Ana Svetlin, terapevtka: Vsaka brazgotina ima svojo zgodbo

Zaradi sedečega poklica, športnih poškodb in lastnih brazgotin je začela iskati učinkovite manualne terapije, s katerimi bi si povečala gibljivost in sprostila ujete čustvene travme, hkrati pa telesu ne bi povzročala novih škodljivih pretresov. Znanje nevrokinetike, tibetanske refleksoterapije in tehnike Emmett tako zadnje leto Ana Svetlin dopolnjuje še z MSTR, s katero hitro odpravimo težave, povezane z brazgotinami. Čeprav jim ne posvečamo pozornosti, namreč tudi po celjenju vplivajo na celotno telo in delujejo kot blokade, dokler jih ne razrešimo.

»Če zarastlin na mestu brazgotine in globlje v tkivu ne obravnavamo pravočasno, to lahko vpliva na okoliška tkiva – posledično imamo lahko slabši krvni pretok, limfno drenažo, kar se odraža kot slabša drža, bolečine drugod po telesu,« pojasni, zakaj bi morali posvetiti pozornost svojim brazgotinam in jih ne jemati za zaključeno in od drugih procesov izolirano zgodbo.

»Zlasti pri prerezu abdominalne votline – ob porodu ali nesrečah – rezi presekajo energijske in nevrološke poti, ki niso več dovolj prehodne, fascijo in meridiane, kar povzroča slabšanje počutja in okrnjeno gibljivost, hkrati pa nam naša čustva kažejo, da nekaj ni prav,« doda.

»Problem je namreč tudi, da so brazgotine ali opekline povezane s travmo in čustvenim odzivom nanjo. Če tega ne rešimo, nosimo travmo v celičnem spominu ves čas s sabo. Čeprav je prizadeti del telesa zaceljen, smo slabo razpoloženi, a ne vemo, zakaj, in niti ne pomislimo, da bi bila lahko vzrok brazgotina,« pravi.

Poškodbe kože

»Ko prerežemo ali poškodujemo kožo, jo začnejo kolagenska vlakna hitro stiskati skupaj, da bi čim prej zaprla rano in sanirala poškodbo. Težava je v tem, da se ne razvrščajo po določenem sistemu, ampak vsepovprek, rezultat pa je podoben klobčiču prepletene volne. Rana je sicer zaceljena, a neorganizirana kolagenska vlakna onemogočajo pretok, kar lahko občutimo kot otrplost, mravljinčenje, srbenje, zategovanje, zmanjšano gibljivost, tako da giba v določeno smer preprosto ne moremo narediti,« opisuje in ponovi, da hkrati na energijski ravni nastane blokada, ki vpliva na razpoloženje.

»Primer je stranka s poškodbo rame, za katero je travmatična izkušnja s poškodbo in operacijo, saj je mislila, da bo izgubila roko. Brazgotinasto tkivo je bilo čvrsto priraščeno na ključnico, a je ob obravnavi zadihalo, zaživelo in se zmehčalo. Ob tem pa se je gospa zelo burno odzvala in podoživela agresivne posege v telo, ki so se doživeto sproščali. Tako lahko vidiš, da potegne vsaka brazgotina za sabo tudi psihične posledice,« pove.

»Ljudje imajo lahko tudi velik odpor do tega, da se jih dotakneš na prizadetem mestu, ali občutek, da to ni njihovo. 'To je grdo, ni moje, to pusti pri miru,' mi je dejala druga stranka s poškodovanim kolenom. Neverjetno je, kako močna prepričanja in težave s samopodobo imamo na mestu brazgotine.«

Dokazano izboljšanje

MSTR (McLoughlin Scar Tissue Release oziroma McLoughlinova tehnika za obravnavo brazgotinastega tkiva) je zasnoval Britanec Alastair McLoughlin, ki živi v Nemčiji in je pred tem izvajal bownovo terapijo. Njeno učinkovitost redno podpira z dokazi na podlagi ultrazvočnih preiskav v sodelovanju s kliniko Newcastle. Lani so vanje zajeli pacientke s carskim rezom, pri katerih je terapija pokazala 30-odstotno izboljšanje, ki se lepo vidi tudi na pogled.

»Z določenimi zaporednimi hitrimi potezami namreč organiziramo kolagenska vlakna v koži, da se postavijo v pravo smer. Pri tem pacient sedi ali leži, s prsti pa obravnavamo mesto brazgotine. Na videz je ta lepša že po enem tretmaju – če je bila prej bleda ali rumenkasta, nato zaživi in je roza, prekrvljena, na otip je manj nagrbančena, prožnejša in bolj elastična ter nič več nepomična. Poleg prekrvitve spodbudimo tudi limfni pretok in poveča se obseg gibanja. Energijski pretok se vzpostavi, nevrološke poti so bolj prehodne, človek pa lažje zadiha, ker se je vse sprostilo – podobno, kot da bi odpel kljukico za perilo, s katero je bila prej pripeta koža,« pravi in doda, da je omenjena gospa najprej dvignila roko le do določnega kota, že po eni terapiji pa je lahko zakrožila z njo.

»Zaradi brazgotine so prizadete tudi mišice, ki sčasoma ne opravljajo več svojih funkcij. Vezivno tkivo oz. ovojnice, fascija, vse te tanke plasti so pravzaprav proprioceptivni organ, prek katerega se prenašajo živčni impulzi. Bolečina tako potuje po njih, zato se lahko pojavi na drugem mestu, kot je brazgotina. Če se urežemo v prst, lahko to čutimo v zapestju ali rami. Disfunkcije se, če jih ne obravnavamo, namreč po kinetični verigi prenašajo naprej. Določene mišice se tako lahko tudi zaklenejo,« opozarja: »Pri carskem rezu npr. prerežejo kar devet plasti tkiva, kar je izredno globoko in močno prizadene abdominalne mišice. Nekateri z brazgotino od operacije slepiča čutijo bolečino na desni strani v križnici, ki po terapiji naenkrat izgine. Ljudje se poravnajo, če so imeli prej hrbtenico v obliki črke C – sključene rame in vrat, in kar naenkrat se odprejo, ko spustijo nelagodja in negativna čustva, ki so bila ujeta v celičnem spominu,« pojasni.

»Težave se hkrati nalagajo – več ima človek nerešenih travm, težje bo telo obvladovalo novo brazgotino, ki jo mora predelati,« opozarja. »Večje, globlje brazgotine in tiste, ki povzročajo večji čustveni odziv – vbodne, strelne rane, amputacija uda, travmatične nesreče, hujše opekline, po carskem rezu ali mastektomiji –, zahtevajo kompleksnejšo obravnavo,« pravi.

Tetovaže in pirsingi

»Pri tetovažah in pirsingih je potrebna previdnost, vsekakor, in jih odsvetujem, saj ne gre le za estetski okras, ampak poseg v telo, ki ima posledice. Mišica namreč pri dolgotrajnem draženju razume, da mora biti ves čas vzdražena. Normalno se sicer krči in sprošča, ob tetoviranju pa prihaja do disfunkcij in se na tistem mestu pod kožo lahko, na primer, zaklene ali zakrči, spusti pa ne več – torej opravlja samo en del svoje funkcije. Zato imajo ljudje s tetovažami na vratu ali hrbtu pogosto glavobole, če jih imajo po nogah, pa se bolečine prenesejo v ledveni predel, medenico, kolke, tudi gibanje je lahko slabše. Tetovaže pri tem ne dojamemo kot vzrok. S pirsingi je podobno – niti pomislimo ne, da nas zaradi tega zbada, pika in zateguje,« svari.

Sveže brazgotine lahko obravnavamo šele dva meseca po posegu ali poškodbi, pove in doda, da so enako kot večje nevarne male ureznine ali vbodi. »Gospa z epiduralno anestezijo in gospod s protibolečinsko blokado sta imela kljub mali vbodni rani težave z gibljivostjo in neprijetnim občutkom v kolenu in križnici. Čeprav so to na pogled le pikice, segajo posegi skozi več plasti in imajo širše posledice,« opozarja.

Povrne se senzorika

Že po eni terapiji je opazen učinek. » Tempo tehnike je počasen, da ima človek dovolj časa za čustveno predelavo,« izpostavlja. »Če so brazgotine večje, napredujemo v več obravnavah, pomembno je tudi, kaj stranka občuti ob prvem obisku, da sprejme svoje stanje in želi spremembo. Pogosto v brazgotini ni več senzorike, kar se spremeni. 'O, kako me pika, hladi, kaj pa tako pritiskaš,' pravijo, čeprav delam enako intenzivno, le občutek je drugačen, ko se povrne senzorika. To seveda s ponovitvami mine, saj postane tkivo bolj elastično. Ko odklenemo in preprogramiramo celični spomin, pa nov vzorec načeloma ostane, saj se stabilizira celotno telo, spreminjajo in obnavljajo pa se tudi druge strukture. Telo namreč zmore marsikaj samo, potrebuje le začetno pomoč,« zaključi.

Preberite še: Pika Božič je našla svoje poslanstvo: Uživam v tem, ko dobim sporočilo s slikico pozitivnega testa nosečnosti

Morda vas zanima tudi: Tina Košir: Najslabše je, če si prepovemo svoja čustva