Vanja Korenč: Gledališče je odličen medij za učenje

Vanja Korenč bo še ta mesec dopolnila 30 let, skoraj sočasno pa bo prevzela vodenje otroškega gledališča, ki ga kot samostojno enoto pod svojim okriljem ustanavlja Gledališče Koper.

S tem bo lahko tudi Koper – tako kot Ljubljana in Maribor – celoviteje pristopil k nacionalnemu projektu kulturno-umetnostne vzgoje, ki so ga skupaj z zavodom za šolstvo zasnovali na ministrstvih za vzgojo in izobraževanje ter kulturo. Sogovornica si prizadeva za sodobno gledališče, ki se zna otrokom in mladim približati ter odpreti tudi marsikatero bolečo temo.

Predvsem pa se ji zdi pomembno, da bodo lahko nove generacije prek povezave umetnosti in človeškega stika prepoznavale večplastnost resničnega sveta in razvile zmožnost kritičnega mišljenja. Kar je pogoj za vzgojo empatije.

Po izobrazbi ste geografin­ja, kako ste pristali v gledališču?

Gledališče je bilo vselej pomemben del mojega življenja. Veliko sem igrala v ljubiteljskih skupinah v Kopru, Izoli in Trstu, znanje sem pridobivala tudi na mednarodnih delavnicah v Italiji, Bolgariji, na Češ­kem in v Avstriji. Vsebinsko je šlo za področja od pantomime do sistema Stanislavski in klovnstva. Zanimalo me je pravzaprav vse. (Smeh.) Sčasoma sem se malo bolj usmerila v otroški teater. Za geografijo pa sem se odločila, ker gre za širok spekter znanja, na katerega je mogoče marsikaj aplicirati. V magistrski nalogi sem se tako ukvarjala z geografijo v umetnosti, pri čemer sem primerjala Kras, kakor ga je v svojih likovnih delih upodobil Lojze Spacal – in sicer kot svetlo pokrajino –, in tistega temačnega, kot ga je v poeziji prikazal Srečko Kosovel. Študija sem se lotila po naključju, a zdaj vidim, da je bil dobra izbira. Dolgo je bila moja želja, da bi se vpisala na dramsko igro; ni se izšlo, vseeno pa me je tudi ta pot pripeljala do teat­ra.

Zakaj Gledališče Koper ustanavlja otroško gledališče, saj otroške predstave – tako v okviru abonmajev kot za šole – ponujate že zdaj?

Res je, veliko tega izvajamo že zdaj, smo pa na točki, ko se je otroškega programa nabralo že toliko, da potrebuje svojo streho. Imamo produkcijo za otroke z največ krstnimi uprizoritvami v Sloveniji, otroške abonmaje, občasnik Svetilnik, gledališke šole, spremljevalne vsebine, kot so učne ure ter pogovori o predstavah in tako naprej. Ugotovili pa smo, da je čas za nadgradnjo pedagoškega oddelka, za smiselno povezavo vseh vsebin, ki jih bomo lahko razvijali naprej. V naši strokovni skupini, ki je zasnovala otroško gledališče, niso samo strokovnjaki s področja kulture in umetnosti, ampak tudi učitelji. Imamo neposredno povezavo s šolami, kar omogoča, da kulturno-umetnostna vzgoja lažje steče. Da se moramo samostojno posvetiti otroškemu programu, kaže tudi močno povpraševanje po teh vsebinah, ki ga zaznavamo v našem širšem prostoru.

Prepričana sem, da gledališče zmore pritegniti tako otroke kot mladostnike, a se je treba z njimi ukvarjati, jih pravilno nagovoriti in jim ponuditi take vsebine, ki jih potrebujejo.

Otroke vse bolj »vzgaja« svetovni splet, ki jih močno privlači in s tem tudi vpliva na njihove vrednote. Kako jih gledališka predstava lahko nagovori?

Gotovo je virtualni svet – kljub vsem prednostim, ki jih omogoča – velik izziv za mnoge ustvarjalce, tudi filmske, ne samo gledališke. Je zelo dostopen, hiter, poln različnih vsebin. Ko nagovarjamo mlade gledalce, se jim moramo najprej približati. To pa ne pomeni, da zanje ustvarjamo take vsebine, kot jih lahko najdejo, denimo, na tiktoku. Pač pa, da poskušamo gledati na svet skozi njihove oči. Zelo pomembno je, da se v gledaliških predstavah in spremljevalnih vsebinah lotevamo tem, ki so njihove. To so lahko kakšni tabuji in teme, ki sprožajo samorefleksijo in se o njih morda ne pogovarjajo niti med seboj. S tem jim ponudimo orodja, da se lahko z njimi znajdejo v vsakdanjem življenju. Gledališče ni samo zabava, je tudi primeren medij, da ob zabavi gledalcu približamo marsikaj, kar mogoče niti ni tako zabavno. Teater je odličen medij za učenje, bodisi nekih šolskih vsebin ali širše življenjskih.

Otroška predstava Loli, Boli in svet, poln čudes, ki jo Gledališče Koper izvaja že več let, je nastala kot vaše diplomsko delo.

Na fakulteti smo si med terenskimi vajami ogledovali neko muzejsko razstavo, del katere je bil zastavljen interaktivno – da so se otroci lahko nekaterih eksponatov dotikali. Pomislila sem, da bi lahko to prenesli v gledališče. Loli Boli je bila sprva mišljena kot gledališka nadaljevanka, kjer smo v prvem delu govorili o Sloveniji, v drugem o Evropi in svetu, v tretjem pa o vesolju, nato pa smo vse skupaj združili v eno predstavo. Na poti do gledališke dvorane smo postavili neke atrakcije, ki otroke pripravijo na tisto, kar bodo videli. Recimo kapnike iz purpena, ki napovedujejo Postojnsko jamo. Ko med predstavo govorimo o slovenski zastavi, otroci v rokah držijo barvne trakove in potem iz njih sestavijo trobojnico. Sama kot Loli z dvema učencema predstavljam Triglav in se pri tem pokrijemo z rjuho. Nekateri držijo zvezdice, drugi morje, s katerim valovijo. Če so otroci aktivno vključeni v predstavo, jo lažje spremljajo in se pri tem lahko naučijo marsikaj novega.

Pred štiridesetimi ali petdesetimi leti so bile na otroškem gledališkem sporedu predvsem uprizoritve literarnih del priznanih otroških in mladinskih avtorjev. So danes v ospredju druge tematike?

Gledališče za otroke je velikokrat slonelo – in še zmeraj sloni – na knjižnih besedilih, ki jih bodisi obravnavajo v šoli bodisi so širše ali celo svetovno znana. Kar je absolutno prav! Opažam pa, da se pri sodobnih besedilih vse bolj upošteva pedagoški vidik, ki ni samo nauk zgodbe, pač pa zajema širši pogled – kako bodo otroci to sporočilo razumeli oziroma ga sprejeli. Pri tem seveda obstaja past, da postanemo preveč »šolski« – mi pa nismo šola, ampak umetniška ustanova! Prevelik poudarek na pedagoškem vidiku lahko tudi ubije umetniški del. Tudi v šolah po novem uvajajo nekatere metode gledališke pedagogike in si s tem pomagajo pri podajanju snovi. Mi pa moramo vselej paziti, da ohranjamo sproščenost in zabavnost.

Se mora dandanes na odru vse tudi hitreje dogajati?

Absolutno. Pogosto že med vajami rečemo, to je predolgo, ne bodo zdržali. Ta del je prepočasen, potrebujejo stimulacijo. Hkrati pa ne smemo te hitrosti spodbujati – saj nam bo sicer toliko stvari zbežalo po poti! Otrokom pomagamo tudi razvijati veščine – od koncentracije do potrpežljivosti. V gledališču sedimo v dvorani s tristo drugimi gledalci in imamo pravila gledališkega bontona, torej ni pomembno zgolj tisto, kar gledamo na odru. Naše gledališče, ki deluje na dvojezičnem območju, namenja veliko pozornosti tudi multikulturnosti in večjezičnosti. Z ogledom ene predstave otrok sicer ne bo postal empatičen, zagotovo pa je to priložnost za krepitev socialnih veščin.

Če se mlajši še prepustijo gledališki magiji, pa je to toliko težje doseči pri najstnikih. Kako jih na pravi način povabiti k ogledu predstav?

Kot sem že prej omenila, ko sva govorili o otrocih, se usmerjamo k temam, ki so za najstnike pomembne. Če povem čisto konkretno, ko smo igrali predstavo 1500 lajkov avtorice Kim Komljanec, v kateri je glavna tema samopoškodovanje, smo se tega lotili skozi humor, kar je zelo pogumno in zelo nevarno – tako da moramo vedeti, kaj počnemo, ko to počnemo. Na predstavo so jih pripravili že v šoli, pred začetkom smo jim povedali, da obstaja telefon TOM za pomoč otrokom in mladostnikom, in po predstavi so nam učitelji in šolski strokovni delavci dejali, da se je v zvezi s tem nanje obrnilo kar nekaj učencev. Če bi samo poslušali predavanje o tej temi, verjetno ne bi bilo takega učinka. Prepričana sem, da gledališče zmore pritegniti tako otroke kot mladostnike, a se je treba z njimi ukvarjati, jih pravilno nagovoriti in jim ponuditi take vsebine, ki jih potrebujejo.

Se pravi, da se mora gledališče otresti statusa »zatežene institucije«.

Če jim ponudimo sproščen in varen prostor, tega statusa ne bo imelo. Se pa velikokrat zgodi, da ga nekdo, ki kot otrok s starši ni hodil v gledališče in pride prvič s šolo – ko je na sporedu delo iz šolskega programa –, lahko dojame kot zateženo. Če te, denimo, pri petnajstih letih prvič pripeljejo gledat Cankarjevo dramo, se ti lahko gledališče tudi zameri. Naš cilj je, da bi otroci že prej obiskovali predstave in bi tu dobili več izkušenj – od tega, da se zabavajo, do tega, da kaj novega spoznajo. Šele tako bodo pripravljeni tudi na bolj zapletena sporočila z odra. Ne pa, da nekdo ocen­juje gledališče na podlagi ene predstave! Vselej pa lahko poveš, kakšno je tvoje mnenje o njej – lahko je tudi odklonilno, a to ne pomeni, da si ne boš ogledal nobene več. Pomembno je tudi, da se o izbiri predstav z nami posvetujejo učitelji – kaj je za koga primerno in kakšni so cilji –, predvsem pa, da se o njih pozneje pogovarjajo v razredu. Potem tudi neka dolgočasna izkušnja ne bo brez pomena.

Kako pomembno je z vidika kulturno-umetnostne vzgoje, da gledališče ponuja človeški stik?

Po zaprtju zaradi pandemije covida-19 se je pokazalo, kako zelo smo ljudje potrebni človeškega stika in izkušenj v živo ter kako hrepenimo po tem. Na delavnicah o gledališkem bontonu me otroci kdaj vprašajo, zakaj moramo imeti v gledališču vsa ta pravila – da se je treba lepo obleči, da moraš biti tiho ali da ne smeš teči po hodnikih. Potem jaz njih vprašam: kaj bi se zgodilo, če bi se od tristo ljudi v dvorani vsak po svoje vedel. Eden bi žvečil, drugi bi pred tabo nosil klobuk in tako naprej. Najbrž bi se skregali, ugotovijo. Pritrdim jim, družbena pravila so za to, da lahko sobivamo. Ne smemo motiti tistih okrog tebe in tistih na odru. To pa ne pomeni, da moramo biti ves čas tiho. Mi kot ustvarjalci si želimo odziva občinstva, a seveda takrat, ko ga k temu povabimo. Če je nekaj smešno, se lahko smejemo, če nas z odra nekaj vprašajo, lahko odgovorimo. Skupaj z igralcema na odru lahko na glas odštevaš, preden z raketo poletita v vesolje, moraš pa se znati ustaviti, ko se prizor konča. (Smeh.) In kaj naredimo, če nam predstava ni všeč? Če bomo vstali in to povedali na glas ali zapustili dvorano, bomo morda zmotili nekoga, ki v igri uživa. Lahko pa to povemo po predstavi, med diskusijo v razredu. Če nam to uspe argumentirati, se učimo kritičnega razmišljanja. Z izražanjem svojega mnenja pa soustvarjamo in se zavedamo večplastnosti resničnosti – ne samo da zmoremo odklikati »mi je všeč« in »mi ni všeč« kot pri tiktoku.

Dolgo je bila moja želja, da bi se vpisala na dramsko igro; ni se izšlo, vseeno pa me je tudi ta pot pripeljala do gledališča.

So se otroci – in pred njimi seveda odrasli – znašli na vlaku, ki drvi v neko patološko družbo, katere ekstremen odraz je tudi streljanje po šolah, kar se dogaja ne le v daljni Ameriki, ampak se je zgodilo tudi v bližnji Srbiji?

Nisem sicer tako zelo črnogleda, da drvimo v to smer. Bi pa rekla, da je zelo pomembno, da se zavedamo svoje okolice, prepoznavamo, kakšne so razmere, in poskušamo presoditi, kdaj je treba stopiti na kakšno zavoro, komu se je treba bolj posvetiti. Otroke in njihova čustva moramo bolj upoštevati! Bi se pa strinjala s tem, da virtualni svet vzpostavlja drugačnega posameznika, čigar prioritete se lahko razlikujejo od tistih, ki veljajo v družbi, in ki se morda ne zaveda povsem, da imajo njegova dejanja posledice – in kakšne so. Ko smo igrali prej omenjeno predstavo 1500 lajkov, se je razkrilo, koliko je samopoškodovanja med mladimi, pa tega sploh ne vemo. To pomeni, da nas kličejo na pomoč, a jih odrasli ne slišimo.

Priporočamo tudi: 4 stvari v stanovanju, ki bi jih morali očistiti vsak dan

Preberite še: Barbara Rogelj: Nikakor se ne strinjam, da je bila naša generacija kaj bolj »kulturna«

Morda vas zanima tudi: Sabina Obolnar: Ne prepuščajmo otrok in mladih tej znani usodi – zla. Našega skupnega zla.