Osebni trener: Telo je videti fit, v sebi pa kriči po pomoči

Ste kdaj pomislili, da lahko s treningi v fitnesu svojemu telesu naredite več škode kot koristi?

Denis Dokić je osebni trener, ki svoje stranke obravnava po principih koncepta Functional Patterns. "Sem prvi Slovenec, ki se je v Londonu izobraževal po tem sistemu direktno pod vodstvom ustanovitelja Naudija Aguilarja. Poleg funkcionalnih treningov svoje delovanje širimo tudi na masažne tehnike, ki dobro dopolnjujejo treninge in so ključnega pomena pri vzpostavljanju miofascialnega ravnovesja."

Bolelo je, a ukrepati ni smel

Njegov pristop od vadbe se razlikuje od večine osebnih trenerjev po tem, da temelji na upoštevanju človeškega organizma in evolucije, ki nas ločuje od ostalih bitij. "Ena izmed takšnih funkcij je povsem enostavno povedano tudi hoja po dveh nogah. Človeško telo je zapleten mehanizem, ki ga v celoti še ne razumemo. Naši treningi in vaje so orientirani okoli miofascialnih slingov, bolj enostavno povedano so to sistemi tkiv v telesu, ki človeku omogočajo gibanje. Poslužujemo se predvsem pogleda nove anatomije, ki trdi, da v telesu ni 600 mišic, temveč ena, ki je razdeljena v več kot 600 miofascialnih žepkov."

Denis je preden se je lotil tega pristopa preizkusil veliko stvari. "Bližji mi je inženirski pristop, ki vse testira in se odloča na podlagi rezultatov. Preizkusil sem mnogo vadb, tako s strani vadečega kot tudi trenerja, ter opazil skupno točko. Vedno sem prišel do neke točke brez napredka, ker vadba, s katero sem se ukvarjal ni upoštevala mojih posebnosti. Čeprav je telo navzven videti fit, je v sebi kričalo po pomoči. To sem doživel tudi kot trener, ko so mi vadeči govorili o bolečinah, ukrepati pa nisem smel, ker sem imel takšna navodila od nadrejenih. Stranki je bilo potrebno je bilo prodati vadbo. Doživel sem tudi, da sem se na izobraževanju popularnega ponudnika vadb pri nas zaradi tempa in brezglavega dirkanja skozi trening poškodoval. Nisem bil edini. In kako naj strankam ponudim nekaj, s čimer jih lahko poškodujem? Tako se je začela moja pot iskanja po nekaj več. Zase in druge."

Adrenalinski odvisniki

Sodobni človek se zaradi pretežno sedečega dela srečuje tudi z različnimi težavami, kot pred dvajsetimi leti. Denis pravi, da je pereča težava modernega človeka slaba adaptacija na okolje, v katerem živimo. "Zakaj so danes tako priljubljene visoko intenzivne, bootcamp in ostale podobne vadbe? Ljudje danes živimo precej stresno življenje, nase telo dnevno proizvaja preveč adrenalina in to na telo deluje kot droga pri narkomanu. Potrebujemo ga vedno več. Namesto, da bi svoj organizem po stresnem delovnem dnevu umirili, naši možgani zahtevajo povečanje proizvajanja adrenalina in potem si rečemo: "Grem nekaj naredit zase, na hitro." Ne razumite me narobe, ideja je na mestu, samo izvedba je slaba." Dokić zato tistim, ki jih zanima ta tematika predlaga knjigo "Why zebras don't get ulcers", ameriškega avtorja Robert Sapolskega.

Vadba, ki bolj škodi kot koristi

Vadbe, kjer je v ospredju pridobivanje mišične mase in temelji zgolj na zunanji validaciji je po Dokićevih besedah slaba za posameznika in je za njegovo telo destruktivna. "Zato je kriva fitnes industrija, ki izrablja čustva ranjenih prekomernih posameznikov, katerim potem prodajo vse možne produkte za sanjsko telo, še posebej pred poletjem. Pred dobrim letom sem imel negativen pogled na bodybuilding, danes pa spoznavam, da je ta še najbolj normalen sistem treniranja, če ga primerjam z raznimi visoko intenzivnimi, bootcamp, croosfit, street workout in ostalimi vadbami."

Dokić pojasni tudi, kdaj je čas, da se nam v glavi prižge rdeča luč, če med vadbo začutimo bolečino. "Najprej definirajmo bolečino. Bolečina je senzacija, ki jo spremlja motorični namen po umiku, z namenom obvarovanja tkiva pred poškodbami. Se pravi imamo senzacijo in imamo bolečino. V kolikor občutite senzacijo, ste v okolju napredka, v kolikor pa občutite bolečino, ste v okolju nazadovanja. Tukaj bi rad posadil seme za kontra izrek popularni frazi "No pain, no gain.", in sicer "No pain, more gain.""

Raje k maserju kot na kavo

Vsem tistim, ki delovni dan preživijo za pisalno mizo predlaga, da vsako uro vstanejo za nekaj minut, se sprehodijo. "Sedeč položaj predstavlja večje tveganje za notranje organ kot pa hrbet in ramenski obroč. Čeprav tudi hrbet in ramena trpijo. Predlagam, da obiščejo maserja ali pa namesto na kavo zavijejo v knjižnico in poiščejo gradivo na temo miofascialnega sproščanja. Telo je distribucijski in ne lokalni aparat." Doda še, da se lahko težava v kolku odrazi na komolcu.

Avtorica: Pia Pangos
Foto: Shutterstock