7.9.2023 ob 9:40 | Foto: Drazen Zigic (naslovna)/Gettyimages | Avtor: M. FL.
Biti učitelj je posebno poslanstvo. Prav tako kot biti starši. Kadar se v eni osebi združi oboje, je mogoč edinstven vpogled tako v vzgojo kot v izobraževanje, tako na vlogo starša kot na delovanje učitelja. Lažje je razumeti obe strani, ki si včasih stojita na različnih bregovih. Spodaj pa nizamo, česa učitelji nikoli ne bi počeli svojim otrokom.
Katie Niemczyk je nekdanja učiteljica, ki je v srednji šoli poučevala angleščino. Po njenih izkušnjah so helikopterski, torej starši, ki so do otrok preveč zaščitniški, nekaj najbolj nadležnega, s čimer se morajo ukvarjati učitelji. Ne samo to, na dolgi rok zaznamujejo otroke. Ne v pozitivnem smislu.
"Seveda obstajajo otroci, ki zaradi značaja potrebujejo malce več vpletenosti staršev, a osnovni cilj tako staršev kot učiteljev bi moral biti, da otroke in mladostnike naučimo samostojnosti, odgovornosti, organiziranosti in prevzemanja posledic za svoja dejanja.
Vse to helikopterski starši onemogočajo, saj stalno bedijo nad otrokom, v mojem primeru še nad najstnikom, ga opominjajo, opozarjajo, nadzorujejo, se z učitelji prepirajo zaradi ocen, pišejo seminarske naloge in upravičujejo neprimerna dejanja potomca.
S tem ga oropajo za življenje nepogrešljivih lekcij in nabiranja izkušenj, to je nekaj, kar strogo odsvetujem vsem staršem in tudi svoje otroke od malih nog učim odgovornega in samostojnega ravnanja. Seveda primerno njihovi starosti."
Katie Brunelle je mama dveh otrok in že deset let učiteljica petega razreda. Najbolj jo boli, kadar so otroci ob neizpolnjenih obljubah staršev razočarani.
"Vem, da ni vsega mogoče izpolniti, dobro se zavedam, da se načrti včasih podrejo in da vsega ne moremo nadzorovati. A že majhen otrok razume, kdaj starš nečesa zaradi nepredvidljivih dejavnikov ne more izpolniti, kdaj pa obljube ne izpolni, ker nanjo pozabi, ali se mu ne ljubi držati besede.
Razočaranje je v slednjem primeru neizmerno in boleče. To sem večkrat opazila pri svojih učencih, ki so navdušeno pripovedovali, kaj so jim starši obljubili, naslednji dan pa v šolo prišli potrti.
Otrok s tem izgubi zaupanje v starša in je oropan varnosti, zato sem v svojih obljubah otrokoma zelo previdna, in če nisem res prepričana, da jih bom lahko izpolnila, ne dajem obljub."
Po izkušnjah Niemczykove starši pogosto preburno reagirajo, brez osnove napadajo učitelje in jih krivijo za težave otrok.
"Velikokrat se je zgodilo, da sem bila deležna obtožbe, ne da bi se z menoj pogovorili in spoznali tudi mojo stran zgodbe. Včasih starši kar po elektronski pošti zahtevajo višjo oceno za njihovega dijaka, ki je po njegovih zagotovilih obvladal snov. So tudi situacije, ko se glede težav pri mojih urah name sploh ne obrnejo, temveč takoj tečejo k ravnatelju.
To se mi ne zdi pošteno in tega učiteljem svojih otrok nikoli ne bom počela. Starši morajo vedeti, da vedno obstajata dve strani zgodbe in da tista, ki so jo slišali od dijaka, morda sploh ne drži. Prav tako tudi, da neznanja učitelji ne moremo nagrajevati z dobrimi ocenami."
Z njo se strinja Tyrelle Lee, ki uči na predmetni stopnji osnovne šole in pravi, da nikoli ne bo starš, ki bo v vsakem primeru na strani svojega otroka in bo vedno domneval, da je za vse kriv učitelj:
"Učenci prirejajo zgodbe, jih povedo tako, da se staršem zamislijo, a treba je vedeti, da smo učitelji profesionalci, ki vemo, kaj počnemo ter se trudimo, da nikomur ne bi storili krivice, smo pa se vedno in o vsem pripravljeni pogovoriti in razjasniti zadeve."
"Treba je priznati še nekaj: tudi učitelji smo samo ljudje in se zgodi, da smo kdaj do koga krivični, imamo slab dan in nismo pozorni na občutke drugih tako, kot bi morali biti. A z mirnim pristopom in nastopom obeh vpletenih strani, torej starša in učitelja, smo se pripravljeni za napake tudi opravičiti," je še povedala Niemczykova.
José Vilson je nekoč v višjih razredih osnovne šole učil matematiko in se srečeval z različnimi nivoji dojemanja tega predmeta:
"Kot oče nikoli ne bi dvomil o potencialu svojih otrok. To, da enemu od staršev en predmet ni ležal nikoli ne pomeni, da bo z njim imel težave tudi njihov potomec."
Velikokrat so prav takšna dojemanja najvišja ovira pri doseganju uspeha otroka. "Oh, nikoli ne bo matematik, tudi meni to ni šlo," je stavek, ki bi se mu moral izogibati vsak starš in namesto tega otroka spodbujati, naj preseže njegovo raven.
Brunellova pravi, da za nobeno ceno ne bi preskočila priložnosti otroke peljati na počitnice ali izlet, čeprav bi zato nekaj dni manjkali v šoli.
"Kot učiteljica velikokrat vidim starše, ki jih pretirano skrbi, koliko bo otrok zamudil, če ga nekaj dni ne bo v šolo. Vedno jim razložim, da bo vse, kar se bo tedaj dogajalo v šoli, osvojil kasneje. Čas, ki ga otrok preživi z družino, je veliko pomembnejši."
Povzeto po portalu huffpost.com
Preberite še: Ko ni več motivacije za šolo: »Nič več ne obljubljam, sem kot stara lajna« (izpoved slovenske učiteljice)
Morda vas zanima tudi: dr. Alenka Budihna: Šolski sistem je treba prenoviti, ocenjevanje je takšno, kot je bilo pred sto leti
oddajte komentar