"Ločena pri 40. sem znova našla ljubezen" (iskrena izpoved)

Ne glede na to, pri katerih letih razpade zakon, njegov konec, čeprav sprva prinese žalost, obljublja tudi nove priložnosti. Kako je po ločitvi pri 40. ljubezen znova našla Rosalind, je za portal Best Life povedala sama:

Zadnjih pet let sem v zakonu trpela. Bilo je veliko žalosti, frustraciji in jeze. S  soprogom sva se stalno prepirala, predvsem glede vzgoje.

On je bil tisti dobri očka, ki je otroku dovolil vse, jaz sem bila tečna mama, ki se je trudila postavljati meje. Prav tako je bil on po naravi bolj zapečkar in je to pričakoval tudi od mene: da bom vedno doma, skrbela za sina in gospodinjstvo in o karieri ne bom več razmišljala.

Vse bolj sva se odtujevala in vsako leto sem se ob njem počutila bolj osamljeno. Vendar sem vztrajala in skušala zadeve spraviti v prave tirnice. Strah me je bilo, da bi ločitev preveč prizadela najinega 11-letnega otroka.

Strahovi so me privezali v zakon, ki v resnici ni imel prihodnosti. A napetost, ki je vladala doma, je začela načenjati tudi zdravje sina. Ta je bil vse pogosteje pod stresom, trpel je zaradi glavobolov, opazoval je najine spore in občutil mojo depresijo, ki je bila posledica dejstva, da živim življenje brez ljubezni in sreče.

Po nekaj zakonskih terapijah, ki niso uspele in po nekaj samostojnih obiskih delavnic za osebnostno rast sem spoznala, da je oster rez edini izhod iz naše situacije.

Predlagati ločitev tedaj, ko sem že zakorakala v sredino 40. je bila zame najtežja odločitev v življenju, a vedela sem, da se mora nekaj spremeniti.

Ne več partnerja, še vedno pa starša

Ločitev para z otrokom je izjemno kompleksna stvar. A s soprogom sva se z njo soočila z zavedanjem, da ne smeva škodovati sinu in da kljub temu, da nisva več par, ostajava ljubeča starša. Odločila sva se za deljeno skrbništvo in se sproti učila kaj smeva, česa ne smeva govoriti, kako sodelovati in kako podpirati otroka skozi odraščanje. Prav tako sva sprejela sklep, da bova starševsko vlogo ločila od družabnega življenja.

Čeprav sem bila na zmenke pripravljena kmalu potem, ko sva podpisala ločitvene papirje, sem razumela, da moških ne smem voziti domov in jih predstaviti sinu. Hotela sem mu zagotoviti srečno življenje brez obremenjevanja z mojimi partnerji. Sprva sem bila nad zmenki in druženji navdušena. O celotni zadevi sem imela v glavi romantično predstavo. Vendar sem kmalu spoznala, da je ta daleč od resničnosti. Srečevala sem moške, stare od 40 do 50 let, ki se niso zanimali zame ali so me potem, ko sem jih pobliže spoznala, razočarali.

Lastno sito

Sčasoma sem začela ločevati različne tipe, s katerimi sem prihajala v stik:

Zabavljače, ki so želeli samo zabavo in nič več. Zagrenjene, ki so s seboj nosili ogromno prtljage in so se vedno pritoževali nad tem, kako krivično je do njih življenje ter so pričakovali, da bom njihova rešiteljica. Naučila sem se izogibati tistim, ki so hitro hoteli preveč in zaprisežene samce, ki so radi le popivali in plesali.

Po nekaj razočaranjih sem prišla do pomembnega spoznanja: ne potrebujem razmerja, da bi bila srečna. Nisem se odpovedala zmenkom, a nanje sem začela gledati bolj sproščeno. Znebila sem se občutka, da moram nekoga spoznati in se prepustila toku, izkoristila tisto, kar mi je življenje ponujalo, dojela, da bom morda spoznala nekoga, morda ne, bom pa nedvomno uživala in živela svoje življenje.

Namesto da bi torej iskala gospoda pravega, sem se odločila živeti tako, kot je prav zame. Vpisala sem se na nekaj tečajev, delavnic, začela obiskovati muzeje, hodila na zabave s prijatelji in si privoščila dolge počitnice s sinom in družino.

Sicer sem v naslednjih osmih letih nekajkrat stopila v razmerje. Odnosi, dobri in slabi, so trajali od nekaj tednov do nekaj mesecev, noben pa ni prerastel v trajno zvezo.

Modrejša in podkrepljena z izkušnjami sem hitreje prepoznavala moške, s katerimi ni bilo vredno izgubljati časa.

Ko človek najmanj pričakuje …

Nekega petkovega večera sem s prijatelji obiskala dogodek za samske. Prišla sem pred njimi in čakala sem jih za mizo. Približal se mi je moški s polnim krožnikom v roki in me vprašal, če lahko prisede. Pritrdila sem in začela sva klepetati. Do tedaj, ko so se nama pridružili ostali prijatelji, sem o njem vedela že veliko. Povedal mi je, da se je pred petimi leti ločil, da ima dva skoraj odrasla otroka in da se je pred nedavnim preselil v našo sosesko. Zlahka je klepetal tudi z mojimi prijatelji in nekajkrat sva skupaj zaplesala. Ko me je ob koncu večera pospremil k avtomobilu, me je vprašal, če bi šla naslednji vikend z njim na večerjo in privolila sem.

Bil je prijeten, pozoren, prijazen, a z njim pred nekaj leti zagotovo ne bi šla na zmenek. Po videzu in kariernih dosežkih ni izstopal, moje zanimanje je zbudil s smislom za humor in s pozitivnim odnosom do življenja. Kot resna in zrela ženska sem takoj vzljubila ti njegovi lastnosti. Njegove duhovite pripombe ne samo, da so me vedno spravile v dobro voljo, hitro so pregnale tudi stres. Njegova igrivost mi je pomagala, da sem na življenje pogledala z druge plati ne glede na to, s čim sem se soočala. Všeč mi je bilo, v kaj sem se ob njem spreminjala.

Na srečo je Ricka vzljubil tudi moj sin. Ker sta oba športna navdušenca, jima nikoli ni zmanjkalo tem za pogovor. To je bil velik plus, saj si nikoli ne bi mogla predstavljati življenja z nekom, ki ga moj sin ne bi sprejemal.

Z Rickom sva stopala počasi. Vzela sva si čas, da sva se zbližala v fizičnem in čustvenem smislu. Spoznala sem njegova otroka, ki sta me sprejela kot del družine in njega so navdušeno sprejeli tudi moji sestri ter mama.

Preden sva se poročila sva se sestajala tri leta. Kmalu je njegov sin dobil hčerko in postala sem babica, tega sem bila res vesela. Cenim mojo novo vlogo v življenju, ki ga z Rickom gradiva skupaj.

Kaj sem v drugem zakonu spoznala?

Ne moreš spreminjati drugih, razen sebe. Končno sem osvojila to lekcijo, ki je nepogrešljiva za zdravo, uspešno zvezo. Dojela sem, da je Rick Rick in jaz sem jaz. On stvari počne, pove drugače, kot bi jih jaz. Čeprav mi to včasih ni všeč, razhajanja sprejmem ali se o njih pogovoriva, včasih tudi spreva. Ne morem pa zahtevati, da se bo meni na ljubo spreminjal, kot sva to z bivšim soprogom drug od drugega pričakovala v najinem zakonu.

Sedaj sva poročena 15 let. Veliko več, kot kdaj koli prej se smejim in uživava v lepem, trdnem ter varnem zakonu.

Torej da: po ločitvi je še priložnost za romantiko, a najprej je treba osvojiti nekaj lekciji, biti pripravljen učiti se in biti odprtega srca, predvsem pa izbrati partnerja po značaju in vrednotah, ki ostajajo nespremenjene. Za razliko od videza.

Priporočamo tudi: Zlata vredni nasveti ginekologinje za boljši seks

Preberite še: Po razhodu: To so znaki, da ste pripravljeni na nove zmenke