Navadna ženska (Piše Danaja Lorenčič)

Pred nekaj tedni me je na kavo povabila prijateljica, s katero se redko srečava. Toda med pogovorom z njo sem takoj dobila tisti domač občutek, ki me vedno znova opomni, zakaj imam nekatere ljudi tako zelo rada. Ker se ne skrivajo za masko popolnosti, se ne sramujejo svoje ranljivosti, ne vztrajajo v obrambni drži, ko se znajdejo v stiski in se ne zatekajo k cinizmu, kadar se med pogovorom dotakneš njihovih ran.

Še preden sva dobili vsaka svojo skodelico kave, mi je povedala, da se v zadnjem času ukvarja z iskanjem lastne identitete, saj se je v zadnjih letih zaradi številnih vlog izgubila. Spraševati se je začela, kdo sploh je, če ni mama in žena, ki hodi v službo, v prostem času pa se ukvarja z glasbo. Dotaknilo se me je, ko mi je priznala, da je bil eden od njenih največjih strahov, da bi postala navadna ženska, zato je ohranjala svoje hobije, četudi je niso več veselili, ker se je bala, da bi brez njih zdrsnila v dolgočasno rutino in se spremenila v nezanimivo osebo. Kako zelo sem se prepoznala v njenih besedah! Sicer nimam hobijev, ker sem tisto, kar me najbolj veseli pretvorila v svoje delo (torej pisanje), vendar sem se poistovetila z njenim strahom pred navadnostjo. Nenadoma se mi je v glavi zavrtelo na stotine prizorov, ki so me opomnili, kaj vse sem počela, da bi ubežala podobi navadne ženske, ki sem se je bala skoraj tako kot lastne smrti.

Da ne bi postala navadna, sem ohranjala svojo nizko telesno težo in kratek čas celo verjela, da sem zaradi anoreksije posebna. Da ne bi postala navadna, sem več let zavračala idejo o resnem razmerju, ker sem mislila, da je samskost nekaj, kar zmorejo le neodvisne, močne ženske. Da ne bi postala navadna, sem zelo zelo dolgo sanjarila o pevski karieri, ki naj bi me odrešila pred običajnim življenjem, plačevanjem položnic in nadležnimi šefi. Da ne bi postala navadna, sem se družila s poškodovanimi ljudmi, ki, tako kot jaz, dolgo niso hoteli odrasti. Da ne bi postala navadna, sem se odpovedala svoji prvi in edini redni službi. Da ne bi postala navadna, sem do petintridesetega leta odrinila vsako misel na materinstvo.

Izmed naštetih stvari, s katerimi sem bežala pred navadnostjo, ne obžalujem le ene reči – da sem dala odpoved v službi, ki me ni niti malo osrečevala. Kar pa ne pomeni, da sem bila zaradi tega pozneje popolnoma zadovoljna, saj sem požirala grenke izkušnje prekarnega dela. Vendar sem za to odločitev sprejela odgovornost in se z njo soočila. Kajti s tem, ko sem se odpovedala varni službi, nisem bežala pred nelagodjem, temveč sem se vrgla iz cone udobja in začela znotraj cone nelagodja razvijati svoje potenciale.

Ob tem sem se počutila posebno, zato sem skušala ubežati usodi navadne ženske tudi na drugih področjih svojega življenja. Odločila sem se, da hočem živeti od pisanja in se prepričevala, da je to možno le, če nimam partnerja, s katerim bi si ustvarila družino, saj bi me to zagotovo oviralo pri uresničevanju svojih ciljev. Delovala sem v skladu z miselnostjo: Če hočem biti posebna, se moram odpovedati tistemu, kar je značilno za večino ljudi.

V resnici pa me je bilo strah ljubezni po ljubezenskih brodolomih, ki so mi povzročili čustvene rane. Strah me je bilo izpustiti nadzor nad svojo telesno težo, ker sem mislila, da bom s tem izgubila nadzor nad svojim življenjem. Strah me je bilo končati uničujoče odnose z ljudmi, ki so sovražili sami sebe, ker sem se bala, da bi zasovražili tudi mene. In grozno me je bilo strah postati mama – še posebej, če bi rodila deklico, saj sem vedela, da bi ji bila zaradi svoje nepredelane bolečine, odpovedovanja užitkom, nagnjenosti k trpinčenju same sebe in zatiranja svojih čustev slab vzgled.

Če vzamem pod drobnogled svoje življenje, kar je zame v tem tednu, ko praznujem svoj 38. rojstni dan, nekakšen obvezen ritual, je vsekakor drugačno in v nekaterih pogledih precej manj posebno,  kot sem si predstavljala, da bo. 

Biti posebna je zame pomenilo ustvarjanje življenja, ki ni vključevalo zapletenih čustev, prepirov, delitve gospodinjskih obveznosti s partnerjem in starševstva.

Ob besedah moje prijateljice, da jo je strah biti navadna, sem se zamislila nad tem, kako napačno sem interpretirala posebnost in da sem se obenem neupravičeno bala navadnosti. Kajti takrat, ko sem stremela k posebnosti, nisem bila niti približno tako zadovoljna in pomirjena, kot sem sedaj.

Če vzamem pod drobnogled svoje življenje, kar je zame v tem tednu, ko praznujem svoj 38. rojstni dan, nekakšen obvezen ritual, je vsekakor drugačno in v nekaterih pogledih precej manj posebno,  kot sem si predstavljala, da bo. Nisem več obsedena z nadzorovanjem svoje telesne teže. Nisem postala slavna pevka niti uspešna pisateljica. Nisem ostala samska, da bi lahko nemoteno ustvarjala. Nimam veliko prijateljev, saj sem se oddaljila od tistih, ki me s svojo temo obremenjevali. In nisem se odpovedala materinstvu, da mi ne bi bilo potrebno ničesar, na kar nisem bila ponosna, spremeniti pri sebi.

V očeh desetletne, dvajsetletne in celo tridesetletne Danaje sem pogorela na celi črti v mojih prizadevanjih, da bi postala nekaj posebnega. Toda v očeh Danaje, ki se počasi približuje štiridesetim letom, opazim mir.

In to je tisto, po čemer sem več let hrepenela. Po notranjem miru, ki sem ga napačno poimenovala navadno življenje. 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.