Ko sem jo dobil v naročje, nisem imel občutka, da je moja hči (resnična izpoved očeta s poporodno depresijo)

Poporodna depresija je posledica različnih fizioloških in psiholoških procesov, ki se v telesu porodnice odvijajo po porodu. A zanjo lahko trpijo tudi moški. Po nekaterih podatkih prizadene deset odstotkov očetov, piše Women's Health.

Kako pa je videti, ko se z njo sooči moški? V omenjeni publikaciji je svojo izkušnjo z njo opisal avtor otroških slikanic in očka dveh deklic Chris Duke ter opisal občutke, ki so ga prevevali po rojstvu prve hčerke: 

"Z dekletom sva bila, preden sva se poročila, šest let par. Ko sva najini zvezi leta 2010 dala uradni pečat, je bila v osmem mesecu nosečnosti. Poročno noč naj bi preživela v hotelu, vendar sva se že nekaj ur potem, ko sva prvič kot mož in žena legla k počitku, morala odjaviti iz hotela.

Lisa je dobila popadke in proti jutru se nama je rodila hči Alyssa. A ko mi jo je babica položila v naročje, nisem imel občutka, da je moja hči. Tisti val vznesenosti, ki sem ga, preden je prijokala na svet pričakoval, ni bilo.

Svojo jezo in frustracije sem stresal nanjo, ji očital, da me zanemarja, da se preveč posveča otroku

Ko sedaj gledam nazaj vem, da je bilo to prvo opozorilo, da se soočam z mentalno težavo. Hotel sem biti očka, človek, ki otroku nudi čustveno in materialno podporo, a v naslednjih šestih mesecih sem vse bolj dvomil, da mi to uspeva.

Vse skupaj je še poslabšalo dejstvo, da sem izgubil službo. Počutil sem se kot nezaposlena zguba, nesposobnež, ki ne zmore niti najbolj naravnega nagona: imeti rad svojega otroka.

Sprva sem vse to pripisoval pomanjkanju spanja in spremenjeni rutini. Za to, da nisem začutil povezave z Alysso, pa sem krivil Liso. Prepričan sem bil, da me pri vlogi očeta ovira, zapostavlja. Jezen sem bil nanjo, ko je hranila otroka ali ko mu je menjala pleničke.

Svojo jezo in frustracije sem stresal nanjo, ji očital, da me zanemarja, da se preveč posveča otroku in prepričan, da imam prav, v tem našel majhen kanček zadovoljstva.

Namesto da bi jo tedaj, ko je bila v skrbeh za hčerko podpiral in ji stal ob strani, sem ji očital, da je slaba mama: "Kako ne znaš poskrbeti za otroka? Kako ga ne moreš utišati? Kako si lahko dovolila, da je zbolel?" Nisem pa se vprašal, zakaj ji nisem priskočil na pomoč. Kajti v glavi sem imel prepričanje da mora zato, ker sem bil sam nesposoben navezati stik z otrokom, tudi ona misliti, da je slab starš.

Soočen z dejstvom

Nekega dne naju je obiskala patronažna sestra in Lisi je zastavljala vprašanja, s katerimi bi pri njej prepoznala morebitne znake poporodne depresije:

"Ste potrti? Malodušni? Se le težko smejite šalam? Ne najdete volje, da bi vstali iz postelje? Le stežka v roke vzamete otroka? Imate občutek, da ne zmorete opravljati svoje nove vloge?"

Medtem, ko je ona na vsa vprašanja ogovarjala z ne, sem sam po tihem čisto vsakemu prikimal.

Preden je odšla, sem jo vprašal, kaj pomeni to, da v vsem nasprotujem soprogi in da svojo jezo stresam nanjo. Ni bila prepričana, svetovala pa mi je obisk pri terapevtu.

Ko sem mu čez nekaj dni zaupal svoje izkušnje je takoj prepoznal,  da trpim za poporodno deprsijo. Iz ordinacije sem odšel z receptom za antidepresive in občutkom, da sem povsem odpovedal kot moški. Kajti prepričan sem bil, da so žrtve te mentalne bolezni lahko le ženske.

Vendar ta ljubezen ni zmogla v trenutku popraviti posledic, ki jih je utrpelo najino razmerje.

Šele mesece po rojstvu hčerke je končno prišel tisti val ljubezni. In ko je, je bil močan. Spomnim se, da sem prišel v kuhinjo, kjer je Lisa v naročju držala Alysso in hotel sem ju samo objeti.

Težko popravljiva škoda

Vendar ta ljubezen ni zmogla v trenutku popraviti posledic, ki jih je utrpelo najino razmerje. Bili so trenutki, ko me je Lisa hotela zapustiti, saj ji nisem nudil razumevanja ter čustvene in materialne podpore. Nasprotno, moja depresija se je odražala tudi kot nenadzorovano zapravljanje in brezbrižnost. To, da sem jo skoraj izgubil in da so k nama prišli izterjevalci me je šele pripravilo do tega, da sem resnično začel delati na sebi.

Le počasi sem lahko odpravljal škodo, ki sem jo povzročil odnosu. Potrebovala je leta, da je res povsem razumela, kaj se je po prihodu otroka dogajalo z mano in tega ji ne zamerim. Po rojstvu druge hčerke se depresija ni pojavila, čeprav so bile okoliščine podobne, kot prvič: znova sem tik pred tem izgubil službo. Pa vendar, z Erico sem začutil takojšno povezavo.

Družba jim tedaj, ko so v stiski sporoča le, naj vendar odrastejo in prevzamejo svojo vlogo.

Sedaj je moje življenje lepo: pišem otroške knjige, imam svoje podjetje in čudovito družino. Še vedno pa se sprašujem, kaj bi se zgodilo z menoj, če ne bi bil prisoten tedaj, ko je k soprogi prišla patronažna in jo povpraševala o poporodni depresiji. In če o svojih občutkih ne bi spregovoril na glas. Morda me sedaj ne bi bilo tu. Kaj lahko bi šlo tako daleč.

Premagovanje stigme

Vendar ne gre samo zame. Obstaja veliko zmot glede poporodne depresije. Z vidika, da so zanjo dovzetne le ženske, ne pa tudi moški. Družba jim tedaj, ko so v stiski sporoča le, naj vendar odrastejo in prevzamejo svojo vlogo. Obtožbe, da negativne občutke le igrajo, so boleče, zato o njih raje molčijo.

Sam sem se odprl in bom o tem govoril še naprej. Želim si, da bi za poporodno depresijo testirali tudi očete. Želim, da bi njihovi bližnji prepoznali njene znake in predvsem želim, da bi vsi očetje, ki se z njo soočajo vedeli, da ljubezen je tam. Le skrita je.

Preberite še: Pretresljiva izpoved Severine: “Mama me po porodu pet mesecev ni mogla vzeti v naročje”

Morda vas zanima tudi: Vadba po porodu: Šest stvari, ki jih morate upoštevati