Razkritja o starših, ki jih milenijci delijo na terapijah

Za razliko od generaciji pred njimi, milenijcev kavča v ordinaciji terapevtov ni strah. S kakšnimi težavami pa se, poleg nestabilnega trga dela, osnovanja intimnih zvez in poplačila študentskih dolgov, še soočajo?

"Veliko je takšnih, ki jim trn v peti predstavljajo starši," je za Huffington post povedala Deborah Duley, psihoterapevtka, specializirana za težave deklet in žensk.

"Iz družbe, kjer se je vse vrtelo okoli staršev, smo prešli na družbo, v kateri se je pretirano ukvarjalo z otroci. Posledica tega so generacije mladih, ki so še vedno pod okriljem roditeljev, kar jih pretirano obremenjuje in duši, na drugi strani pa se z življenjem ne znajo soočati sami," je dodala terapevtka in skupaj s svojimi kolegi nanizala nekaj najpogostejših težav strank v 20. in 30. letih, ki na plano privrejo v terapevtskih ordinacijah.

Zaradi pretirano zaščitniških staršev ne znam delovati kot odrasel.

"To je težava številka ena. Na žalost se je tako starši kot otroci ne zavedajo, dokler ni prepozno. Pretirano zaščitniški odnos do otrok ima izjemno negativen vpliv na njihov razvoj. Če pokliče mama in na terapijo naroči 28 letnega sina, je vir težave povsem jasen. S pretirano zaščitniškim odnosom starši onemogočajo razvoj potomcev v samostojne mladostnike in odrasle, ki bi znali sami reševati svoje težave." Terapevtka Tara Griffith.

Vedno imam občutek, da svoje starše razočaram, saj ne dosegam njihovih pričakovanj.

"Pogosta tema, ki pride na plano med urami terapije. Milenijci so zrasli ob starših, ki so imeli, oziroma še imajo, visoka pričakovanja. Poraz ne samo, da je zanje nekaj slabega, v nekaterih primerih sploh ni sprejemljiv ter opravičljiv. Če starši od svojih otrok pričakujejo zgolj uspeh jim pošiljajo sporočilo, da so, kadar se na poti življenja kaj zalomi, preprosto nesposobni. Poraženci. Niso dovolj dobri.

Ženske te generacije so podvržene še večjim pritiskom, saj skušajo ugajati tako staršem, kot strogim standardom družbe, ki izhajajo iz medijev. Kombinacija vsega tega in dejstvo, da visokih pričakovanj skoraj ni mogoče dosegati, je več kot frustrirajoče. K meni prihajajo dekleta in ženske, ki so čustveno povsem zavrte zaradi vseh sporočil o tem, kakšne bi morale biti, pa jim to ne uspeva." Duleyeva.

Moji starši menijo, da ne potrebujem terapije.

"Številne moje stranke pravijo, da njihovi starši ne verjamejo, da potrebujejo obiske terapevta, saj so ti po njihovem mnenju znamenje šibkosti. Še vedno je med starši prisotna stigmatizacija psihoterapije. Prav zato so otroci pogosto zatrti, ne najdejo razumevanja in jim je vsajeno prepričanje, da zaradi zunanje pomoči niso dovolj močni, da bi lahko sami reševali svoje težave.

Nekateri izražajo frustracije, ker se s starši ne morejo odkrito pogovarjati o čustvenih in mentalnih stiskah. Kar pomeni, da ne najdejo podpore pri ljudeh, ki so zanje v življenju najpomembnejši, to pa jih še dodatno potre.« Psihologinja Gina Delucca.

Moji starši so postali pretirano zaščitniški stari starši.

"Ko milenijci enkrat osnujejo družine in sami postanejo starši, so še vedno pod močnim vplivom svojih očetov in mam. Pogosto so primorani povzemati način vzgoje staršev in njihovo mnenje postavljajo pred svoje. Starševstvo je individualna izkušnja, mnogi iz generacije milenijcev pa so deležni kritike glede načina vzgoje otrok, zato vedno znova dobivajo občutek, da nalogi niso dorasli.

Najbolje bi bilo, da bi vztrajali pri svojih merilih, postavili svoje meje tako v odnosu do otrok kot do svojih roditeljev, kar pa velikokrat ni lahka naloga, saj se po eni strani čutijo dolžne poslušati starše in ne premorejo dovolj samozavesti, da bi se odcepili od primarne družine." Terapevtka za pare Liz Higgins.

Moji starši se obremenjujejo z mojim finančnim stanjem.

"Še ena pogosta težava milenijcev in njihovih staršev, ki ne upoštevajo meja ter so še vedno pretirano vključeni v življenja otrok, zlasti kar zadeva financ. Starši se čutijo upravičeni do informaciji o zaslužkih in izdatkih, saj pogosto sami nudijo denarno podporo.

Kadar denimo starši plačajo terapijo otroka, ga sprašujejo o vsebini pogovorov in pri tem ne upoštevajo meja zasebnosti. V primerih, ko pacienti postavijo meje, je še huje, saj starši posežejo v avtonomijo odnosa med terapevtom in pacientom ter informacije, do katerih niso upravičeni, zahtevajo od mene. Kajti po njihovem mnenju imajo pravico do njih. Konec koncev terapije plačujejo." Terapevtka Jennifer Stone.

Starši me niso naučili obvladovati negativnih čustev.

"Pogosto poslušam o zadregah glede pomanjkanja sposobnosti obvladovanja negativnih čustev. Znova in znova srečujem milenijce, ki so bili skozi vzgojo deležni prepričanja, da se je treba negativnim čustvom izogibati za vsako ceno. Da je tesnoba del življenja običajne ženske in da je premagljiva s pravimi zdravili ali z zanikanjem čustvenih stisk.

To je po mojem mnenju najbolj škodljivo sporočilo, ki ga lahko med odraščanjem prejme otrok. Razumeti je treba, da so negativna čustva nekaj normalnega, da jih je treba sprejeti, na primeren način izražati in nikoli ne potlačiti. Le tako je mogoče ohranjati mentalno zdravje in se naučiti spopadati s stiskami vsakodnevnega življenja." Duleyeva.

PREBERITE še // Kako ustvariti blog, ki ga bodo ljudje dejansko brali

Avtorica: M. FL.
Foto: Unsplash