Nika Kovač: Preživim lahko samo tako, da se ne ukvarjam s tem, kaj o meni mislijo ljudje, ki me ne poznajo

Nika Kovač je letošnje leto zaznamovala s pogumnimi in sočutnimi dejanji. Skupaj s sodelavci se je zavzemala za redefinicijo spolnega nasilja in posilstva – uspelo jim je doseči sprejetje novele kazenskega zakonika po konceptu modela »samo ja pomeni ja«. Kot prvi obraz gibanja Za pitno vodo pa je poskrbela za zmago na referendumu. Trenutno živi v New Yorku, kjer se kot edina Evropejka izobražuje na prestižni univerzi Columbia na povabilo Obamove fundacije. A to ne pomeni, da se v Sloveniji ne bo več borila za prave stvari.

Namen vaše knjige pisem je slaviti našo negotovost, napake in besedo NE. Se spomnite, kdaj ste prvič odločno rekli nečemu NE?

Mislim, da se mojih prvih NE spomnita predvsem mami in oči. Prepričana sem, da jih je bilo kar nekaj. 

V knjigi Pisma tebi iskreno pišete o vašem spopadanju s sladkorno boleznijo. Zboleli ste, ko ste bili stari komaj pet let. Kako je bolezen zaznamovala vaše življenje?

Iskreno? Bolj kot si upam priznati. Nenehno je prisotna v enem izmed kotičkov mojih misli. Bom imela dovolj inzulina? Kdaj si moram zamenjati črpalko? Kdaj bom jedla? Zakaj mi sladkor raste? Zakaj pada? 

Se pa tega navadiš. To je edino življenje, ki ga poznam. Globoko sem hvaležna za odlično javno zdravstvo, ki mi v Sloveniji omogoča, da s sladkorno boleznijo živim povsem normalno življenje. Ker so vsi medicinski pripomočki brezplačni, bolezen zame ne predstavlja bremena. Povsem drugače je v ZDA. Tu ljudje s popolnoma enako boleznijo umirajo, ker si ne morejo privoščiti inzulina. 

Zaradi sladkorne bolezni ste rekli NE strahu pred tem, da bi vas kdorkoli zaradi nje obravnaval drugače kot druge. Katerim strahovom ste še rekli NE?

Vsak dan znova rečem NE kakšnemu strahu. Še eno leto nazaj sem si zvesto prisegala, da nikoli ne bom živela v drugi državi, kaj šele na drugem kontinentu. Poglejte me sedaj: v kavarni v New Yorku na deževno sobotno dopoldne odgovarjam na vaša vprašanja. 

V skoraj pol leta življenja na drugem koncu sveta sem našla svojo najljubšo kavarno in knjigarno, dobila nekaj prijateljev in tu našla svoj mir.

Zveni sanjsko. Pa je res tako? Kakšno je življenje v New Yorku?

Mesto je ogromno, ima kar štirikrat več prebivalcev kot Slovenija. Sama sem se v njem najprej izgubljala. Obvladovanje metroja in velikih razdalj me je navdajalo z veliko tesnobo. Moja največja zmaga je postalo dejstvo, da sem se prebila z lokacije A do lokacije B brez težav. Hitro sem tudi ugotovila, da je New York mesto kontrastov. Je mesto ekscesnega bogastva in mesto hude revščine. Je mesto stisk in večerij, ki so dražje kot minimalna plača v Sloveniji. Je mesto slabega zdravstvenega sistema in dragega šolanja. Je mesto brez socialne varnosti in je mesto, ki mu manjka skupnosti. 

Vaš opis mesta je povsem drugačen od tistega, kar nam prikazujejo serije in filmi. Ste vendarle doživeli tudi kaj lepega v njem?

V skoraj pol leta življenja na drugem koncu sveta sem našla svojo najljubšo kavarno in knjigarno, dobila nekaj prijateljev in tu našla svoj mir. Ker spadam v privilegirano peščico, je New York do mene na koncu vseeno prijazno mesto.

Razmišljate o tem, da bi tam ostali?

Absolutno ne. Vem pa, da se bom v mesto vsako leto vsaj za nekaj dni vračala. 

Če se vrneva k vaši knjigi – v njej pišete tudi o predsodkih, ki nas pogosto ovirajo pri ustvarjanju globljih odnosov z drugimi. Bi zase lahko rekli, da ste opravili z njimi?

Prepričana sem, da ljudje niso zgolj črni in zgolj beli. Verjamem v druge priložnosti, vsebinska zavezništva in sodelovanja. Ena izmed mojih prijateljic - Vidhya Ramalingam - izjemna antropologinja in raziskovalka subkultur, nenehno poudarja kako pomembno je, da spoznamo življenjske zgodbe ljudi, se z njimi pogovarjamo o njihovih odločitvah in ustvarjamo skupnost, ki ne izključuje. Temu skušam slediti tudi sama. 

Kateri predsodek pa mislite, da imajo ljudje o vas in nikakor ne drži?

Joj, nimam pojma. Preživim lahko samo tako, da se ne ukvarjam s tem, kaj o meni mislijo ljudje, ki me ne poznajo. 

Se strinjam z vami. Precej bolje se je ukvarjati s tistimi, ki nam nekaj pomenijo. Kakšni ljudje vas navdihujejo in jih štejete za svoje prijatelje?

Moj krog prijateljev je zelo raznolik. Vsak dan sem nenehno na vezi z ekipo Inštituta 8. marec. Na našem Facebook chatu se pogovarjamo o popolnoma vsem: komentiramo novice, resničnostne serije, pišemo o naših prigodah, pošiljamo si fotografije zabavnih stvari, ki jih vidimo. Zaradi naše nenehne komunikacije se nikoli ne počutim samo. 

Ostalih mojih prijateljev aktivizem ne zanima tako zelo intenzivno. Delujejo na popolnoma drugačnih področjih kot sama. Urška Kaloper je urednica na Mladinski knjigi. Je mama treh otrok in izjemna ženska. Opozarja me na to, da se moram kdaj ustaviti in distancirati. Rok Smolej je televizijec, veliko se smejiva, pogovarjava o knjigah. Urša Strehar Benčina pa je gledališka pedagoginja v Pionirskem domu. 

Kako se spopadate z odhajanji, ki so sicer sestavni del življenja – se težko sprijaznite s tem, da se nekatera prijateljstva ohladijo?

Ne maram odhajanj, z njimi se težko sprijaznim. Naučila pa sem se, da se ljudje vračajo. S pravimi prijatelji se ne rabimo slišati vsak dan, se dobiti vsak teden na kavi in nenehno tičati skupaj. Z njimi se lahko vidimo po pol leta in je tako kot je bilo, ko smo se nazadnje razšli. Prijateljstva so tudi odločitev za delo na odnosu, iskreno podporo in vztrajanje. 

Eno od vaših pisem opisuje, kako ste se na slab dan skušali potolažiti z nakupovanjem oblačil. V tem se najbrž marsikdo prepozna. Še vedno to počnete ali pa ste temu rekli odločen NE?

Še vedno me kdaj zanese, seveda. Prepričana sem, da bi vsak izmed nas moral s svojim delom zaslužiti dovolj, da se lahko kdaj nagradi in pocrklja. Življenje ni samo delo in nenehen fajt. Odločen ne pa je potrebno reči ustvarjanju nenehne želje po novih izdelkih in produktih, ki naj bi pripeljali do naše samorealizacije. Tovrstna želja je ključni zakon potrošniške družbe in neoliberalnega sistema, ki vzgaja utrujene in nesrečne potrošnike. 

Leto 2021 ste nedvomno zaznamovali s svojimi dejanji. S sodelavci iz Inštituta 8. marec ste v letošnji kampanji ‘samo ja pomeni ja’ uspeli zediniti slovensko ljudstvo v boju za spremembo zakonodaje na področju spolnega nadlegovanja in nasilja. Prav tako ste zbrali več kot 600.000 podpisov za referendum za pitno vodo in dosegli zmago. Po čem si boste najbolj zapomnili to leto?

Leto 2021 je bilo izjemno raznoliko, resnično niti en mesec ni bil enak drugemu. Sama si ga bom definitivno najbolj zapomnila po vseh izjemnih ljudeh, ki so se povezali ob akcijah in pobudah Inštituta 8. marec, Smetumet in drugih organizacij: taksistih, ki so na volišča vozili upokojence, prostovoljci in prostovoljke, ki so pobirali podpise, sosedje, ki so drug drugemu pisali pisma o pomenu čiste in pitne vode. Prijateljica  mi je na večer razglasitve rezultatov referenduma napisala sporočilo: “Po dolgem času imam občutek, da nekam pripadam.” Občutek skupnosti, občutek povezanosti, zavedanje, da v Sloveniji živijo prijazni, pametni in dobri ljudje, je tisto, kar je po mojem mnenju najbolj zaznamovalo preteklo leto. Je upanje, ki se ga oklepam. Je opomin zakaj fajtamo dalje. 

Preberite še: Valentina Plaskan: Najtežje je, da veš, da bi bilo svet kot ga poznamo treba vreči s tečajev, pa tega ne smeš

Morda vas zanima tudi: Nika in Miha Kovač: Nevarne so politike trenutne vlade