Tinkara Fortuna: Očitno ženske okoli 40. leta doživimo neko razsvetljenje

Menda so jo v otroštvu nekateri klicali Smeško - zaradi njenega nalezljivega širokega nasmeška, s katerim je znala od nekdaj začarati ljudi. Tudi vesoljno Slovenijo leta 2002 ob izboru Popstars in nastanku glasbene skupine Bepop, ki je bil pri nas sploh prvi tovrstni zvezdniški fenomen.

A je Tinkara Fortuna (tedaj se je pisala še Zorec) vselej ostala z obema nogama trdno na tleh. Še preden je postala del skupine, je imela redno službo, jo obdržala tudi vse, dokler se ni pred dvema letoma pogumno odločila za samostojno pot. »Moraš biti priden, imeti redno službo, včasih se mi zdi, da pri nas šteje le to,« je razmišljala ob začetku svoje poti v podjetništvo, pred katerim se je pozorno zazrla vase in se vprašala, kaj si sploh želi početi v življenju. 

Nasmešek je logotip njenega podjetja Fortuna planet, sicer pa odraz njene neizmerne pozitivne energije, s katero danes počne to, kar jo veseli: izdala je knjigo za otroke, organizira različne delavnice za podjetja, skupaj z Ano Praznik in Alenko Husić, s katerimi so skozi leta (p)ostale trdne zaveznice in prijateljice, pa še vedno, če ne celo vse bolj, zelo uživa tudi v petju in plesu.

Ste glasbenica, podjetnica, po novem tudi televizijska voditeljica, doma pa imate tri dekleta, ki trenutno niso v šoli in vrtcu. Predstavljamo si, da imate kar pestre dneve. Kako vam gre?

Pravzaprav nam organizacija kar dobro uspeva. Zdaj sem že dve leti samostojna podjetnica, zato se v tej situaciji lahko boljše znajdem, saj si lahko sama razporedim delo. Dopoldne se lahko popolnoma posvetim otrokom, šolanju, kuhanju. Je pa res, da kar zgodaj vstajam in še preden se otroci zbudijo, veliko postorim. Pa tudi zvečer. Če imam še snemanja in obveznosti s Shoppsterjem in Bepopom, pa se skušava z možem uskladiti, a tudi njegov urnik ni ravno ustaljen. Če je res kriza, pride na pomoč tudi moja mama. Je pa res, da sem večino časa jaz šefica tu v hiši, jaz sem tista, ki najbolj 'teži' otrokom. Nekako se prilagodimo in plujemo skozi vse to. Mislim, da se nimam kaj pritoževati, vedno si znamo narediti tako, da nam je lepo. Vsi smo radi doma, nimamo težav s tem, da smo skupaj. Zato se nimam kaj pritoževati in sem izredno hvaležna za to.

Vaša najstarejša hči je že v srednji šoli, najmlajša pa v vrtcu. Kako je usklajevati tri tako različna starostna obdobja in potrebe?

Nisem pristaš permisivne vzgoje, rada imam red in pohvaliti moram dekleta.

Najstarejša je v prvem letniku srednje šole, res je že zelo samostojna. Velik del dopoldneva ima pouk prek spleta, bolj malo jo vidimo, z njo res ni veliko dela. Druga hčerka je drugi razred. Saj veste, zjutraj učitelji pošljejo obveznosti, ki jih mora opraviti čez dan in jaz ji to razporedim tako, da je čim manj stresno za urnik celotne družine. Najmlajša pa je zadnje leto vrtca. Vse skupaj je kar obvladljivo. Lahko rečem, da se pozna, da že od nekdaj nisem pristaš permisivne vzgoje, rada imam red in pohvaliti jih moram, da so dekleta res prijetna in obvladljiva.

Prehodili ste kar zanimivo karierno pot. Od tistega buma z Bepopom potem nekaj časa o vas nismo kaj več veliko slišali. Pa do tega, da ste zdaj aktivni na številnih področjih. Kaj se je dogajalo tista leta vmes in kako ste našli pot v podjetništvo?

Veliko Celjanov me pozna z Mobitela in Telekoma, tam sem delala že preden se je začela zgodba z Bepop, ki je trajala do leta 2005. Tedaj sem že zanosila, vsi smo se nekako posvetili tudi družinskemu življenju. Vmes je bilo kar pestro, rodili so se mi trije otroci, z možem sva si postavila hišo, veliko se je dogajalo. Dve leti nazaj, ko so dekleta že nekoliko zrasla, pa sem se odločila, da vendarle želim sama še nekaj ustvariti. Tam nekje pri 40. ženske očitno doživimo neko razsvetljenje. Zazrla sem se vase in ugotovila, da želim v življenju početi še kaj drugega. Na prejšnjem delovnem mestu nisem več videla možnosti za svoj osebni razvoj, želela sem bolj razpreti krila. Odločila sem se, da se podam na samostojno pot.

Nisem več videla možnosti za svoj osebni razvoj, želela sem bolj razpreti krila. 

Zdaj prek svojega podjetja delam stvari, ki me veselijo. Tudi Shoppster TV je nekaj, kar mi je pisano na kožo, saj sem vrsto let delala v prodaji in prodajala mobilne telefone, sedaj pa se rada pošalim, da je na Shoppsterju podobno, le da gre za različne izdelke in da je ta predstavitev pred kamero. Veliko sem delala v prodaji, marketingu, zdaj pa občasno izvajam delavnice za podjetja, za nekaj podjetij upravljam njihova družabna omrežja in pomagam z idejami v njihovih marketinških strategijah. V tem digitalnem svetu sem precej prisotna. A po drugi strani sem izdala tudi otroško knjigo Fortuna planet iger, ki govori o igrah na prostem, o igrah moje mladosti. Sem pristaš pisane besede, veliko pišem na roke, že več kot deset let imam svoje notese, kamor zapisujem svoje ideje, zgodbe. Napisani sta tudi že druga in tretja zgodbica, ki še čakata na izid, Fortuna planet iger pa ima tudi že angleško verzijo.

Vaša blagovna znamka ima tudi zanimiv logotip – vaš nasmešek.

Ja, glede tega sem bila na začetku malo skeptična, ampak zdaj vidim, da se je prijel in da je to dejansko moj zaščitni znak. Ko sem bila mlajša, so me nekateri klicali tudi Smeško. Vsak me pozna po mojem širokem nasmehu, očitno je bila prava odločitev.

Otroci danes živijo v nekem drugem svetu, kot ga opisuje vaša knjižica o igrah na prostem. Imate občutek, da več ne poznajo brezskrbne igre zunaj?

Že sedem let živimo v hiši, na Polzeli, tukaj je veliko otrok, veliko so zunaj, na ulici. Lahko rečem, da se moje kar znajo tudi zabavati po svoje. Če pa vse skupaj primerjam z življenjem v mestu, v bloku ... Drugačni časi so. Nekdaj nismo znali biti notri, nismo se imeli s čim zamotiti, zato smo res bili več zunaj. Danes otroke znotraj zadržujejo ekrani, ki so sicer zelo uporabna orodja, a jih moramo zelo preudarno uporabljati. Sama veliko časa namenim socialnim omrežjem, a je to pač del moje službe. To sicer ni dober izgovor, zato vztrajam pri tem, da je še vedno nujno tudi brati knjige. Z njimi se naše glave umirijo.

Mnoge mame hitro opustijo karierne cilje, ko pridejo otroci, si ne upajo, ne zmorejo podati na samostojno pot. Zakaj mislite, da je tako in kaj bi jim svetovala?

Moraš si razjasniti in si priznati, kdo si, kaj te veseli. Se zazreti vase in se vprašati ali je to to, kar želiš početi ves preostanek življenja, ali želiš morda še kaj več. 

Sama sem si do trenutka, ko sem stopila na svojo pot, nabrala veliko izkušenj in znanja. V času prejšnje službe sem diplomirala, magistrirala, se veliko izobraževala in vlagala v znanje. Hkrati pa me je ves čas spremljala tudi vera vase, ključna je bila tudi podpora domačih. Moraš si razjasniti in si priznati, kdo si, kaj te veseli. Se zazreti vase in se vprašati ali je to to, kar želiš početi ves preostanek življenja, ali želiš morda od življenja še kaj več. Verjela sem vase, da sem dovolj delovna, sposobna, da bom lahko vse skupaj zvozila. Mi uspeva in upam, da bo čim dlje tako. Vse skupaj se tudi ves čas le nadgrajuje, ves čas si postavljam neke nove izzive in načrte. Zelo jasno določene cilje imam za deset let naprej.

V sklopu delavnic, ki jih izvajam za podjetja, sem se podala tudi v svet nevrolingvističnega programiranja (NPL). Gre za poglobitev vase, v svoje potenciale, dojemanje sebe in kako hitreje dosegati cilje. Mislim, da mi je vse skupaj tudi pomagalo pri tisti odločitvi dve, tri leta nazaj. Ko sem začela malo bolj razmišljati o tem, kdo sem jaz, kaj je moje poslanstvo na tem planetu. Že dve leti tedensko obiskujem delavnice pri Gabru Maroltu (NLP center) in ko bom NLP trener, bom tudi sama lahko delila to znanje med ljudi.

Koliko vam je na poti v podjetništvo pomagala tudi vaša zgodba s skupino Bepop, tudi v smislu neke javne podobe in nastopanja?

Na začetku sem imela veliko tremo. Šele zdaj, po vrnitvi na glasbene odre, se mi zdi, da sem to prava jaz, prava Tinkara, ki je sproščena, ki rada poje, pleše, stoji na odru.

Glede javnega nastopanja sploh. Na začetku sem imela namreč veliko tremo. Šele zdaj, po vrnitvi na glasbene odre, se mi zdi, da sem to prava jaz, prava Tinkara, ki je sproščena, ki rada poje, pleše, stoji na odru. Iskreno si moraš priznati, da imaš to rad. Včasih se mi zdi, da pri nas šteje le to, da si priden, imaš redno službo, od sedmih do treh. 'Kako je pridna,' sem vsa leta poslušala. In ko sem službo pustila, je vse skrbelo: 'Ja, kaj pa boš sedaj?' Kot da ni nobene druge možnosti v življenju. Bepop izkušnja mi je dala ogromno že ob začetku naše zgodbe. A tedaj je za nami stal cel ustroj, od založbe, Pop TV, PR službe, sem se pa zdaj, ko smo ostale tri 'alfa samice', tri posameznice, ki so aktivne na več različnih področjih, prav tako veliko naučila. Tudi zdaj imamo pomoč, veliko pa smo vpete tudi same: veliko je marketinških sodelovanj, vedno več pravzaprav tudi v času pandemije, tudi na družabnih omrežjih je veliko akcije. Trudimo se pametno odločati, s kom in v čem sodelovati, a tudi tega smo se lotile, saj nastopov pač ni. Za te stvari v večini v skupini skrbim jaz. Bepop mi tako še vedno veliko daje, poleg tega sta Ana in Alenka moji zelo dobri prijateljici, super se imamo, kadar smo skupaj. Pogrešam njuno družbo v tem decembru.

Časi pa so se precej spremenili, kmalu bo minilo že 20 let, odkar je v oddaji Popstars nastala skupina Bepop. Kako se je do danes spremenil vaš pogled z odra, vaše dojemanje glasbe in publike, čutite enako vznemirjenje?

Ja, vznemirjenje je enako. Ko smo lani spet začele nastopati, nas je presenetil tudi odziv publike. Naši poslušalci so bili nekoč mladoletni, danes pa so odrasli ljudje, naša glasba jih je popeljala nazaj v mladost. Tedaj je bilo seveda precej drugače. Obstajal ni še niti YouTube, ni bilo socialnih omrežij, oboževalci so težje prišli do nas. Zdaj je potreben le klik in vsak že ve, kaj danes Tinkara počne. To je realnost, tako je šel svet naprej. Tudi me skušamo pluti v teh vodah, kot izvajalke enostavno moramo biti prisotne na socialnih omrežjih. Sama rada podelim kakšen utrinek iz vsakdanjega družinskega življenja, po navadi iz kuhinje in hitro se mi ljudje oglasijo v inbox, sprašujejo za recepte. V tem se sem kar našla in posel se mi odpira in nadgrajuje tudi na tem področju.

Sicer pa je bilo vse skupaj tedaj kot nek vrtiljak čustev, velika evforija, po drugi strani pa vas je prizadela tudi velika tragedija z Nejčevo smrtjo. Kako ste se spopadali s temi vzponi in padci? Človek nanje ne more biti pripravljen.

Dolgo je že tega, 18 let. Nejca smo vsi ohranili v zelo lepem spominu, tudi z njegovo družino smo v zelo dobrih odnosih. Sicer pa imamo med seboj dogovor, da tega dogodka v javnosti preveč ne izpostavljamo. Verjamemo, da je zgoraj nekje, nas gleda in je ponosen na nas.

Vse skupaj se je odvijalo s tako intenzivnim tempom, da je pravzaprav šlo hitro mimo nas, na nek način sem na to tudi hitro pozabila. 

Kar pa se same evforije tiče, pa nanjo res ne moreš biti pripravljen. Spomnim se, da sem tedaj že hodila v službo, nato pa odhajala na nastope, na podpisovanja, ki so trajala celo popoldne. Otroci so vreščali, čakali na naš podpis, nam metali plišaste igrače … A vse skupaj se je odvijalo tako hitro, s tako intenzivnim tempom, da je pravzaprav šlo hitro mimo nas, na nek način sem na to tudi hitro pozabila. Morda celo bolje tako. Vsi pa smo bili zelo 'poljudni', nihče ni bil vzvišen zaradi slave, ostali smo zelo preprosti in mislim, da je to še danes del prepoznavnosti Bepopa. Da smo, kakršne smo, prijazne, preproste, dostopne, to imajo ljudje radi.

Je bilo le vprašanje časa, kdaj se ponovno združite in vrnete na oder?

Dekleta smo hitro ugotovila, da v nas še vedno tli ta želja. Simon nas je podprl, da nadaljujemo same.

Leta 2017 smo že imeli dva nastopa, tedaj se je naš Simon odločil, da se v tem več ne vidi. Vedno smo delovali po načelu 'vsi za enega, eden za vse'. In, da če se bi eden od nas odločil, da tega ne želi več, bomo s tem enostavno zaključili. A smo dekleta kmalu ugotovila, da v nas še vedno tli ta želja. Vprašale smo Simona za mnenje in takoj nas je podprl pri tem, da nadaljujemo same. Potem pa ni bilo več dileme, hitro smo šle v akcijo, se povezale z našim menedžerjem Gregorjem Zalokarjem. Sprva smo na koncertih le obujale nostalgijo, potem pa so nas poslušalci že spraševali, kdaj bomo predstavile kakšno novo pesem. Tako smo posnele pesem Daj se nasmej, napisal ga je Žan Serčič, še isti večer, ko smo se spoznali na enem od dobrodelnih dogodkov. Takoj smo se našle v njem, odlično nas je zadel. Tudi vsebina je zelo primerna aktualni problematiki, pa čeprav je pesem nastala že decembra 2019, ko še nihče ni vedel kakšno bo leto 2020. Potrebujemo to pozitivo.

Sicer pa ste bili z glasbo od nekdaj zelo povezani, tudi vaš oče je bil glasbenik. Verjetno si niti ne predstavljate življenja brez glasbe, vam ti projekti veliko pomenijo?

Res, šele zdaj vidim, kako veliko. Glasba je del mene, ne bi bila prava Tinkara, če bi to v sebi zatrla. Tudi z dekleti doma, veliko pojemo in plešemo, v družini nam je glasba zelo blizu in tako bo tudi ostalo.

Kako boste preživeli praznične dni? Že pogledujete tudi v novo leto, kakšni izzivi in projekti vas čakajo?

Vsako leto praznike preživimo doma, letos pa tako ali tako ne bo nič drugače. S tem nimam težav. Moje želje so skromne, ne potrebujem veliko za srečo. Veliko mi pomeni, da som vsi doma, da kaj dobrega skuhamo, da skrbim za družino, da gremo skupaj ven, v naravo. To so male stvari, ki mi veliko pomenijo. Materialnih želja nimam. Sicer pa imam v naslednjem letu na vseh svojih področjih veliko načrtov, od ponatisa knjižice, v načrtu je nova, tudi z Bepop si želimo nastopati, predstaviti novo pesem. Tudi na ostalih projektih si želim delati dobro in upam, da se odpre še kaj novega. Verjamem, da bo 2021 odlično leto!

Preberite še: Jana Fak: Obrila sem si glavo in se naenkrat počutila bolj svobodno

Morda vas zanima tudi: Lesena praznična dekoracija: črke za Mio so postale hobi s polnim delovnikom