KOLEKTIV 22: Dišeča kava, ki jo na Gorenjskem pražita Polona in Gaber

Mična je večerno kavo tokrat spila v družbi Polone Burnik, dolgolase polovice Kolektiva 22. Pravzaprav Polona niti ni naročila kave. Pa ne zato, ker druge kot tiste, ki je spraži sama, ne mara, ampak ker je spila že kakšne štiri in zjutraj jo je čakala služba. Tista, ki jo opravlja vzporedno s praženjem kave, takšna, v kateri mora govoriti kitajsko. Prav zares. A o tem kdaj drugič, vrnimo se h kavi. 

S Polono sva govorili prav o tej dišeči rešiteljici, brez katere bi bilo marsikatero jutro bolj sivo, sploh v megleni kotlini. Kako sta z Gabrom v garaži začela pražiti kavo, kaj ima pri tem stara mama Tončka, zakaj so na logotipu gore in kako pomembno je, da si vzamemo čas za kofetkanje, preverite v spodnjem intervjuju. 

Kako bi se predstavili tistim, ki ne vedo, kdo stoji za to dišečo kavo? 

Sem Polona iz Kolektiva 22, pražarne kave izpod Stola, ki jo imava skupaj z bratom Gabrom. Pražarno sva odprla lani junija, pražiti kavo pa sem se začela še leto pred tem. To je slovenska kava, no, zrna jasno niso od tu, je pa pražena, pakirana in poslana pri nas in vse to počneva jaz ali brat.

Zakaj ravno kava?

Že od nekdaj mi je dajala neko zavetje in uteho, sam okus pa mi je bil všeč od začetka. Ko sem bila v službi ali ko sem se učila, mi je bilo takoj lažje, če me je tam čakala še skodelica kave. Ko sem začela spoznavati malo bolj kakovostne kave, sem ugotovila, kako fascinantna znanost stoji za vsem tem in o tem se želim naučiti največ, kar je možno. Kava je bila vedno prisotna, od druženj s prijatelji, do družinskih srečanj, tudi stara mama Tončka jo je vedno kuhala. 

Kako se sploh lotiš projekta, lastne pražarne kave? Ste na začetku kaj tudi zažgali?

Najprej se moraš odločiti, da se boš tega zares lotil. Od nekdaj sem govorila, da bi rada imela svojo kavarno in brat me je spodbujal, naj začneva kar s pražarno. Tako lahko kavo spoznava od začetka in če bova enkrat res imela kavarno, bova vsaj vedela vse o kavi, ki jo streževa. 

Seveda sem na začetku tudi kaj zažgala (smeh)! Najprej je bila kava bolj temno pražena, kar mi ni najbolj všeč. Nato sem jo začela pražiti vedno svetlejše, se pravi jo med drugim pražiš manj časa in na drugačni temperaturi, zato je tudi barva svetlejša.

Kaj to sploh pomeni? Kakšne so razlike?

Temnejše kot so, bolj uniformirane so, vse so precej podobne in težje vidiš razliko med to in drugo arabico. Medtem ko pri svetlo praženi kave bolj vidiš, katera ima na primer več okusa po citrusih, katera je bolj kisla ali sladka. Bolj se vidijo njene karakteristike. 

Kakšno kavo ima Kolektiv 22? 

Ponavadi imava v ponudbi dve različni, želiva pa si jih malo menjavati, da predstavimo in spoznamo čim več vrst kav. Trenutno imava Nikaragvo in Gvatemalo, obe sta 100% arabica, prva je Yellow Catuai, druga pa mešanica Bourbon, Caturra in Catuai, to so v bistvu različne vrste arabic, teh je res veliko. Mešanica iz Gvatemale je posebna, ker je del Women's Coffee Project, to pomeni, da na farmi delajo same ženske. Tam mora velik žensk poskrbeti samih zase in se nama zdi lepo, če to lahko vsaj malo podpreva. Nikaragva je posebna zato, ker raste zelo visoko – na vsaki vrečki piše tudi, na kakšni nadmorski višini je rastlina rasla. Ker je visoko, je tam manj kisika, torej raste počasi, zato je tudi bolj kiselkasta. A vse to je stvar okusa posameznika.

In koliko žličk kave gre v vašo?

Kakšne tri.

Kaj pa sama zakonodaja, verjetno pri nas ne more kar vsak v garazi pražiti kave? Kako je videti vaš delovni kotiček?

Primerno moraš predelati prostor in pravilno odpreti podjetje. Tudi prostovoljcev, ki bi zastonj delali, ne smeš imeti. Družinski člani ti lahko pomagajo določeno število ur na mesec, to je pa to. Trenutno ves zaslužek tako ali tako vlagava nazaj. Morala sva kupiti stroje, pa vsakič material – kava dejansko ni poceni. 

Delava v bivši garaži, na dveh mizah pakiram, na tretji meljem. Imam torej dva mlina in en ogromen stroj za praženje, pa nekaj kotičkov za shranjevanje vsega potrebnega.

V dobi fotografij in vsega lepega – kako pomembna je za uspeh produkta njegova Instagramabilnost?

Za prepoznavnost je pomembno in fino. Noro sem vesela, ker veliko ljudi dejansko naredi fotko in nam jo pošlje ali nas označi. Veseli me, ko je nekomu nekaj tako všeč, da gre res naredit fotko! 

Pred kratkim ste predstavili tudi filmček, kjer pokažete, kako nastaja vaša kava …

Kratek film smo ustvarili s Tino in Blažem iz OSM films. Bili smo v pražarni, pa pri stari mami Tončki, šli smo tudi v hribe, da smo posneli Stol in izpadlo je super. Kmalu pride še en kratek intervju, ki še ni objavljen ... 

Oglejte si video, kako se pod stolom praži kava Kolektiv 22, v katerem nastopi tudi Polonina in Gabrova stara mama Tončka.

Torej ste imeli najprej idejo za lastno kavarno, a jo je prehitela pražarna. Sledi potem kavarna?

Želja ostaja, a verjetno še ne v bližnji prihodnosti. Ne vem, če si na to kdaj zares pripravljen, a za zdaj zagotovo še nisem. Treba se je še veliko naučiti, a oči imam odprte!

5 Poloninih kratkih (pa ne kav!):

Svojo kavo najraje spijem v/na/pri: Na vrhu hriba! Prijateljica ima gorilnik in si jo skuhava na vrhu! To je najboljše! Pa tudi zjutraj, ko se ti ne ljubi iz postelje, pa te premami kava. Seveda tudi pri stari mami je kava vedno nekaj posebnega!

Na dan jih spijem: Najmanj tri.

Edina prava kava je: Taka, ki jo narediš, ko se ti ne mudi.

Pripravljena tako, da … jo boš spil z užitkom. In tako, da jo spoštuješ. Vsako češnjo nabirajo posebej, ročno! V eni češnji sta dve zrni kave in to ni nič. Za tem je res veliko dela in vsa čast tistim, ki to počnejo.

Ko zmanjka kave … Saj je ne! Preventivno imam vedno na zalogi vsaj 250 gramov, sicer ne vem, če bi me kdo želel srečati, preden jo spijem.

Avtor: Maja Fister

Foto: Tjaša Kikelj in Tilen Miklavič