Zala Kralj in Gašper Šantl: Če sva preveč skupaj, postane ozračje prenapeto

V skladbi Origami, ki sta jo napisala med karanteno, Zala prepeva: če kdo mojster je življenja, jaz to nisem. Toda med intervjujem z njima sem dobila občutek, da sta mojstra izpovedovanja čustev skozi glasbo in da sta obenem tudi mojstra ljubezni, saj sta nežna drug do drugega, si ne skačeta v besedo ter spoštujeta medsebojne razlike in se zaradi njih dopolnjujeta.

V začetku marca sta se iz Ljubljane preselila v Maribor in kmalu zatem je bila v Sloveniji razglašena epidemija koronavirusa. Se je s selitvijo in zaradi koronavirusa vajino življenje zelo spremenilo?

Zala: Več časa preživiva v naravi, saj v Ljubljani nisva imela te možnosti, zato sva bila večinoma doma in sva si šla že malo na živce. Odkar sva pogosteje v naravi se je najino razpoloženje izboljšalo.

Gašper: V Mariboru živiva na odlični lokaciji, zato se pogosto ukvarjam s športom. Kar se tiče situacije s koronavirusom, pa sem nekoliko težje sprejel spremembe. Glasbena industrija je usahnila, brez dela smo ostali več kot polovico leta, a na srečo se to spreminja, kar me navdaja z upanjem. V obdobju, ko se je vse ustavilo, je bilo težko. Glasbenikom so se porušili vsi načrti in strategije, naenkrat se je pojavilo ogromno spletnih koncertov, kar je bedno, ker nastopaš sam doma za občinstvo in ne čutiš prave energije. Prav tako povprečni ogledi teh koncertov jasno kažejo, da ljudje ne premorejo dovolj osredotočenosti, zato težje spremljajo koncerte na takšen način.

Kako sta se počutila v času karantene, ko so bili odpovedani vsi koncerti?

Zala: Sprva sem se počutila dobro. Uživala sem, ker sva se po koncertu v Kinu Šiška, ki je bil zame izjemen v vseh pogledih, lahko ustavila. Po njem sva namreč načrtovala turnejo po Sloveniji, ki sem se je veselila, vendar sem imela obenem občutek, da sva se ujela v cikel koncertov, intervjujev in nisva skrbela zase na osebni ravni, zato sva se zaradi situacije s koronavirusom morala ustaviti, kar je bilo v tistem obdobju dobrodošlo. Zelo rada sem doma, zato me to ni motilo. Toda, ko sem čez nekaj mesecev odkrila, da še vedno ne bom mogla potovati in nastopati, sem to težje sprejela.

Zadnji dve leti, odkar je moje življenje skoraj popolno, težje pišem (Zala)

Gašper: Prvih nekaj dni po razglasitvi epidemije sem bil prepričan, da to ne bo trajalo dolgo in da se bom tisti teden ali dva pač namesto koncertom posvetil drugim stvarem. Ko sem izvedel, da bo to obdobje trajalo dlje, pa sem se počutil ujetega, kakor da bi me nekdo privezal na radiator in me pustil doma. Svoboda mi je bila odvzeta, ko je bilo prepovedano prehajanje med občinami. Mnogi bi najbrž rekli, da pretiravam s tem in da sem preveč občutljiv, a zame je svoboda izjemno pomembna, zato težko sprejemam kompromise na tem področju.

Sta pogosto deležna očitkov, da sta preveč občutljiva? In, ali je občutljivost prednost pri ustvarjanju glasbe?

Zala: Odkar pomnim sem preobčutljiva, vendar je to zaželeno pri ustvarjanju, saj lahko bolj intenzivno pišeš o določenih stvareh. Če se me stvari ne bi tako močno dotaknile, bi najbrž težje ustvarjala.

Gašper: To je zame način življenja. Meni se zdi pomembno, da dokler živim, čutim življenje. Čeprav sem odprt za mnoge občutke, se mi zdi, da nisem preveč občutljiv. Toda, če bi bila neobčutljiva, ne bi mogla ustvarjati glasbe. Med karanteno sva napisala pesem Origami, kjer se en verz glasi Očisti me s soljo, podari mi pomen, saj sem imel v tisti situaciji občutek, da ničesar ne morem prispevati k svetu, ker sem se počutil zaklenjenega in neuporabnega.

Je deljenje občutkov skozi glasbo za vaju katarzično ali pa čutita kdaj strah pred razgaljanjem svojih čustev?

Zala: Velikokrat mi je bilo težko deliti svoje občutke s poslušalci, ker je bilo zame ustvarjanje zelo intimno početje, podobno pisanju dnevnika. Sprva svojih pesmi nisem želela deliti z drugimi, a sedaj mi je to vedno lažje, ker menim, da to kar čutiva, čutijo tudi drugi. Če v določeno pesem preliješ več čustev, jo ljudje precej bolj intenzivno začutijo. Ne morem sicer trditi, da se potem, ko prenesem svoja čustva v pesem, počutim katarzično, vendar se mi zdi dobro, da se nekdo prepozna v določenih vrsticah najinih pesmi in da se zaradi tega počuti manj osamljen.

Gašper: Pomembno se mi zdi, da nek občutek lirično preneseš na papir in da se s tem povežejo še drugi ljudje. To nam omogoča, da se odpiramo za nekaj, kar je v nas. Nekateri sicer mislijo, da se moč kaže tako, da se čustveno zapreš, vendar menim, da je ravno obratno in da je zapiranje svojega srca znak nesamozavesti in nesprejemanja sebe v celoti. Če iz življenja vzamemo naše občutke, ostane le prazen papir. Glasba je zame izražanje občutkov in poglabljanje vanje. In zelo rad jih delim z drugimi na takšen način. Nekateri se z njimi povežejo, drugi ne, vendar to ni več moja stvar.

Sta v zadnjem času slišala kakšno pesem, ki se vaju je dotaknila na takšen način, da sta se počutila manj osamljeno?

Zala: Pesem od Billie Eilish my future se me je dotaknila zaradi sporočila, ki je sicer klišejsko, a govori o tem, da moramo biti zadovoljni sami s sabo, saj nas bodo zaradi tega tudi drugi lažje sprejemali. Vsak od nas piše svojo zgodbo in moramo biti toliko egoistični, da živimo življenje, kot ga želimo živeti in ne tako, kot nam narekujejo drugi. In na to se moram večkrat opomniti.

Gašper: Najbolj blizu mi je Rhye, saj se z njegovimi besedili najbolj povežem.

Taylor Swift v pesmi Cardigan prepeva When you are young, they asumme you know nothing (Ko si mlad, predvidevajo, da ne veš ničesar, op.a.). Se morda poistovetita s tem verzom?

Zala: V stikih z drugimi glasbeniki nimam občutka, da bi bili vzvišeni do naju, ker sva mlada. Na splošno pa se mi zdi, da ima precej starejših ljudi predsodke o tem, da smo mladi nevljudni in da ves čas gledamo v telefone. Marsikdo mi je očital tudi to, da sem prekinila študij, ker so prepričani, da je izobrazba zagotovilo za boljšo prihodnost. Toda večina ljudi je vendarle odprtih.

Gašper: Odraščal sem v takšnem okolju, da mi je zelo hitro postalo vseeno, kaj si nekdo misli o meni, ne glede na to, če je star deset ali osemdeset. Na splošno velja univerzalno pravilo, da se modri ljudje ne osredotočajo na to, česar se ne morejo naučiti od nekoga drugega, ampak jih zanima, kaj se lahko naučijo. Verjamem namreč, da se lahko osemdesetletnik nauči nekatere stvari od desetletnika in obratno.

Vajina pesem Box govori o tem, da si lahko ustvariš škatlo, ki ti predstavlja utesnjenost ali zatočišče, torej nekaj, kar ti predstavlja cono udobja. Je za vaju pomembno, da večkrat izstopita iz cone udobja in kdaj sta to nazadnje storila?

Zala: Zame je izstop iz cone udobja že to, da zapustim stanovanje, kar želim spremeniti, ker nočem ves čas tičati doma in se navaditi na to. Tudi javno nastopanje je zame korak iz cone udobja, sicer pa se ne izpostavljam stvarem, ki bi me vrgle iz varnega območja. Želim si, da bi počela več nenavadnih stvari in da bi imela ob koncu življenja občutek, da sem realizirana.

Živim za cono neudobja, saj je zame to fantastično. (Gašper)

Gašper: Živim za cono neudobja, saj je zame to fantastično. Ena od prvih nenavadnih stvari, ki sem jih naredil, je bilo iskanje službe v tujini. Po zaključeni srednji šoli sem se namreč odpravil v tujino s kolesom. Celo en dan pred odhodom sem se vprašal, zakaj sploh nameravam oditi, saj je bilo to precej tvegano, ker nisem imel dovolj denarja. Vsaka celica mojega telesa mi je govorila, naj raje ostanem doma, vendar sem vedel, kaj se bo v tem primeru zgodilo. Zanimalo me je, kaj se zgodi, če se odpravim na pot. Pozneje sem prekolesaril Evropo z zelo malo denarja in presenetilo me je, kako prijazni so bili ljudje, ki sem jih srečeval na poti. To je tudi ovrglo prepričanje, ki sem ga večkrat slišal v otroštvu, naj se pazim tujcev, ker mi vsi želijo slabo.

Nedavno sva ustvarila tričetrtinsko pesem, kar je bil izstop iz cone udobja. Prav tako se učim plavati, saj ne obvladam ničesar, razen žabice in odločil sem se, da to spremenim. Ker nisem študiral, je zame zelo pomembno, da se neprestano učim.

Opažam, da se v določenih stvareh precej razlikujeta. Kako rešujeta spore, kadar se pojavijo?

Zala: Tega ne obvladava najbolje. Po prepiru se običajno začneva pogrešati in se smejiva drug drugemu ter skleneva premirje. Mislim, da se morava naučiti razreševati težave na drugačen način.

Mislim, da se morava naučiti razreševati težave na drugačen način. (Zala)

Gašper: Očitno se tudi glede tega razlikujeva, ker se meni zdi, da dobro rešujeva probleme. (smeh) Zaradi najinih različnih pogledov se odlično dopolnjujeva in ujameva. Najpogosteje se spreva, kadar nimava dovolj časa vsak zase. Če ne zadovoljiva svoje introvertirane strani z ustvarjanjem ali z gledanjem v strop, nama je težko, ker se s tem odpoveva pomembnemu delu sebe.

Zala: Najbolje se počutiva, ko delava stvari vsak zase in ko imava občutek, da sva bila produktivna. Če sva preveč časa skupaj, postane ozračje prenapeto. Povsem naravno si izboriva čas zase in nisem užaljena, kadar se Gašper nekam umakne.

Gašper: Včasih si je težko vzeti čas zase in se umakniti, če si tako rad z drugo osebo, kot sem jaz z Zalo. Zame je to, da zaspim in se zbudim ob njej, nekaj najlepšega.

''Ko solze v tvojih so očeh, pusti jih, da tečejo,'' sta zapisala v besedilu pesmi Sebi, s katero sta se predstavila na Evroviziji. Na kakšen način predelujeta bolečino? Z jokom, z umikom vase ali z ustvarjanjem?

Zala: Z jokom, s pisanjem pesmi ali dnevnika. Rada se obkrožim z ljudmi, ki jim zaupam ali grem na sprehod. Včasih sem se raje valjala v žalosti, sedaj pa tega ne počnem več, čeprav je lahko to koristno za ustvarjanje. Vsak dan delam na tem, da bi bila vesela oseba.

Zame je to, da zaspim in se zbudim ob njej, nekaj najlepšega. (Gašper)

Gašper: V težkih trenutkih se osamim, grem teči ali kolesariti, saj takrat prepoznam misli, ki švigajo v moji glavi in jih moram prebaviti. Med fizično aktivnostjo opazujem svoj način razmišljanja in bolje razumem samega sebe.

Torej ne verjameta, da je za ustvarjanje nujno trpeti?

Zala: Nekoč sem verjela v to in tudi najbolj ustvarjalna sem bila, kadar sem bila žalostna. Nikdar se mi ni zgodilo nekaj tragičnega, ampak sem v zelo trivialnih stvareh videla težave, ki sem jih doživljala zelo močno. Zadnji dve leti, odkar je moje življenje skoraj popolno, težje pišem, vendar se učim prepoznavati lepoto v tem, da je življenje čudovito. Moje ustvarjanje je trenutno polno svetlih barv, kar mi ugaja.

Gašper: Beseda trpljenje mi ni všeč, ker ima negativen prizvok. Mislim, da takrat, ko nehaš čutiti, ne moreš več ustvarjati, zato ni pomembno, kakšni so tvoji občutki.

Preberite še: Katja Beck Kos: Maribor ima več mediteranske energije kot slovenske

Morda vas zanima tudi: Nina Pušlar: Zasebno sem bolj Metaste narave