Poljub, Ula: Vidim te vsaj enkrat na teden. In te potihem opazujem.

In greš. Čeprav ne vem, od kod črpaš moč, vztrajnost in pogum. 

Vidim te vsaj enkrat na teden. Čeprav te je vsak dan manj in že tako ali tako ne več veliko skupaj. 

Premikaš se, kakor da bi gledala sliko v počasnem posnetku in »na mute«, skorajda lebdiš, neslišno in breztežnosti se odrivaš od ulic Šiške. 

Vidim te vsaj enkrat na teden. 

Poleti imaš zavihane hlače in kolena so tanka, komaj te še nosijo in zapestja so krhka in ne vem, kaj ti je. Kako zelo si bolna, kaj se ti je zgodilo? In kako močna si, da se še vedno spraviš ven. Na zrak. Čeprav ti v obraz piha vsa ta »auspuh« Celovška in ti tistih nekaj las, ki se vihajo izpod kape, meštrajo vsemogočne sape novogradnje, ob katerih si naprej jemlješ korak. In vdih. 

Vidim te vsaj enkrat na teden. In te potihem opazujem. Dokler me ne postane sram, da pravzaprav strmim, ne odmaknem pogleda in kar tako brez pretvarjanj ugibam o tvoji usodi. 

Koliko si stara? Kdaj si bila zares srečna? Ob katerem filmu ti tečejo solze in na kateri komad bi ti odneslo korake na plesišče, če bi ti jih le lahko? 

Kdaj si nazadnje tekla? Kdo te je nazadnje objel? 

Si osamljena?

Vidim te vsaj enkrat na teden. In potem preštevam, od kod jemlješ odločnost, da se vsak dan znova zadekaš in sestaviš in nekako strogaš dol po stopnicah in si pridržiš bergle in se soočiš? Se soočiš s svetom, ki te prav tako zagotovo gleda in bulji in preizprašuje. In se soočaš s sabo. Saj verjetno čutiš in veš, da te ni več veliko in da dolgo več ne bo šlo. 

Te je strah smrti?

Vidim te vsaj enkrat na teden. In mi je težko. Ker si oblečena v črno in velikokrat gledaš bolj v tla kot v svet. In svet se vali mimo tebe in zdi se, kot da nima časa, da bi se ustavil vsaj za hip in prepoznal trenutek, v katerem si se znašla. 

Ja, tu si. Vidim te. 

Kako naj ti pomagam? Ti sploh lahko? Bi ti ta moj jaz karkoli pomenil? Bi kaj spremenil? Ali bi bilo lažje predvsem meni, ker bi se za hip počutila bolj prisotno in človeško? 

Nimaš vedno iste ure imaš pa skoraj vedno isto pot. Mislim, da zdaj že točno vem, na katerem vogalu stanuješ in kateri je tvoj vhod. Bi si sploh želela sogovornika in družbe? Bi ti kaj pomenilo, če bi v tišini čisto počasi hodili. Skupaj. Oblečeni v črno. Lahko bi gledali tudi zgolj in samo v tla. 

Bi se počutila boljše? Bi se boljše počutila jaz? 

Oblije me kdaj slutnja, da te že jutri več ne bo. Da si bo še ena duša iz soseske oddahnila, ker je najtežje takrat, ko življenje z največjo težo nemoči, neuspehov, nesmislov in žalosti pritiska na telo in um. Najtežje je prav takrat, ko popušča telo. 

Vidim te vsaj enkrat na teden. In vse, kar si želim je, da nisi sama. Da nisi osamljena. Da te še kdo nasmeje. Da ve zate, te ima rad. Te obišče. Gleda s tabo filme. In se skupaj s tabo joka. Od sreče. Ali ker boli. 

Želim si, da bi vedela, da bi ti kdaj z veseljem namenila sebe. Magari minuto. Svoj čas. Morda celo objem, čeprav bi se morala opogumit in se brzdtat, da te ne bi spodnesla. Ker je tudi mene sicer malo, a sem velikokrat silovito. 

Želim si, da ne bi kar en dan šel mimo in bi zmanjkala. In bi se potem o tebi spraševali. Si šla v bolnico, v dom, te ni več?

Kot me je zadnjič vprašal sosed izza ovinka: "Ti, kje je pa kaj Janez?" Moja prva sosedska ljubav in prva takšna smrt. 

"Ni ga. Ni ga več."  - "Aha, se mi je zdelo."

In trenutek je zastal In v naslednjem hipu so se prižgale luči na semaforju na zeleno in življenje je steklo dalje, izpušne cevi so poprdele in vse skupaj je bilo, kot da ni nič. 

Jah, življenje, nimaš kaj. 

Na živce mi gre. Da je tako enostavno danes se online dodajat med prijatelje in si pisat v inboxe. Flirtat, si pošlijat slike, neumne namige na druženja, se dajat na mute in blokirat, mežikat v telesnosti in »paljenja«, si pošiljat revealing contente, si bombardirat predalnike z memeti, replyi in neumnostmi, ki jih kar odpiram in sproti brišem, ker mi grejo na živce opozorilne zastavice neprebranih sporočil. Čeprav vse skupaj ni čisto nič več od tega. 

Rdeča zastavica. Red flag. Življenje, nimaš kaj. 

Na živce mi gre, da je vse tako poenostavljeno, tudi takšne boljše izmenjave, tiste s smislom, globino in pomenom. Tiste, ki so na mestu in zaresne. Pa se vseeno izgubijo čez dan tam nekje, v teh družbenoomrežnih predalnikih, ker jih povozijo naslednja sporočila in trenutki večera, ko se odzvena jutra sploh ne spomnim. 

Življenje, nimaš kaj. 

Na živce mi gre, da tam v imaginarnem svetu stojim v nekih čudnih čakalnih vrstah po nekih nabiralnikih in čekiram, če se je že znašel na drugi strani kak odziv, če je kdo že napisal tisto, česar bi se razveselila, in če si ta nekdo že končno postal spet ti. 

Življenje, nimaš kaj. 

Na živce mi gre, da se lahko smejim in srčkam tam s palcem in dvojnim klikom in da je vse tako preprosto.  

Medtem, ko ti zagotovo ne štrliš po inboxih kar tako, v prazno, ne srčkaš kar nekaj z dvojnim klikom tja v en dan, ne pošiljaš slik svojega razgaljenega telesa nočnim bebcem, ne izmenjavaš meme slik in povsem drugje iščeš smisle življenja. Kolikor jih je še sploh ostalo.

Življenje, nimaš kaj. 

Na živce mi gre, da te že leto in več in več vidim vsaj enkrat na teden in te ne poznam. Da si deliva ista ovinke in kdaj enako zamolkel korak. Da ti ne morem nameniti trenutka svoje svetlobe in da so človeške pozornosti drugje. 

Na živce mi gre, da torej kdaj stojim in čakam v teh imaginarnih predalnikih in življenje večkrat sodim digitalno, namesto da bi stala s tabo na križišču. Tam. In povsem zares. 

Koliko si stara? Kdaj si bila zares srečna? Ob katerem filmu ti tečejo solze in na kateri komad bi ti odneslo korake na plesišče, če bi ti jih le lahko? 

Kdaj si nazadnje tekla? Kdo te je nazadnje objel? 

Te je strah smrti?

Življenje, nimaš kaj. Če to bereš, vidim te. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.