30.7.2022 ob 7:00 | Foto: osebni arhiv Anice Vodnik in Nine Pandel Košir
Pred dvema tednoma je po dolgem sušnem obdobju na območju goriškega Krasa izbruhnilo več požarov. Bilo je hudo, a zagotovo takrat še nihče niti pomislil ni na to, da se bo razvil v največji požar v zgodovini Slovenije. Ognjeni zublji so se širili z neverjetno hitrostjo, gasilcem, ki so na pomoč hiteli z vseh koncev Slovenije, pa so intervencijo oteževali močna burja in neeksplodirana ubojna sredstva, ki jih je na tem območju še vedno zelo veliko. Pomoč je prihajala z vseh strani in v vseh mogočih oblikah, a požar po dveh tednih še vedno ni popolnoma pogašen.
S požarom so se borili gasilci s celotne Slovenije, med njimi je bilo tudi veliko gasilk. Mi smo se pogovarjali z dvema, Anico Vodnik, gasilko PGD Predoslje in Nino Pandel Košir iz gasilskega društva Ljubljana mesto, ki sta se nesebično odzvali klicu na pomoč. Prva je z gasilstvom odraščala, druga pa je odraščala v mestu in se je z gasilstvom po spletu okoliščin srečala kasneje. Obe sta v svojih društvih aktivni že več kot deset let, Anica celo dvanajst. Sodelovali sta v mnogih intervencijah in videli veliko, a razsežnost požara na Krasu je tudi njiju močno pretresla.
Aničina gasilska zgodba se je začela kot zgodba mnogih ostalih gasilcev. Gasilsko društvo v njeni vasi, je v času njenega odraščanja predstavljajo neko obliko druženja in aktivnega preživljanja prostega časa. Pred dvanajstimi leti so v društvu sklenili, da želijo privabiti več žensk, zato se je tudi sama pridružila ekipi. "Najprej sem se posvečala tekmovalnim disciplinam, kasneje pa postala operativka in mentorica mladim." Posebnega dogodka, ki bi jo pritegnil in prepričal, da se aktivno pridruži gasilcem, se ne spomni, pravi pa, da bolj, kot ga je spoznavala, bolj je ugotavljala, kako veliko dobrega lahko naredi, ne samo za družbo, temveč tudi zase. "V mislih imam delo na sebi, fizično pripravljenost, znanje pri odzivanju ob nesrečah, povezanost s skupnostjo in še bi lahko naštevala." V svojem društvu opravlja več vlog. Je operativka, članica tekmovalne ženske ekipe in mentorica mladine. Društvu pomaga tudi pri urejanju socialnih omrežij in organizaciji dogodkov. "Na Krasu sem bila ena izmed štirih članic, ki smo se udeležile vseh intervencij. Mislim, da je bilo naše društvo eno izmed redkih na Krasu, ki je štelo deset članov, od tega pa smo bile štiri ženske."
Razmere je težko opisati z besedami. Ko smo se drugič peljali po isti cesti mimo prvega parkirišča, kjer smo bili nekaj noči pred tem, je bil pogled žalosten. Prej zelena drevesa in grmički so se spremenili v žalostno, sivo podobo, vse prekrito s sajami.
Nina je na področju gasilstva dejavna že deset let, a pravi, da med prostovoljne gasilce ni vstopila zelo mlada, saj ni odraščala na vasi, kjer je med gasilce vpet skoraj vsak. "Moja pot se je začela 'šele' pred 10 leti, ko je takratno društvo, katerega članica sem bila, potrebovalo pomoč pri eni izmed komisij. Ko smo se na sestankih pogovarjali, me je začela vedno bolj mikati tudi operativa." Danes ima v gasilskem društvu Ljubljana mesto več različnih vlog. V prvi vrsti je operativna gasilka s činom nižji gasilski častnik. To pomeni, da aktivno sodeluje na intervencijah kot seveda tudi na rednih tedenskih, operativnih vajah. "Poleg operative pa je moj čas v društvu namenjen tudi kakšni bolj administrativnimi nalogi. Saj zasedam mesto tajnice in predstavnice ene izmed komisij, ki deluje tudi v upravnem odboru društva." Na Krasu je opravila več kot 36 operativnih ur, v nočni in dnevni izmeni. "Razmere je težko opisati z besedami. Ko smo se drugič peljali po isti cesti mimo prvega parkirišča, kjer smo bili nekaj noči pred tem, je bil pogled žalosten. Prej zelena drevesa in grmički so se spremenili v žalostno, sivo podobo, vse prekrito s sajami. Dela je bilo in ga še bo ogromno, pa tukaj nimam v mislih zgolj gasilcev, pač pa širše."
Ko sta s svojima ekipama prihiteli na pomoč na Kras, ju je najbolj šokirala razsežnost požara. "V medijih sicer slišiš in vidiš, kakšna katastrofa divja na Krasu, zaveš se, pa še to verjetno ne v popolnosti, šele ko si sam na terenu in se, kot drugi, pomagaš boriti proti ognjenim zubljem. Pa vendar ti daje pogled na nepregledno množico gasilcev in ostalih, ki tako ali drugače pristopijo na pomoč da kanček upanja. Predvsem hvaležnost in zaupanje domačinov vliva dodatno energijo, da nihče ne obupa," je dejala Nina, Anica pa se spominja, kako hitro se je vse skupaj spreminjalo, kako suho in vroče je bilo. "Ko pogasiš manjši ogenj, ki se čez nekaj ur ponovno pojavi, se počutiš kot, da opravljaš sizifovo delo. Seveda to ne drži, imaš pa zaradi vseh dejavnikov lahko tak občutek."
Ta skupnost, solidarnost in konec koncev tudi hvaležnost, je nekaj neverjetnega.
Anico je najbolj presenetil pozitiven odziv iz Slovenije. "Ko si enkrat v samem dogajanju, se ne oziraš na to, koga poznaš in koga ne poznaš. Vsi smo prijatelji z enim samim ciljem. Potem pa so tu še vojaki, policisti, domačini, prostovoljci. Prav vsak se je na svoj način trudil, da prispeva svoj delček h gašenju. Ta skupnost, solidarnost in konec koncev tudi hvaležnost, je nekaj neverjetnega. Na socialnih omrežjih sem dobila ogromno sporočil spodbude in podpore. Domačini so nam ploskali, ko smo odhajali domov po koncu izmene, civilna zaščita je skrbela, da nismo bili lačni in žejni. Vsak je prispeval svoj del, da se je to kolesje lahko vrtelo. Taka vrsta gasilstva je redka po svetu. Sem ogromno prepotovala in tega res še nisem doživela. In to je čar Slovenije. Ne glede na to, kako smo razdvojeni glede politike, življenjskega nazora itd., ko so težave, znamo pustiti svoj ego zunaj in priskočiti na pomoč."
Delo gasilcev, še posebej prostovoljcev, je naporno in požrtvovalno, a hkrati tudi srčno in zadovoljujoče, povesta sogovornici. Pri delu delitve na moške in ženske ni. "Vsi smo si enaki in opravljamo enake naloge. Bistveno je, da če se kdorkoli izmed nas ne počuti sposoben opraviti določene naloge, to tudi pove, pa naj bo to delo na višini (zaradi strahu ali utrujenosti), nudenje prve pomoči (neprijeten občutek ob pogledu na kri) ali podobno. Vedno se vse razume in tudi naloge se v takšnih primerih porazdelijo drugače. Dela je vedno dovolj za vse," pove Nina in doda, da je imela pred leti, ko se je selila nazaj v Ljubljano in je s tem zamenjala tudi društvo, nekaj skrbi glede tega, kako jo bodo sprejeli medse, a so skrbi bile odveč. "Sprejeli so me z odprtimi rokami in mi od prvega dne dali občutek, da sem 'njihova'".
Ženske smo malce bolj iznajdljive pri reševanju težav. V ekipi je pomembno, da je več oseb z različnimi znanji.
Aničina izkušnja pri delitvi dela in nalog je nekoliko drugačna kot Ninina. Pravi, da so njeni moški kolegi potrebovali nekaj časa, da so se navadili žensk v svojih vrstah. "Enakovrednost ne pomeni, da delamo vsi ista dela z enakim rezultatom ali vnemo. Enakovrednost pomeni, da se spoštujejo razlike med nami. Menim, da smo to dobro sprejeli v našem društvu in zato sedaj dobro sodelujemo. Opažam razliko med fizično močjo med spoloma, kar je dosti tudi evolucijsko pogojeno. Bi pa dodala, da smo ženske malce bolj iznajdljive pri reševanju težav. V ekipi je pomembno, da je več oseb z različnimi znanji. Ker le tako imaš pokrita vsa področja oz. specialiste na vseh področjih. Bi rekla, da pri opravljanju nalog ni toliko pomemben spol, ampak je v osredju odločenost, iznajdljivost in način razmišljanja."
Nina in Anica sta prostovoljki, zato se morata še toliko bolj truditi pri usklajevanju in organizaciji. Nina je mamica dveh otrok in odkrito priznava, da ji brez pomoči staršev in podpore delodajalca ne bi uspevalo. "Otroka, za razliko od mene, rasteta z gasilstvom od rojstva in ni nič nenavadnega, ko se sredi noči oglasi pozivnik. Gladko ga prespita. Sta pa tudi dovolj samostojna in stara, da sta lahko tudi malo sama. Je pa marsikaj stvar dogovora in pogovora. Več usklajevanja in logistike je bilo potrebno od začetka, ko sta bila mlajša. Takrat seveda nisem odšla sredi noči na intervencijo, čez dan pa sem ju vzela s seboj v društvo, kjer se je skoraj vedno našel nekdo in prevedril čas z njima, ali pa sta ju prišla iskat moja starša, sploh kadar je bila intervencija daljša. Tudi sedaj med posredovanjem na Krasu sta bila pri mojih starših.«
Anica pravi, da se je pri njej gasilstvo začelo kot hobi, zdaj pa je postalo način njenega življenja. "Prostega časa mi ni težko nameniti gasilstvu. Zaobjema tudi skrb za fizično pripravljenost, izobraževanja in izpopolnjevanja in druženja. Včasih je težko, sploh, če je naporno v službi in imamo veliko projektov pri gasilcih, ki jim želimo izpeljati. Potem so tukaj še drugi hobiji in prijatelji, ki niso povezani z gasilstvom. Se pa vedno lahko vse reši, samo malce več organizacije je potrebnega."
Nina in Anica po naporni intervenciji izpostavljata, da je pomemben počitek, saj lahko utrujenost na intervenciji privede do poškodb. "Stanje na terenu namreč nikoli ni optimalno. Na Krasu pa poleg vročine, vetra, in ognja delo dodatno otežujejo še neeksplodirana ubojna sredstva. Zato je potrebna velika mera previdnosti in trezne glave, ki pa je utrujen ne moreš vedno imeti. Osebno sem priložnost za počitek zgrabila z obema rokama, a sem imela pri tem pomoč staršev, ki sta pazila na otroka še malo dlje, da sem se naspala," nam je zaupala Nina, Anica pa je dodala, da tudi, ko si doma, se pravzaprav ne moreš povsem odklopiti, saj te skrbi za kolege, ki se še borijo z uničujočim požarom. "Je naporno, ker tudi, ko si doma, spremljaš medije, socialna omrežja, si v stiku s kolegi, ki so na lokaciji. V resnici se ne odklopiš čisto zares. Telo se spočije, um pa še vedno premleva. Poznam primere oseb, ki so bili na Krasu več izmen skupaj. Verjamem, da so si tudi oni vzeli čas za počitek. Saj konec koncev človek težko racionalno razmišlja, ko je izmučen. Hkrati je odzivni čas daljši, nisi več pozoren na podrobnosti. Najboljši počitek je spanje."
Anica je presrečna, da se je intervencije na Krasu udeležilo toliko žensk in da je čas, da tudi ženske pokažejo, da so kos izzivom v poklicu, ki je še danes opredeljen kot moški. Nina pa ni mogla mimo zahvale družini, ki ki vse skupaj prenaša, opazuje, spodbuja in ji nudi podporo. Posebno zahvalo je namenila tudi svojemu delodajalcu, ki ji zaupa in razume, da je njena pomoč kdaj potrebna tudi druge. "Hvala tudi ostalim sotrpinom v domačem društvu, ki mi nikoli ne obrnejo hrbta."
Pogovor je gasilka PGD Predoslje zaključila s povabilom mladim, naj se odločijo za gasilstvo. "So zunaj na prostem, dobijo nova znanja, nove prijatelje, učimo jih odgovornosti, solidarnosti, medsebojne pomoči in ekipskega duha. Skratka, privzgajamo vrednote, ki soustvarjajo boljši jutri."
oddajte komentar