Tuna v konzervi: Koliko jih lahko pojemo (in zakaj ni pametno odliti olja, v katerem je!)
Tunina v konzervi pogosto zamenja druge ribe na našem jedilniku, saj je izredno dostopna in uporabna. A z njo ne zaužijete le dobrih snovi, temveč tudi tiste, ki jih je lahko preveč. Kdaj jih je preveč? Pogovarjali smo se s strokovnjakinjo z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
24.8.2022 ob 10:06 | Foto: Pixabay
Piše:
Nenehno poslušamo, da bi vsaj enkrat tedensko morali imeti na mizi ribe. A do svežih ni najbolj enostavno priti, precejkrat so tudi drage, zato pogosto posežemo po bližnjicah.
Ena najbolj popularnih, predvsem zaradi svoje dostopnosti, enostavnosti uporabe in dolgega roka uporabnosti, je zagotovo tunina v konzervi.
Pogosto jih uporabimo za namaze, razne omake, ki gredo odlično s testeninami, dodatke jedem kot so solate, zadostne pa so tudi kot samostojna jed z rezino kruha.
Nekaterih jih tako precej pogosto uvrstijo na jedilnik.
Pa ste se kdaj vprašali, če je morebiti tunina v konzervi preveč na vašem jedilniku?
Začnimo na začetku: Nacionalni inštitut za javno zdravje (Nijz) priporoča pestro uživanje rib in ribjih izdelkov enkrat do dvakrat tedensko, predvsem kot zamenjava za rdeče meso ali mesne izdelke:
»Tedenski jedilnik naj bi vseboval okoli 200 gramov ribjega mesa, ki vsebuje dovolj visoko vrednih beljakovin in esencialnih maščobnih kislin, pomembnih v uravnoteženi prehrani. Zaradi visoke vsebnosti omega-3 maščob naj polovico priporočene količine predstavljajo manjše modre mastne morske ribe.«
Plusi in minusi
Zakaj je to dobro, pojasnjuje Stanislava Kirinčič iz Nijz:
»Ribe in druga morska hrana ter njihovi izdelki vsebujejo za zdravje koristne snovi, kot so večkrat nenasičene maščobne kisline, jod, selen in vitamin D.«
A morska hrana in njihovi izdelki lahko zaradi večje ali manjše onesnaženosti voda vsebujejo tudi zdravju škodljive snovi, to je strupene elemente, kot so denimo živo srebro in kadmij, obstojna organska onesnaževala (npr. dioksini in poliklorirani bifenili), opozarja sogovornica.
Pa ne samo to: v zadnjem času se med drugim tudi v ribah in morski hrani preiskuje vsebnost mikroplastike in vpliv izpostavljenosti samim delcem mikroplastike kot tudi škodljivim snovem v mikroplastiki (npr. ftalati).
Potem je tu še konzerva: konzervirana ribja hrana iz pločevink lahko vsebuje tudi snovi, ki prehajajo iz notranje površine pločevink v živilo (to je denimo bisfenol A).
Kakšne tune nam prodajajo v Sloveniji?
»Konkretno tunine konzerve na slovenskem trgu (podatki uradnega nadzora preteklih let) vsebujejo v skupini rib in druge morske hrane povprečne koncentracije živega srebra in podpovprečne koncentracije dioksinov,« ugotavljajo na Nijz.
Glede na vsa do sedaj znana dejstva, tunine konzerve priporočajo le kot sestavni del prehrane z ribami in ribjimi izdelki v okviru količin v splošnem priporočilu:
»Priporoča se uporaba zlasti svežih nedolgoživečih rib (npr. sardela, sardon, skuša, mol, špar, postrv), pa tudi zamrznjenih rib.
Prednost konzerviranih rib je v njihovi dolgotrajni obstojnosti in enostavnosti za pripravo, njihova pomanjkljivost pa so lahko neželene snovi, ki morebiti prehajajo iz notranje površine konzerve v živilo.
Prekomerno uživanje kateregakoli živila, tudi tuninih konzerv, ni priporočljivo, saj je zdrava samo pestra in uravnotežena prehrana. Posledice morebitnega prekomernega uživanja tuninih konzerv nam niso znane.«
Kdaj bi presegli mejo: tako računa NijzKoliko tun bi morali pojesti, da bi na podlagi znanih vsebnosti živega srebra in dioksinov, prekoračili dovoljene vnose teh v telo. »Naš izračun (neobjavljeno poročilo) je pokazal, da je bila povprečna koncentracija živega srebra v 41 vzorcih tuninih konzerv (vzorci uradnega nadzora 2011-2019) 0,146 mg živega srebra na kg tuninega mesa v konzervi; v istem obdobju je bila povprečna koncentracija vsote dioksinov v 4 vzorcih konzerve tune 0,170 pg (WHO2005 PCDD/F TEQ)/g tuninega mesa v konzervi. Ob upoštevanju tedenskih dopustnih vnosov (TWI) za živo srebro 1,3 mikro g/kg telesne mase/teden in TWI za dioksine 2 pg (WHO2005 PCDD/F TEQ)/kg telesne mase/teden, je hiter okviren izračun pokazal, da bi odrasel človek s 70 kg telesne mase lahko pojedel okoli 600 g mesa tuninih konzerv na teden, da bi dosegel TWI za živo srebro (malčki okrog 100 g in dojenčki okrog 45 g) (TWI za dioksine pri teh količinah ni presežen), ob predpostavki, da ni oseba izpostavljena nobenemu drugemu viru živega srebra in da ne obstajajo sinergični učinki z drugimi kemikalijami iz tuninih konzerv (slednje še ni raziskano),« pojasnjujejo iz Nijz. Poudarijo še, da gre za zelo okviren izračun z več negotovostmi (reprezentativnost: maloštevičnost vzorcev, neupoštevanje vplivov drugih snovi v tununih konzervah in druge negotovosti). |
Če konzervo pred uporabo odcedite
Ljudje imamo različne okuse, proizvajalci pa temu sledijo. Tako je mogoče kupiti tunino v vodi (slanici), olju, oljčnem ali ekstradeviškem oljčnem olju.
Katero izbrati?
Na Nijz tej omaki pravijo naliv in sicer bi ta moral biti varen za zdravje:
»Tovrsten naliv poleg morebitnih škodljivih snovi iz same ribe oziroma iz notranje površine konzerve vsebuje tudi v olju oziroma v vodi topne koristne snovi iz ribe, tako da je odločitev zaužiti tudi naliv ali ne stvar izbire posameznega potrošnika.
V luči prizadevanj k čim manjšemu onesnaževanju okolja in čim manj zavržene hrane ter večji ekonomičnosti je zaužitje naliva lahko upravičeno.«
Če pa jo kljub temu želite odcediti, potem je verjetno bolje kupiti tisto v vodi. Spletni portal Tastingtabel namreč poroča, da se v takšni tunini ohrani več omega 3 maščob (ko olje, v katerem je bila tunina odlijete, se žal znebite tudi nekaj tistih omega 3 maščob.).
Preberite še: 14 razlogov za stalno utrujenost (in kako si pomagati)
Morda vas zanima tudi: 'Nedolžno' spogledovanje je lahko škodljivo (in to je razlog, zakaj)
oddajte komentar