lahko (pred)vidiš.

Verjamem pa, da je bistvo ulične fotografije »odločilni trenutek«, kot je rekel že slavni Henri Cartier Bresson. Vprašanje je, če ta trenutek ujameš. Da ta gospa tam sedi, da pes priteče mimo. Kdaj se bo to statistično spet zgodilo? Saj se mogoče enkrat spet bo, ampak ne točno tako in to je bil pač tisti trenutek. Ali si ga ujel ali pa je šel mimo.

Z Arnejem Hodaličem sta se nedavno vrnila iz Namibije. Kakšna pot je bila to?

Mislim, da Namibija glede fotografije ni država zame. Ljudi ni veliko, je pa ogromno čudovite narave in živali. Namibija je velika avantura, vendar ni ulične fotografije, socialnega življenja in kulture v tem smislu, kar je moja strast. Je pa to kraj, kjer si odpočijem možgane. Vseeno je bil ta projekt nekaj posebnega, ker sem res "padla notri." Ko "padem notri", sem kot majhen otrok. Povsod me je dosti in nikomur ni jasno, kaj zdaj fotografiram. Smešna sem. In ko vidim, da nastaja nekaj dobrega, zaživim.

S te afriške dežele ste prišli z naborom fotografij, ki ste jih poimenovali kar Životinjsko carstvo vs narava, kjer ste potegnili vzporednice z vzorci in podobami med favno in floro. Se serij fotografij vedno lotite tako premišljeno, s konceptom v glavi? 

Odvisno. Najbolj pri srcu mi je čas, ko si rečem "zdaj se bom pa odklopila". Taki sta bili recimo Kuba in Šrilanka. Mislim, da takrat nastanejo najboljše street fotke. Ko rečem, zdaj bom delala samo to in nič drugega me ne zanima.

Velikokrat se zgodi, da skupaj z Arnejem delava neko celovito zgodbo in takrat se dogovoriva, kdo dela kaj. Na primer on fotografira moške, jaz ženske, se ločiva in greva vsak po svoje na delo. Ko se srečava, vidiva, kaj nama še manjka in nadaljujeva. Tak je proces, če skupaj delava neko zgodbo.

Pred kratkim sva šla z avtom v Romunijo za pravoslavno veliko noč. Obiskala sva nekaj res tradicionalnih vasi in lahko rečem, da so bili ljudje v cerkvah noro prijazni. Najbolj mi je bila simpatična kombinacija vere in tradicije skozi perspektivo mladih. Vse te verske ceremonije jemljejo blazno resno, a vseeno v vso to tradicijo vnesejo mladostniški pridih. Prav to sem si želela ujeti v objektiv in nastala je fotografija deklet v cerkvi, ki so še vedno oblečena v tradicionalna krila, z rutami na glavi, na nogah pa imajo bleščeče vrtoglavo visoke pete in po možnosti tudi mrežaste nogavice.

Se pa zgodi, da na pot ne odidem zaradi zgodbe, a imam kljub temu že precej dodelan koncept. To je se zgodilo ravno letos, ko sem odšla v Namibijo. Tam sem bila že leta 2017 in naredila sem ogromno fotografij, a na koncu z nobeno nisem bila zadovoljna. Živalski svet je res prelep in vedno znova se zaljubim v naravo, ampak ko fotografiram, ni tistega občutka "mater, to je pa dobro!". Zato sem šla v Namibijo v drugo z načrtom. Ta je bil, da bom delala vzorce. Česarkoli. Vmes, ko sem fotkala, pa sem ugotovila, da sem nekaj podobnega v naravi videla že pri živalih. In tako sem jih šele kasneje začela združevati. Ko se enkrat fokusiraš na nekaj specifičnega, vidiš povsem druge stvari. In ko se mi je to odprlo, sem norela. Sama sebi sem se smejala, ko sem fotografirala neko na prvi pogled nezanimivo deblo ali pa kamnita tla. Ampak na koncu se mi zdi, da so diptihi izpadli kar dobro. Je pa res, da imam pri ocenjevanju svojih fotografij faze. Ko fotografiram, se mi zdi vse precej dobro, potem pa pridem domov in se mi zdi vse grozno. S časom potem dobim tisto pravo sliko, kaj je dobro in kaj ne.

Kdaj ste se zaljubili v fotografijo in kaj naredi dobrega fotografa?

Beseda fotograf se mi je kar nekako zamerila. In čeprav sem fotografinja, mi gre to kar težko z jezika. Danes je veliko samooklicanih posameznikov, ne le fotografov, zato se ti nazivi kar malo izgubijo. Vsekakor pa lahko rečem, da fotografijo res obožujem. Ko padem notri, sem kot v nekem transu.

Nad fotografijo sem se navduševala že pred faksom, ampak nikoli nisem imela nikogar, ki bi me usmerjal. Ko sem na faksu vpisala modul Fotografija pri Arneju, se je to spremenilo. Doma sem imela glede fotografije vedno podporo, ampak smo bolj športna kot umetniška družina. Manjkala so mi navodila, kaj in kako delati. Arne mi je pokazal pot. Ampak to pot moraš potem prehoditi sam.

Dobrega fotografa naredi predvsem zavedanje, da nikoli nisi na točki, ko vse veš.

On je nekdo, ki ga občudujem zato, ker že vse življenje fotografira, pa vseeno vsak dan, ko dela, dela s strastjo. Veliko ljudi, ne samo fotografov, čez čas ta strast mine. Njega ne. Včasih je za kakšne stvari še bolj zagnan kot jaz. In on mi je pokazal, kako je živeti s fotografijo.

Dobrega fotografa pa naredi predvsem zavedanje, da nikoli nisi na točki, ko vse veš. Razstave, knjige, umetnost kot taka vse to vodi do tega, da najdeš svojo pot in v tem uživaš. Prepričanje, da se nimaš več nič novega za naučiti, je tisto, ki te vleče nazaj. Pri vseh stvareh. Marsikdo pozabi na to vseživljenjsko učenje. V bistvu pa je prav v tem vsa radost.

Poleg fotografiranja imate v bistvu še kup drugih "služb". Med drugim ste danes vi tisti, ki poučujete o fotografiji in to tam, kjer ste se nekoč izobraževali in strast do fotografije razvijali tudi vi…

Letos na FDV že drugo leto učim modul Obdelava fotografij v Photoshopu in v tem res uživam. Nek poseben gušt je v tem, da nekoga, ki še ne pozna obdelave fotografije, nad tem navdušiš. To je bila zame nova stvar, nov užitek.

Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o fotografiji kot poklicni poti?

Ena največjih: da samo veliko potujem in nič ne delam. Klasika. Pa da se ne bi narobe razumeli, moje življenje je lepo. Ampak potovanja so delo. V tem delu uživam, ne ležim pa pod palmo. To je ena od zmot, v katero so verjeli tudi moji bližnji. Šele zdaj, ko jim razlagam, kako je bilo, dojemajo, da je za tem veliko več dela, kot je videti.

Ena največjih zmot o fotografiji kot poklicni poti je, da samo veliko potujem in nič ne delam. Klasika. Pa da se ne bi narobe razumeli, moje življenje je lepo. Ampak potovanja so delo. V tem delu uživam, ne ležim pa pod palmo.

Kako so torej videti takšne fotoodprave?

Vsaka pot je drugačna in na nekatere fotoodprave se odpravim brez priprav, spet druge zahtevajo mesece načrtovanj in organizacije. Eden od večjih projektov, ki ga skupaj z Arnejem zdaj izvajava že kar nekaj let, je projekt Izginjajoče kulture. Gre za idejo, da na najbolj odročne konce sveta odneseva fotografski studio v katerem potem fotografirava zanimive etnične skupine ali ljudstva. Projekt sva začela v dolini reke Omo v Etiopiji, nadaljevala sva z Arnuachal Pradeshom, odročnim predelom v Indiji, potem sva se odpravila fotografirat še v Namibijo in osvobojeno ozemlje Zahodne Sahare. S fotografiranjem teh zanimivih obrazov sva na prvem mestu želela ljudem pokazati, kako smo si različni, a hkrati enaki. Potrebno je spoštovati drugačnost in to je zagotovo eden od ciljev tega projekta.

Zanimivo je, kako romantična se zdijo ljudem ta potovanja, ko se sprehajajo po kakšni lepi galeriji in gledajo te zanimive obraze. A velikokrat na takšnih poteh ni prav nič romantičnega. Desetine kilogramov težka prtljaga, neprehodne ceste, spanje v vaškem bordelu in seveda marsikje so tu še prebavne motnje in bruhanje. Tudi okradli so naju že. To so stvari, ki pridejo zraven. Lahko je naporno in kdaj si rečeš "Mi je tega res treba?". A na koncu na vse to pozabiš in se že z veseljem pripravljaš na naslednjo pot. Na koncu za nič na svetu ne bi zamenjala teh potovanj. 

Lahko je naporno in kdaj si rečeš "Mi je tega res treba?". A na koncu na vse to pozabiš in se že z veseljem pripravljaš na naslednjo pot. Na koncu za nič na svetu ne bi zamenjala teh potovanj. 

Kot fotografinja imate v tem poslu nekaj prednosti. Vpogled v svet muslimanskih žensk, kamor moška noga ne stopi, je ena od njih. Kje in kako so vas sprejele v svoj svet?

Fotografiranje muslimanskih žensk v Iranu, Jemnu pa tudi v Turčiji je bilo nekaj posebnega. Velika napaka ljudi, ki pridejo tja, je to, da se prej ne pozanimajo, kam sploh gredo. Sem velik zagovornik tega, da se prilagodiš okolju, kamor potuješ. Mi smo le obiskovalci in tako bi se morali tudi obnašati. Vedno znova se čudim, kaj si ljudje mislijo, ko se po strogo muslimanskih deželah sprehajajo v oblačilih, ki so popolnoma neprimerna za to kulturo. Mi smo beli. Po možnosti še blond. Že tako izstopamo. In potem daš gor še kratke hlačke in odprto majico? Lepo te prosim. Res želiš, da te vsi gledajo? Moj cilj je, da me čim manj ljudi opazi. Najraje bi okoli hodila z burko. Morda bi morala to kdaj res narediti (smeh). Bistvo street fotografa je, da se zlije z okolico. Absolutno sem v dolgih hlačah in majici, če mi je vroče ali ne. S tem pokažeš spoštovanje in to bi moralo biti prvo pravilo vsakega popotnika.

Muslimanski svet žensk je poseben in lahko rečem, da me že od nekaj privlači, čeprav ne vem točno, zakaj. Kot sem že omenila, nisem zagovornica religij, saj verjamem, da so na svetu zato, da ljudi naredijo majhne, a kljub temu so verski fenomeni s fotografskega vidika zelo zanimivi. Vedno obiščem verske zgradbe in brez premisleka so mi, v arhitekturnem smislu seveda, mošeje na prvem mestu. Bosa sedim na preprogi in s fotoaparatom v naročju čakam, da se me navadijo. Potem pa začnem fotografirat.

Bosa sedim na preprogi in s fotoaparatom v naročju čakam, da se me navadijo. Potem pa začnem fotografirat.

Jih to ne moti? 

Kdaj jih. V tem primeru se jim nasmehnem. Tudi Marii sem se. Maria je molila v majhni mošeji v Iranu in ko sem jo fotografirala, je bila sprva zelo jezna. A ni šlo za tisto pravo jezo, zato sem se ji brez slabe vesti nasmehnila in začela z njo govoriti slovensko. To naredim vedno, če ljudje ne razumejo angleško in lahko rečem, da se redkokdaj zgodi, da se na koncu ne smejijo tudi oni. Maria ni znala angleško, a vseeno me je kasneje prijela za roko in peljala v nek poseben prostor, kjer so s prijateljicami ravno pile čaj. Bolj si v odročnih krajih, bolj si jim zanimiv in pogosto se zgodi, da si te nato ogledujejo in božajo, preverijo tvoje lase in kožo, tebi pa v zameno vedno gostoljubno ponudijo svoj čaj.

Ste se na kakšnem fotopotovanju poleg kraje v Etiopiji znašli še v kakšnem nerodnem, celo nevarnem položaju?

Jemen je bil kraj, kjer sem spoznala najbolj prijazne ljudi na svetu. A hkrati je bil tudi Jemen kraj, ki je bil precej nevaren. Ko smo se vračali iz vasi s pogorja Haras, naju je voznik – ki ni znal angleško – potegnil v avto, ugasnil luči in speljal po hribu navzdol 100 na uro. Brez luči. Po kamnih. Ceste sploh bilo ni. Nato sva izvedela, da so javno naznanili, da bodo ugrabili prvega turista, ki se bo pripeljal mimo in to sva bila očitno midva, saj naj bi se že sprehajali okoli avtomobila. Čeprav se ti načeloma pri teh ugrabitvah v Jemnu ne zgodi kaj hujšega, saj te izpustijo, ko dosežejo svoje. Predvidevam pa, da ni najbolj prijetno.

Ampak sama to jemljem tako. Enako kot v Sloveniji ne moreš za vse Slovence reči, da so pridni, pošteni, delavni, ne moreš reči, da so v Jemnu vsi ugrabitelji. Če so me tu skoraj ugrabili, so se naslednji dan v drugi vasi izkazali kot najbolj gostoljubni ljudje. Zgodaj zjutraj fotografiram pekarno, pride mimo nekdo po kruh zase, kupi še dve dodatni žemljici in mi ju podari. Kdo ti bo v Sloveniji to naredil zgolj v znak dobrodošlice? Ko sva v Indiji delala Izginjajoče kulture, sva prišla v vas in rekla, da bi pri njih prespali, zjutraj bi jih pa še fotografirali. In so nas sprejeli. Na koncu pa so ves čas ponavljali "Hvala, ker ste prišli." Včasih se hecamo, kakšen odziv bi dobili, če bi v Sloveniji nekemu neznancu kar potrkali na vrata in rekli isto stvar.

Enako kot v Sloveniji ne moreš za vse Slovence reči, da so pridni, pošteni, delavni, ne moreš reči, da so v Jemnu vsi ugrabitelji.

Pri projektu Izginjajoče kulture je že sama izvedba zgodba zase. Kaj vas je najbolj fasciniralo?

Etiopija je bila intenzivna. Namibija malo manj. Indija je bila milina, osvobojeno ozemlje Zahodne Sahare prav tako.

Kulturni tresk v Namibiji je res nor. Tisti trenutek se ga sploh nisem zares zavedala. V trgovini, v Sparu – Namibija je bila nemška kolonija – vidiš nekoga v oblačilih, nemškega oficirja, zraven pa Himbo z golimi prsmi, lasmi iz blata in nakupovalnim vozičkom. Res mi je žal, da nisem vzela fotoaprata s seboj. Ampak kdo bo pa vzel fotoaparat v trgovino?

So takšni projekti samoiniciativni in financirani iz lastnih prihrankov ali gre tudi za vnaprej naročene in plačane projekte?

Žal sem premlada, da bi to doživela, a 30 let nazaj je bila večina projektov naročena – če si bil seveda dovolj dober. Danes na tak način dela morda le 1 odstotek fotografov. Za nas ostale je to videti tako, da privarčujemo svoj denar, ga vložimo in upamo, da se na koncu obrestuje.

Torej šele potem prodate zgodbo?

Tako je. Poleg zgodbe je še nekaj drugih stvari, ki pridejo zraven. Na primer predavanja, foto-tečaji, razstave, knjige, včasih se proda tudi kakšna fotografija za na steno …

Kakšen je torej vaš delovnik, kadar niste na poti? 

Poučujem na FDV, poleg predavanj pa skrbim za družbena omrežja revije National Geographic Slovenija. Prevzela sem tudi administrativni del Arnejevega posla, od prodaje fotografij, urnikov predavanj, vedno je kaj novega in zanimivega. Ugotovila sva, da se timsko delo, če znaš biti tim, najbolj obrestuje. Seveda pa je potrebno za potovanja na koncu tudi zaslužiti s samo fotografijo, zato doma veliko fotografiram tudi v studiu – od nosečnic, novorojenčkov, korporacijskih fotografij, produktne fotografije pa vse do hotelov in ostale arhitekture, ter razne stvari po naročilu za revije, kar pač pride.

Ne želim, da me zanese do te mere, da bi začela na družbenih omrežjih deliti stvari, ki nikogar ne zanimajo. Kar danes počne 90 odstotkov ljudi.

V poplavi nastavljenih in pogosto plastičnih fotografij, ki danes preplavljajo družbena omrežja, vi svojih na tovrstnih medijih ne objavljate prav pogosto. Kako to?  

Res je, a ne namenoma. Zavedam se, da mi to manjka. Vsaj spletna stran, kjer ljudje vidijo, kaj počnem. Imam jo v mislih in nekega dne se bom spravila narediti tudi to. Ne želim pa si, da moje življenje kot prvo postane suženj trženja mojega dela. In kot drugo ne želim, da me zanese do te mere, da bi začela na družbenih omrežjih deliti stvari, ki nikogar ne zanimajo. Kar danes počne 90 odstotkov ljudi. Če bi se že lotila neke simpatične spletne strani in Instagrama, nočem, da se mi zdi to, kar počnem, neumno. Na žalost je večina vsebine, ki jo ljudje tam objavijo, sama sebi namen. In v to nočem.

Kaj so vam dala potovanja in stiki z lokalci vsega sveta, česar se doma ne bi naučili tako hitro ali celo sploh nikoli? 

Ogromno. Eden tistih znanih rekov je, da so potovanja nekaj, kar plačaš, pa ti vrnejo milijonkrat več, kot je vreden denar. Obožujem svet, ljudi, različne kulture in to, kar ti potovanja dajo. Nikoli ne gre samo za tistih nekaj dni ali tednov, je pa res, da vrednost potovanj včasih razumeš šele mesece ali celo leta kasneje. Če države, ljudi in kulturo doživiš še s fotoaparatom v roki, pa je to le češnja na vrhu smetane. Tako z deželo še bolj zadihaš. Vsakemu bi privoščila, da to doživi. Postaneš tudi precej bolj strpen do drugih in drugače mislečih. S potovanji gledaš drugače na druge, na svet, tudi nase in svoje probleme. Morda se tega niti sama ne zavedam vsak dan, a poskušam zares ceniti, kar imam.