Pustite otroke pri miru (Piše: Mateja Florjančič)

Rekla sem si že, da ne bom več pisala o koroni in vsem, kar je povezanega z njo. A kaj, ko se vedno znova zgodi kaj, kar izdatno zaposli moje misli, te pa k plesu po tipkovnici malodane prisilijo prste.

Tiste dni je odjeknila novica, da se zaradi s cepljenjem povezanih resnih zapletov v bolnici za življenje bori dvajsetletno dekle. In kasneje še, da je izgubilo bitko. Ker imam sama otroke te starosti (pa tudi, če jih ne bi imela), mi je postalo kar slabo.

Gledano realno, bi se lahko znašla v situaciji njenih staršev. Ne morem si predstavljati, kaj doživljajo, vem pa, da razglašanje, da so taki primeri izjemno redki, zanje niso nič drugega, kot vir neskončnega gneva, razočaranja, jeze in besa. Eno je statistika, nekaj drugega tako tragična osebna izkušnja.

Da ne bo pomote, sem za cepljenje. Cepila sem se takoj, ko je bilo to mogoče in ne šele, ko bi me kdo stisnil v kot.

Ker mislim, da lahko tako prispevam k temu, da se vsa ta norija že enkrat konča in predvsem, ker verjamem, da tako ostaja manj možnosti, da bi zaradi mene zboleli moji bližnji. Morda res živim v zablodi lažne varnosti, a sedaj, ko smo cepljeni jaz in moja starša, grem mirne duše in brez skrbi domov.

Kako zlahka odgovornost zase prelagamo v roke drugih.

To se mi zdi velika boljša opcija, kot stalno prisoten občutek strahu, da bi zaradi mene zbolela. Kajti strah je, kot smo že velikokrat slišali, največji sovražnik imunskega sistema. In ker mi je mar, me je prej bilo strah.

Se strinjam, nikjer ni sto odstotnega zagotovila. A čeprav res nisem požrla vse pameti tega sveta vem, da je v življenju zagotovo samo dvoje: rojstvo in smrt. Vse drugo je verjetnost. Večja ali manjša …

In da ne bo še ene pomote:

to, da sem cepljena (in da me ne tušira vodni top) ne pomeni, da zagovarjam našo oblast. Prosim lepo: po rodu, srcu in duši sem Primorka, za 15. september vedno najmanj dvakrat glasno zapojem Vstala Primorska (pa še kdaj kar tako) in vedno sem za Hej brigade ter za Na juriš.

Jasno? Če ni, lahko povem tudi takole: z zgodovinskega stališča sem leva. Iz aktualnega … nisem nič.

Dejanja, načini, smernice, razmišljanje trenutnih oblastnikov so mi adijo pamet. O tistih, ki jim stojijo nasproti, tudi ne bi izgubljala besed. V bistvu glavnih političnih akterjev ne prenesem. Poročila, vedno gledam z zamikom, da lahko prevrtim dogajanje na zaslonu, kadar se na njem pojavijo njihove face, katere moje telo fizično zavrača.

Že tisto, kar mimogrede pride do mene, je velikokrat preveč.

Skratka, to, da sem dobila šotko, ne vpliva na to, kdo bo dobil moj glas. V bistvu ne vem, komu bo namenjen. Izbira je takšna, da bi se človek ob njej razjokal. Če bi kaj pomagalo.

Toliko je vsega, kar gre narobe ... Pustimo dejstvo, da so mnogi, potem ko so naše vrle oblasti zapovedale slavni PCT, čudežno spregledali. Aleluja !!! Nenadoma so dojeli, da s cepljenem ščitijo sebe ter druge (tako so vsaj pred kamerami utemeljevali svoje štiriurno stanje v vrsti), iz danes na jutri jim je postalo vseeno, koliko strupov, čipov in anten bodo dobili v telo, kako jim bo cepivo spremenilo gene in so se odločili, da nastavijo ramo.

Prepričana sem, da so številni še malo nazaj tulili, kako imamo cepljeni oprane možgane, kako nimamo pojma, kaj je v ozadju, kako nekritično dovolimo, da se na naš račun v žepe elit stekajo denarci.

Kako se oni borijo namesto nas, da so revolucionarji ter trpeči izobčenci, ki jih vplivnejši hočejo utišati. "Veliko takih, ki so mi jasno in glasno odsvetovali cepljenje in me strašili, kaj vse to prinaša, so, ko so se zanje zaprla nekatera vrata, med prvimi stekli v vrsto," mi je na sprehodu potožila zmedena prijateljica.

Zaradi skrbi za javno dobro?

Lepo vas prosim, ne mi s takimi in ne smešite se ter povejte po pravici: cepil sem se zato, ker je tako lažje. Konec koncev ni s tem nič narobe. Ljudje smo pač narejeni tako, da ravnamo po liniji najmanjšega odpora.

Kako velikokrat nismo nič drugega, kot navadni egoisti in oportunisti.

In ja, lahko boste šli v BTC, Kacin vas bo pohvalil, Poklukar vas bo potrepljal po rami, gospod predsednik vlade vas bo v predvolilni kampanji izpostavil kot velik uspeh njegove vladavine, tink- tink-tink … bonus točke!

Ki bi se morale deliti po drugačnem ključu …

"Sedaj bodo zadeve reševali otroci," je rekla hči, ko sva po televiziji spremljali utemeljevanja, kako so cepiva proti covidu varna za najmlajše.

"Ja," sem ji odgovorila. "Tako, kot jih rešujete vi, ki ste cepljeni …" Moje skromno mnenje je, pa nisem noben strokovnjak, tudi na FB-ju nisem doktorirala, da je zadeva zašla na stran pota. Velikokrat se tudi vprašam, kje so tisti rumeni šali, ki so nekoč glasno tulili za otroke gre.

Strinjam se, da bi morali, oprostite, ampak brez vprašanja, cepiti vse rizične skupine. Ne glede na to, po katerem kriteriju nekdo sodi vanje. Če je ta starost, naj bo starost. Če to pomeni 40 plus, naj bo 40 plus.

Kajti res se mi zdi absurd, da 70-letna gospa po televiziji razlaga, kako se ima pravico ne cepiti in da druga toži, da jo je v cepljenje prisilil sin, ker ona tega ne bi storila, del stroke pa razglaša, kako je varno na ta način zaščititi otroke in tako prispevati k "odprti" družbi.

Roko za srce, zapleti zaradi okužbe s korono med otroki in med mladostniki so tako redki, da tisti, ki bi resno oboleli, zagotovo ne bi obremenili našega zdravstva. In če bi dedki in babice, tete in strici razmišljali v skladu s širšim interesom ter zavihali rokav, ga njihovim vnukom in nečakom ne bi bilo treba. Znova … moje skromno mnenje.

Včasih res ne morem verjeti, kako si lahko ljudje vedno v skladu s svojim prepričanjem po svoje razlagamo zadeve in kako zlahka odgovornost zase prelagamo v roke drugih ... Kako velikokrat nismo nič drugega, kot navadni egoisti in oportunisti.

P.S.: Prosim, pustite otroke pri miru.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: Človek, ki je pregnal dilemo: cepiti ali ne cepiti se (Piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Znanstvenica v New Yorku: V trgovini, kavarni ali pošti se mi Američani zahvaljujejo za delo, ki ga počnem. Odnos Slovencev pa je nasproten