Obstajajo trije glavni načini vzgoje: Poglejte, kateri je najboljši in kakšen starš ste

Vzgoja še zdaleč ni lahka naloga in straši se velikokrat znajdejo v slepi ulici, saj ne vedo, kako otroke pripraviti na odraslo življenje ter mu privzgojiti samostojnost, odgovornost in prave vrednote.

Na tej poti iščejo ravnovesje med strogo ter popustljivo vzgojo in upajo na najboljši rezultat.

Zakonski in družinski terapevt Blake Griffin Edwards je v svoji kolumni v publikaciji Psychology Today izpostavil, da učinkovito starševstvo otroku v zgodnjem otroštvu privzgoji dve pomembni kvaliteti, ki ga spremljata vse življenje: privrženost in samostojnost. Na podlagi teh je človek sposoben osnovati močne čustvene povezave z drugimi, jim nuditi pomoč in jo, kadar jo potrebuje, poiskati sam, hkrati je sposoben samostojnega življenja in reševanja nalog.

Kateri starši pa vzgajajo samozavestne, čustveno zrele ter močne otroke? Glede na prepričanje strokovnjaka tisti, ki znajo poiskati pravo razmerje med disciplino in popustljivostjo. Takole niza tri najpogostejše načine vzgoje ter navaja, kateri je z vidika otroka najboljši.

Strogo, avtoritativno starševstvo

Starši, ki sledijo temu modelu vzgoje, izbirajo stroge pristope in pričakujejo, da jih bodo otroci brezpogojno ubogali. Uporabljajo ostre načine kaznovanja, ne dopuščajo ugovorov ter na velikokrat neprimerne načine izražajo svojo nadvlado in avtoriteto.

Otroci jih ubogajo, vendar njihova ubogljivost ne temelji na spoštovanju in razumevanju, temveč na strahu pred neljubimi posledicami.

Značilnosti strogega starša so:

• Zahtevnost, brezkompromisnost in trmasto vztrajanje pri svojih pričakovanjih, ne oziraje se na čustvene potrebe otroka.
• Pretirana strogost ali avtokratski stil.
• Pogosto neprimerne tehnike kaznovanja (tudi fizično nasilje).
• Pričakovanje, da bo otrok brezpogojno sledil zahtevam, navodilom in pravilom.
• Nepojasnjevanje pravil in zahtev.
• Zahteva po spoštovanju.

Kako takšna vzgoja vpliva na otroka:

Strogost ni vedno slaba, vendar ta model starševstva temelji na prijemih, ki pri malčkih puščajo negativne posledice. Med drugim je stalno prisoten strah pred kaznovanjem, kar spodbuja nastanek duševnih stisk. Poleg tega je kar nekaj raziskav povezalo negativne vzorce obnašanja in agresijo s strogim avtoritativnim starševstvom.

Otroci pod vplivom te vzgoje odrastejo v osebnost z nizko samopodobo, imajo slabo mnenje o sebi, niso samozavestni in tudi kasneje v življenju nujno potrebujejo oporo, ob kateri lahko funkcionirajo. Ker v družini ne najdejo svojega mesta in občutka varnosti, težijo k temu, da bi iz nje čimprej pobegnili, zato velikokrat padejo pod slab vpliv okolice. 

Permisivni ali anarhičen tip

V nasprotju s prej omenjenim načinom vzgoje, permisivni tip v središče vsega postavlja otroka. Permisivni starši so popustljivi, z mejami in pravili malčka nočejo omejevati, vse mu dopuščajo ter se mu povsem podrejajo. Otrok kmalu spozna svojo moč nad starši in velikokrat na neprimerne načine izraža svojo voljo ter pričakovanja, katerim starši nekritično ugodijo.

Značilnosti staršev:

• Slepo zadovoljevanje vseh otrokovih potreb.
• Želja po ugajanju otroku.
• Do otroka se obnašajo kot prijatelji.
• Ne postavljajo mu nobenih meja in ne zahtev.

Po tem modelu vzgajani otroci skozi odraščanje ne osvajajo pravil in meja. Prav ti pa malčkom zagotavljajo določeno mero varnosti in občutka pripadnosti.

Permisivni način vzgoje spodbuja manipulacije in deviantno obnašanje. Po tem modelu vzgojeni otroci ne premorejo ne empatije in ne samonadzora, so čustveno nedorasli ter se zelo težko znajdejo v dejanskem svetu, ko niso več v središču in se življenje ne odvija vedno glede na njihove želje ter pričakovanja.

Demokratični tip ali avtoritarno starševstvo

Strokovnjaki ta tip vzgoje navajajo kot najboljšega. Po njem vzgojeni otroci so sicer podvrženi pravilom, a imajo dovolj priložnosti za učenje, raziskovanje in ponotranjanje meja.

Značilnosti staršev:

• Strogost, vendar tudi prilagodljivost otrokovim potrebam.
• Postavljajo meje, uveljavljajo pravila ter hkrati spodbujajo neodvisnost.
• Glavna načina vzgoje sta pojasnjevanje in komunikacija, prilagojena starosti otroka.
• Pripravljenost na dialog.
• Spodbujanje otroka k sprejemanju lastnih odločitev ter tudi soočanju s posledicami teh.

Razumljivo je, da otrok kdaj ni ubogljiv, vendar avtoritarni starši najdejo razlog za neprimerno obnašanje, ki se lahko skriva v različnih dejavnikih: otrok je premajhen, da bi poznal samonadzor, preplavijo ga čustva, niso zadovoljene njegove osnovne potrebe (je lačen, utrujen) ali išče načine samopotrditve.

Avtoritarni starši so na prvem mestu starši, ki so v družini glavni, znajo pa otrokom prisluhniti tudi kot prijatelji. Znajo razložiti pomen pravil in meje ter posledice neupoštevanja teh.

Otroci ob njih odraščajo v samozavestne, pogumne in odgovorne osebe, ki se znajo prilagajati in se spoprijemati tudi z včasih neprijetnimi situacijami.

Preberite še: Kako otroka spodbuditi k pomoči drugim

Morda vas zanima tudi: Starši, tega ne govorite svojim sinovom