On razmišlja: Plehkost današnjega spogledovanja #kolumna

Ženske ste emancipirane, moškim pa nam je zmanjkalo jajc. Ženske ste preveč neodvisne, moški pa še vedno živimo v otroškem svetu, kjer nočemo odrasti. A danes deluje zakon privlačnosti, dopisuješ se z več puncami na enkrat, bolj si piker in ciničen, več dekletom si privlačen. In ko se znajdemo v situaciji z več izhodišči, bolj se lahko opečemo in posledično ostanemo samski. Zakaj je temu tako? Je res tako težko biti čustven, izraziti željo za zmenku, pristopiti do ene osebe, ki nam je res res zelo zelo zelo všeč in poskušati graditi nekaj več? Ma ne, zakaj bi si poenostavili zadevo?

Dandanes je sramota, če si samski, sramotno je če nimamo nobenega, ki bi potešil naše psihofizične potrebe, bog ne daj da se izve, da imamo nekoga »za postrani«. Preprosto obožujemo mazohističen pristop. Gremo trpet. In jamrat, kako ničesar ni. Kje se zatika? Moje mnenje je, da ste ženske preveč samostojne in organizirane (no kar se tiče organiziranosti lahko še kakšno rečemo), da nas moške to tako zelo moti, ker v nas še vedno brca tista stara podzavestna misel “mater, moram poskrbeti za njo”. Tako pa nas ne potrebujete in ste nam odvzele še edino stvar, ki nas je gnala do te mere, da si želimo nekaj res narediti za vas. »Ne, sama lahko.«

Tako kot moški iščemo v ženski svojo mamo – dejstvo - tako ženske v moškemu iščete svojo najboljšo prijateljico, ki je obenem ljubimec, zaščitnik ter nekdo, s katerim bi delile celico v ječi in bi imele vso samozavest pobrati milo iz tal, brez slabe vesti. Seveda obstaja sto ljudi, sto čudi. Vsi imamo določene standarde. Vsi govorimo, nisem isti/a kot so ostali/e. Veliko moških bo zanemarilo dejstvo, da si želimo imeti nekoga, ki zna poskrbeti zase in kot tudi za »naju«. Pa ne govorim, da mora biti Ana Roš, kakšne hrenovke je pa tudi dobro skuhati, vsaj pokazati voljo po kuhanju, ne pa vsakodnevno pohajkovati po restavracijah, predvsem, če nima rednega dohodka. In seveda to vse lepo ovekovečiti po družbenih medijih s pripisom: »Draaaaaagiiiiii me speeeet razvaja«.

Zadnjič sem poslušal štiri punce, ki so imele resen problem. »On pričakuje od mene, da bom uredila vse po stanovanju, skuhala, oprala, a po cele dneve samo dela in nisva nič skupaj. In pol sama hodim v šoping.« Drama. Potem pa nastane problem pri moških, ker se bojimo zveze. Dejstvo je, da bi vsi radi seksali, nihče pa se ne bi držal za rokice. Iskrenosti več ni, intelektualnih pogovorov ni, energije ni. So pa skrite namere, igranje igric, ignoriranje. In kot je rekla prijateljica: “Moški igrate playstation, ne znate pa pritisniti na prave tipke pri ženskah.” Absolutno ima prav. Samo mi vsaj zabijemo gol. Ženske pa mislite, da lahko mi beremo misli in razberemo, kdaj bo za nas najbolj optimalen čas. Roko na srce, pri vas je pravi trenutek v dveh odstotkih celotnega dne. Tisti moški, ki mu vesolje nameni to srečo, bo pri ženskah absolutni zmagovalec.

Karikaturo je izrisala: Anja Držanič

Ljudje nismo iskreni sami do sebe, ne poznamo se, ne vemo, česa si želimo. Ne znamo biti sami. To je problem, vedno nekam hitimo in želimo si pozornosti. In potem je te kar naenkrat preveč. Ker tako vesolje deluje. Dajmo na en kup veliko možnosti in naj se ljudje odločamo. Na koncu od petih možnosti ostanemo brez vsega. In če se le da v najhitrejšem času. Po možnosti v enem dnevu. Ko absorbiraš več različnih informacij in potem si hop tam. Ljudje si ne vzamemo več časa za premislek. Posledično izustimo kakšno neumnost, ker se nam v tistem času zdi neverjetno primerna. Pa ni. Menim, da živimo v zmoti. Mislimo, da moramo biti konstantno tam, odgovoriti na vsako sporočilo takoj, v bistvu pa tako dušimo drugo osebo in ji ne pustimo dihati svoj lastni zrak. Ne znamo biti zaposleni, ne pokažemo dejstva, da imamo svoje jasne cilje in ambicije, ki jih sicer želimo graditi skupaj. Namesto, da bi specializirali za eno stvar, dejmo bit generalisti. Opažam pri sebi. Pa mi ni hudo biti samski. Če nisi srečen, je včasih bolje biti prost kot metulj, kot pa ujetnik v francoski Gvajani.

Ne razumem, zakaj smo tako prestrašeni. Niti ne razumem, zakaj pri odlični osebi iščemo pomanjkljivosti in napake, zakaj imamo previsoke standarde. Ko pa zgubimo, se tepemo po glavi, češ zakaj nisem tega postoril že prej. In pa borba za nekoga. Medtem, ko so se naši pradedki in dedki borili za vsak milimeter naše svobodne zemlje z bajoneti, mi nimamo jajc vzeti moderno orožje v roke, zavrteti številko in izustiti v mikrofon, oprosti naredil sem napako. Pogrešam te, rad bi popravil zadevo. Priznam napako, postoril bom vse, da popravim zadevo. Ah kje. Ranjen ponos. Kje je direktnost in iskrenost? Kje je spontanost in karakter? Kje je intenziven seks ter spoznavanje narave in družbe? V osnovni šoli smo imeli več jajc, da pristopimo osebe. Danes? Danes se gledamo v oči, simpatičnost pa si kažemo prek lajkov.

Aljoša Kous je naš novi kolumnist, predstavitveni intervju si lahko preberete tukaj.

Kolumne gostujočih avtorjev nujno ne odražajo stališča uredništva.