Družinska terapevtka pred sezonskim obdobjem depresij: Zdaj moramo še bolj paziti nase

Tu je veseli december, a prav veliko veselja in veselega vzdušja v zraku ni mogoče zaznati. K temu je gotovo pripomoglo stanje, v katerem smo se znašli. Kako najti pozitivne občutke, kako se spopasti s strahovi in stiskami, ki nas pestijo, smo se pogovarjali z družinsko terapevtko Brigito Chuuya. Nasveti in ideje, s katerimi je postregla, bodo gotovo prav prišli tudi tistim, ki se s trenutno situacijo sicer dobro soočajo. 

Znašli smo se v času, ki je za številne izjemno težak. Na dan so prišle mnoge skrbi, potlačeni občutki in strahovi. Kako se spopasti z njimi? Kakšen je vaš nasvet klientu, ki reče, da ga skrbi in da postaja zaradi teh skrbi tesnoben? 

Z občutki, skrbmi in strahovi se najbolje spopademo tako, da jih ne ignoriramo. To pomeni, da jih sproti naslavljamo in da se nas ni strah z njimi soočiti. V današnjem svetu drvenja mislimo, da moramo tudi pri teh stvareh hiteti in jih prevečkrat odložimo. Jaz ponavadi to ponazorim z odlaganjem oblačil na stol v kotu v sobi. Če oblačila sproti zlagamo, očistimo, obesimo, je ta stol večino časa prazen. V nasprotnem primeru, pa kup postaja vedno večji in četudi ga ne gledamo, se dobro zavedamo, da je tam.
​
​Kar lahko naredimo, je to, da ta kup začnemo počasi zmanjševati. Hitrih rešitev tukaj ni, saj se v primeru le-teh začne kup kopičiti nekje drugje. Največ kar lahko naredimo je to, da se začnemo o vsem pogovarjati. Ali sami s  sabo na primer v obliki dnevnika, če smo v odnosu, pa z drugo osebo. Skratka, da začnemo reflektirati in regulirati sami sebe. Da težava ne ostaja samo v glavi.

Se je pa ob vsem tem potrebno zavedati še ene stvari in sicer, da ko pridejo vsiljive misli, je dobro, da se zavedamo, da so to samo misli in ne dejstva. Takrat se nam običajno tudi zdi, da bodo ti občutki trajali večno, pozabimo, da to ni res. Te misli nam ponavadi govorijo najbolj črne scenarije, ki se zelo verjetno ne bodo uresničili, ne povedo pa nam, da smo preživeli že marsikaj v življenju in iz večine stisk odšli kot zmagovalci. Takrat je dobro, da ozavestimo tudi vse nemogoče situacije, katere smo uspešno premagali.
 
Sama sem opazila, da so se mnogi vdali, predali brezupu in da nekako životarijo iz dneva v dan. Kako se premakniti iz te točke, iz občutka nemoči? 

Najlažje bi bilo reči, naj še naprej delajo stvari, v katerih uživajo in jih veselijo. Mislim, da se moramo tukaj zelo zavedati tega, da smo konec dneva kot odrasli sami odgovorni za svoje življenje. Neka aktivna angažiranost je potrebna. Lahko vedno računamo na druge, da nas bodo rešili, ampak v tem primeru smo zelo odvisni od drugih. Zato je dobro, da sami pri sebi raziščemo. Tukaj lahko pomaga pri samorefleksiji nekaj vprašanj: “Kaj me resnično veseli? Kako bi si organiziral/a dan, da bi se dobro počutil/a? S katerimi malenkostmi se lahko pocrkljam? Kdaj sem nazadnje poskusil/a storiti kaj novega? Kaj me nasploh v življenju dela nesrečnega/o in bi lahko kaj izboljšal/a v svojem življenju? Kaj lahko storim točno v tem trenutku, da se bom boljše počutil/a?” Takšna in podobna vprašanja ter iskren odgovor nanje, nam pomagajo, da začnemo bolj globoko spoznavati sebe in potem življenje uravnavati po svojih željah, pričakovanjih in ne po tem, kar mislimo, da bi morali delati.
 
V primerih, da pa gre za zelo občutno poslabšanje in nezmožnost funkcionalnosti v vsakdanjem življenju, pa mislim, da je to signal, da se človek odloči in poišče strokovno pomoč. To je dejanje velikega poguma in ne slabotnosti. Pomeni, da smo res pripravljeni poskrbeti zase.
 
Glede na to, da smo letos enkrat že dali čez karanteno, bi bilo pričakovati, da bo ljudem zdaj lažje, pa se mi zdi, da ni tako. Je ta karantena 'lažja' kot spomladanska ali je 'težja'?

Res je. Če na hitro pogledamo, bi pričakovali, da bomo v tem obdobju izolacije že bolj “utrjeni” in bomo lažje preživeli ta čas. To ni čisto res, saj je treba pogledati še druge dejavnike. Predvsem bi želela opozoriti na to, da je občutek, da smo kot družba v obdobju kolektivnega strahu, negotovosti in tesnobe, predvsem pa se veliko tesnobe pojavi, ker ne vemo koliko časa bo vse to trajalo. Marsikdo se boji za službo, marsikdo zaradi rizičnosti preživlja večino časa sam. Težja pa je za marsikoga ta karantena tudi zato, ker prihaja obdobje sezonskih depresij. Vse to se povezuje s poslabšanjem vremena in krajšanjem dneva. Po drugi strani pa se je temu dodalo še negotovo pričakovanje praznikov. December in z njim povezani božični prazniki so za marsikoga težki, ampak jih ljudje lažje preživijo zaradi umetnega vzdrževanja vzdušja. Letos pa bo po vsej verjetnosti tudi božič drugačen. Poleg tega pa vsako leto januarja prihaja “January Blues”, tako da moramo še toliko bolj paziti nase in načrtno skrbeti za dobro počutje.

Obstajajo kakšne posebne tehnike ali vaje, s katerimi si lahko posameznik pomaga dvigniti razpoloženje?

Obstaja več načinov skrbi za duševno zdravje in to je pomembno skozi vse leto, ne samo, ko pride do kakšne stiske. Če ne skrbimo za dobro počutje in duševno zdravje, smo tudi bolj dovzetni za poslabšanje počutja in težje reguliramo stisko. Menim, da je pri vsem tem najprej zelo pomembna odločitev, da se posameznik odloči, da si želi poskrbeti zase. Potem pa je zelo pomembna rutina in konstantnost. Rutina in konstantnost sta nasploh pomembni v življenju, saj nam dajeta varnost in zanesljivost. To je ključno posebno pri tistih, ki se borijo s slabšim počutjem in raznimi nihanji v razpoloženju. Ponavadi standardne rutine dvigovanja razpoloženja pri posameznikih vsebujejo svež zrak, urejene odnose na vseh področjih, urejeno prehrano, urejeno spalno rutino in gibanje. To je zelo skromna osnova, ki ji lahko potem vsak posameznik dodaja stvari, ki njemu osebno veliko pomenijo in ob katerih se počuti izpolnjenega.

Ponavadi standardne rutine dvigovanja razpoloženja pri posameznikih vsebujejo svež zrak, urejene odnose na vseh področjih, urejeno prehrano, urejeno spalno rutino in gibanje.

 Lahko nekdo, ki je vajen videti vse slabo in v vsem vidi zaroto in se osredotoča na negativne plati, postane pozitiven?

Vsak primer je drugačen, bom pa odgovorila za splošno populacijo. V primeru, ko gre za neko globoko razočaranje nad svetom v povezavi z lastnimi negativnimi izkušnjami, se je treba soočiti s svojo preteklostjo, ki očitno še tako močno vpliva na doživljanje sedanjosti in prihodnosti. To vzdušje lahko hitro postane zelo zavezujoče in udobno, saj ljudem v tem primeru ni treba nič narediti, samo čakajo na najslabše. Govorimo o tem, da človek ponavlja neke poznane vzorce in da se odloči, da ne bo več vztrajal v trpljenju in občutku nemoči. V tem primeru živi človek v preteklosti in še ne zmore živeti v sedanjosti s pogledom zazrtim v prihodnost. Kar bi pa želela tukaj dodati, je to, da smo se ljudje zmožni spremeniti in načeloma za spremembe res ni nikoli prepozno.
 
Nekje sem prebrala, da je pravzaprav leto 2020 prineslo ljudem mnogo več kot odneslo, saj smo bili ljudje iz cone udobja postavljeni v neko novo neznano situacijo. Med drugim je bilo omenjeno, da nam je to leto prineslo ogromno lekcij in spoznanj, ki jih bomo znali ceniti šele čez čas. Se strinjate s tem?

Leto 2020 nam je prineslo ogromno vsega, med drugim tudi ogromno lekcij in spoznanj. Je pa od nas odvisno, koliko smo se bili pripravljeni nagovoriti in ponotranjiti. Tako je vedno v življenju. Se pa spoznanja in lekcije razlikujejo tudi od tega, koliko smo bili v letu 2020 osebno prizadeti. Veliko so trenutno dobili ljudje, ki jim ni bilo preveč vzeto in so imeli prej odnosno in finančno stabilno situacijo. Osebe, katerim se je močno poslabšal finančni položaj (izguba službe, onemogočeno plačevaje kredita …) ali so na primer doživeli težje zdravstvene zaplete itd., pa zaradi osebnih stisk težko vidijo nova spoznanja (na kratki rok). To je popolnoma razumljivo, saj je trenutno preveč ukvarjanja z reševanjem osnovnih življenjskih stvari. Kljub tej omenjeni razliki, smo na dolgi rok pridobili kot družba kar nekaj pomembnih lekcij. Te nam lahko pomagajo tudi, da začnemo skupaj ustvarjati in dodajati vsak po svojih najboljših močeh k boljšemu vsakdanu za vse.

Osebe, katerim se je močno poslabšal finančni položaj ali so na primer doživeli težje zdravstvene zaplete, pa zaradi osebnih stisk težko vidijo nova spoznanja.

Kaj pa odnosi? Kakšen vpliv bodo vse te karantene in socialna distanciranja imeli na njih?

Karantene so iz odnosov izvabile vso resničnost, ki jo odnosi premorejo. Izvabile so pravzaprav tisto bistveno. Bom to ponazorila s konkretnim primerom iz naših življenj. Pri vseh teh izolacijah je nekako podobno kot pri tem, ko par dobi otroka. Pri tistih, ki je že prej razrahljan odnos, se stiska samo še poglobi in otrok izvabi vse tisto, čemur se je par želel skriti. V primeru dobrih odnosov in graditve odnosa pred rojstvom otroka, pa otrok par samo še dodatno poveže. Kar želim povedati je to, da odnosi, ki so imeli že prej stiske, so se v večini primerov stiske poglobile. Odnosi, ki so bili pa prej trdi in stabilni, pa se je stabilnost še poglobila in veliko ljudi s funkcionalnimi odnosi poroča o času karantene, kot o podarjenem času, za katerega so neskončno hvaležni.

Socialna distanca bo zelo verjetno terjala svoj davek predvsem pri osebah, ki so bile že prej osamljene in doživljale stiske, ter pri otrocih in mladostnikih, ki veliko časa preživljajo sami in živijo v nefunkcionalnih okoljih. Na koncu bi želela dodati to, da ne smemo na vse gledati črno in bodimo raje optimistični. Kljub socialni distanci imamo toliko načinov, da lahko še vedno ohranjamo stik ali se povezujemo z drugimi ljudmi. To je tudi eden izmed načinov, kako lahko na zelo prijeten način
poskrbimo za svoje duševno zdravje in duševno zdravje naših najbližjih.

Preberite še: Psihoterapevtka za zmanjšanje stresa predlaga 10 minut zavedanja

Morda vas zanima tudi: Praznično malodušje: Zakaj do njega pride in kako ga premagati