Ni končala srednje šole, a je postala milijonarka (Piše: Mateja Florjančič)

Te dni  je pri nas dokaj napeto. Mlajša hči je sredi maturitetnega vrtinca, ki se nadaljuje iz korona zmedenega zaključnega letnika.

Sploh zadnji mesec srednješolske izkušnje je bil, pa naj se izrazim lepo ter prizanesljivo in rečem kaotičen, videti pa nekako takole: en teden v šoli. Pa zaradi na korono pozitivnega sošolca en teden šola znova preko spleta. Potem za en teden vrnitev v razrede. Ter naslednji teden, da, uganili ste, zaradi rizičnega stika znova cel razred doma. Temu je sledil tisti famozni (ne)totalni lockdown in potem še dva tedna do konca šole.

Saj veste, da zaključni letniki srednjih šol končajo pred ostalimi, da se lahko mirno in sproščeno pripravijo na maturo. Vse lepo in prav, le da so v mesecu vračanja v šolo in nazaj domov vsa ocenjevanja prestavljali na: "ko bo možno v živo" kar je pomenilo tudi po sedem ocen tedensko v šprintu pred ciljno črto.

Živčna vojna, vam povem. Dijakinja preobremenjena, napeta, nervozna ... Vsi ostali pa smo v znak podpore in razumevanja okoli nje hodili kot po jajcih ter ji vsaj skušali zagotoviti optimalne pogoje za delo in tudi za počitek. Ne bom rekla, da je bilo vedno prijetno, bom pa rekla, da se je zelo srečno končalo.

In tako je naša družina sredi zadnje maturitetne izkušnje ter vsega, kar intenzivno učenje potegne s seboj. Kajti roko na srce, tiste bonus točke, ki so jih letos zaradi epidemije deležni dijaki na končnem izpitu, naši maturantki ne pridejo nič kaj prav.

"To je za one, ki jim je pomembno samo, da izdelajo ne pa za vse, ki bi radi dosegli dober rezultat in si tako odprli vrata do izbranega študija," mi je lepo razložila, ko sva poslušali, kaj vse jim obljubljajo odgovorni.

Kakorkoli že, pred njo (in pred nami) je še kar nekaj stresnih ocenjevanj. Verjamem, da jih bo uspešno prestala, verjamem pa tudi, da ima že vsega dovolj.

Kako takšna sporočila vplivajo na mlado ali staro in kdo neposrečenim naslovom, nastalih z Google prevajalnikom verjame. Ne razumem tudi, kako nimamo mehanizmov, kar bi takšno oglaševanje preprečili.

"Mami …, ne ljubi se mi več," včasih izlije svojo dušo in seveda jo spodbujam ter ji prigovarjam, da sedaj pa res ni več veliko do konca, da bodo kmalu počitnice in bo vse skupaj za njo. A kako jo razumem …

Spomnim se sebe v njenih letih: v šoli pritiski od vsepovsod, zunaj pa topli junijski dnevi, napoved poletja, lepi večeri, vonj po pokošeni travi, veselo pričakovanje počitnic. Delal bi vse, samo učil se pa res ne bi …

A zmogli smo mi in zmogle bodo generacije za nami. Čeprav moram priznati, da so pri iskanju bližnjic do uspeha in zajetnih računov mnogo bolj iznajdljive, kot smo bili mi, ki smo vsaj z enim ušesom poslušali prigovarjanje staršev, da izobrazba je pomembna in da je uspeh najbolj odvisen od lastne pridnosti ter odgovornosti.

Še mi pozvanjajo besede očeta in mame v tem smislu, ki jih dandanes mladi le redko jemljejo k srcu in definitivno se moram  strinjati z Mihom Šaleharjem, ki je v enih od Nebluoz na drugem programu našega nacionalnega radia lepo povedal, kako zadeve stojijo. Nekako tako je izrazil svoja opažanja:

"Mladi so nove vzornike našli v kriptomilijarderjih na Instagramu. Pravljice o tem, kako ti v pravo kriptovaluto vloženih 30 evrov omogoči penzijo s ferrarijem na Baliju, so postale najstniška subkultura. Miti o malih zmagovalcih, ki so s trgovanjem dosegli, česar oče z delom nikdar ne bo, se širijo po vseh kvartih domovine."

K temu lahko dodamo še kakšno zgodbico uspešnega Youtuberja, igralca videoigric in podobnih novodobnih načinov doseganja zavidljivega finančnega stanja.

Kaj bi se torej mučil z učenjem, maturo, diplomo … sploh pa z delom, če lahko sekira pade v med že z malo sreče in iznajdljivosti. Kajti, 24-letni Ptujčan je postal miljonar, ko je našel enostaven način zaslužka ...

Ne vem sicer, kako takšna sporočila vplivajo na mlado ali staro in kdo neposrečenim naslovom, nastalih z Google prevajalnikom verjame. Ne razumem tudi, kako nimamo mehanizmov, kar bi takšno oglaševanje preprečili, vem le, da gredo meni po eni strani na živce, po drugi pa me zabavajo neverjetne zgodbe o bajnih vsotah, ki pritekajo na račun brezposelnih mam samohranilk, punc z bujnim dekoltejem, ki niso niti končale srednje šole, parov v podobi barbik in kenov, ki vsak mesec dobijo 89.000 evrov pa nič ne delajo in še bi lahko naštevala.

Zanimivo je, da je en fant, ki brez dela veliko služi, iz našega kraja. Zanimivo je tudi, da ga še nisem srečala. Kajti s tistimi hlačami in vsemi verižicami, ki jih nosi na fotografiji iz oglasa, bi ga zagotovo prepoznala. Še prej pa po avtu, na katerega se tako ponosno naslanja.

Naj še naprej dobiva milijone, čeprav je moje skromno mnenje, da biti premožen ne pomeni nujno biti bogat. Zadevi se včasih močno izključujeta. In pa, da se je v končni fazi vendarle bolje zanašati na svoje znanje, lastne roke in sposobnosti, kot celotno življenjsko pot prepustiti nečemu tako negotovemu in izmuzljivemu, kot je sreča. Nič narobe, če uspe. Nasprotno. Pa vendar je dobro imeti kakšno rezervo, če slučajno ne ...

Prav vsem letošnjim maturantom iskreno želim kar največ uspeha na zadnjem srednješolskem preizkusu ali, kot radi rečemo, zrelostnemu izpitu. Ter uspeha na nadaljnji poti.

Kamorkoli jih bo ta vodila: na delo, na fakulteto ali izza naših meja. Predvsem pa modrih odločitev in dokajšno mero kritičnosti vsakič, ko se pred njihovimi očmi nariše mamljivo sporočilo v smislu Niti ni končala srednje, pa na njen račun vsak mesec vstopi 195.000 evrov.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: So se moji možgani skrčili ali pa jih je peroksid dokončno načel? (Piše Danaja Lorenčič

Morda vas zanima tudi: Pobeg iz karantene ali kako mi je dobitek na loteriji spremenil življenje (Piše: Mateja)