Nataša Mikelj: “Če želijo turisti začutiti slovensko dušo, morajo obiskati vasi”

Zdi se, da je vse splet naklučij. In za Radovljico je zagotovo dobro, da je prav splet naključij na mesto direktorice zavoda pripeljal Natašo Mikelj.

Natašo sem spoznala pred štirimi leti, ko sem šla k njej na sestanek. Spomnim se, da sva se takoj ujeli. Nataša je oseba, s katero se hitro zmeniš stvari. Vedno nasmejana in pozitivna. Samozavestna. Rekla bi, da je ženska akcije in idej.

Zdi se, da stavek, ki mi ga je povedala v intervjuju najbolje opisuje njo kot osebo: “Ne maram ljudi, ki rečejo, da kaj ni možno. Vse je možno. Če ne z ene, pa z druge strani.”

Prav zato ni čudno, da se je Radovljica, nekoč zaspano mestece na Gorenjskem, potem ko je bivša učiteljica postala direktorica Zavoda za Turizem in kulturo Radovljica začela spreminjati v Pristno sladko Radol’co in to okronala z mednarodno priznanim Festivalom čokolade in z Okusi Radolce.

Z Natašo sva se dobili v čarobni decembrski Radovljici, kjer mi je v pogovoru med drugim zaupala, zakaj je poklic v turizmu dober poklic za ženske. In da je to delo v turizmu odlično za mlade, saj lahko najprej preizkusijo veliko stvari in potem ugotovijo točno, kje v turizmu se vidijo.

V turizmu si želela delati že od otroštva, kajne?

Nataša: Ja, res je. Sestrična mojega očeta je z Bleda, k nam na kmetijo pod Jelovico vozila turiste, ki so bivali v njeni hiši. To so bili predvsem nemški turisti, ki jim je bilo všeč, če so obiskali kmetijo, kjer so videli, kako teče življenje na kmetiji in poskusili domač šnops, domače mesnine, sire. Večina njih se je vsako leto vračala. Teta je res uživala pri delu s turisti. In tudi mene je zanimal turizem. Najprej sem šla študirat ekonomijo, ampak sem to združila na višji šoli s turizmom in pozneje z marketingom. Turizem je bil vedno moja želja.

Ampak odraščala si na kmetiji, kjer še danes živiš?

Nataša: Res je. Moji starši imajo kmetijo in koze, zajce, mačke, kokoši. Jaz sem odraščala na tej kmetiji pod Jelovico in ko sva z možem živela v prostornem stanovanju na Bledu in tudi prej, ko sem študirala v Mariboru, sem vedno pogrešala življenje na kmetiji.

Prosila sem moža, da se preseliva nazaj. Na kmetijo, med staroselce, kjer se sosedu enostavno ne smeš zamerit, ker je to prvi človek, ki ti lahko pomaga, ko gre kaj narobe. Tam je družina in prijatelji. A za kmetijo skrbita moja starša in to je lepo, zdaj ko se večina hlevov spreminja v apartmaje.

Kako si potem resno zajadrala v turizem?

Nataša: Kot študentka sem delala v igralnici na Bledu in sem bila tam tudi krajši čas zaposlena. Potem sem mislila, da bom prišla na STO, ko se je ustanavljal, a se takrat ni izšlo, pozneje sem delala v grosističnem podjetju in vedela, da to ni bilo to in sem šla v šolstvo.

Najbolje pa mi je bilo, ko sem bila vodička. Stara sem bila 21 let in sem ogromno vodila Slovence ven - Italija, Madžarska, Ko sem delalala v igralnici sem naredila tečaj za turistično vodičko in ogromno vodila. V Munchen in tudi po Sloveniji. Še danes nadvse rada vodim skupine in potem sem zajadrala v šolstvo - učila sem ekonomijo in turizem v SŠ za turizem v Ljubljani in potem v Radovljici. Tam sem bila zelo nesrečna, vpis se je v petih let prepolovil s 700 na 350 in ni bilo nobenega zanimanja za te poklice.

Kako se je to potem spremenilo?

Nataša: Ravno takrat je Marcela, ki je danes v Vili Podvin prevzela hotel Triglav na Bledu in sva začeli s promocijo turizma z eno delavnico. Povabili sva vse turistične delavce z gorenjskega konca. Sašo Avsenik je bil takrat moj učenec. Povabila sem ga, ker sem želela, da dijaki povedo svojo zgodbo, zakaj so šli v turizem in zakaj je to perspektivno in dobro. Z nami sta bila tudi profesor dr. Janez Bogataj in župan Janez Fajfar z Bleda.

Začela se je odlično odvijati promocija teh poklicev in mi je Marcela rekla: “Nataša, ne vem, kaj ti delaš v šolstvu, ti moraš ven.” Kar je bilo precej čudno. Iti iz zagotovljene službe v javnem sektorju. A sem vedela, sama pri sebi, da res ne morem več učiti definicije, kot na primer kaj je strošek. Takrat mi je Marcela rekla, da se ustanavlja LTO v Radovljici. In vse je bilo naključje.

Prejšnji župan se je odločil, da ne bo več kandidiral, občinski svet je bil skregan. Vse je bilo v takšnem čudnem stanju in je bilo to zame srečno naključje. Vsi so imeli neke svoje kandidate, ampak jaz brez vez nisem imela nekih pravih protikandidatov.

In tako se je začelo?

Nataša: Ja, bila sem izbrana. Ampak odnos do turizma 2010 je bil pa takšen: Imela sem pisarno v graščini v eni luknji, v kateri se nisem mogla oglasiti na mobi, ker so bile 4 metrske stene. Nihče nas tam ni najdel. Sreča v nesreči. Takrat ni bilo od mene nobenih pričakovanj. Imela sem majhen budget. In začela sem z delom.

Radovljica je vseeno oživela od 2010, tvoj učinek je viden. Kako si si organizirala ekipo, z denarjem?

Nataša: Ne ne, denar ni vse, jaz sem bila prvo leto sama in sem si zelo premišljeno izbirala sodelavce. Sem imela pa to srečo, da ni bilo nobenih političnih pritiskov, ker v javnem sektorju, ti ponavadi so. Zame so ljudje bistvo in sem jih zelo previdno zbirala in seveda počasi, v skladu s sredstvi.

Za direktorja je vedno pomembno, da določi prave ljudi na pravo mesto. Vedno vsi postorimo vse, če je treba, a vsakdo ima svoje področje, za katero ne samo, da je odgovoren, ampak za katero je tudi najbolj kompetenten. S svojo ekipo sem zelo zadovoljna. Odlično delamo skupaj. Smo tim.

V javnem sektorju ljudi motiviraš predvsem z dobrim odnosom. Imamo pa osnovno pravilo: vedno naredimo nekaj malo drugače pa še malo bolje. Ko nam ljudje dajo predloge in ideje, o njih premislimo in jih tudi upoštevamo.

In potem je prišlo do Festivala čokolade in Okusov Radol’ce.

Nataša: Morali smo narediti brend. Agencije so hodile k meni z predračuni. Ko je bilo že videti, da ni pravega koncepta, me je domačin Grega, ki ima odlične ideje, povezal z Evo Perčič. Eva je bila takrat mlada raziskovalka z Bleda, ki živi v Ljubljani. Imela je zanimivo idejo.

Predlagala je, da analizira tuje bloge in tako ugotovi, o čem najbolj pišejo, ko pišejo o Radovljici. In je ugotovila, da mesto opisujejo kot majhno, sladko, v povezavi z medom. Tako je začela razvijati idejo in ugotovila, da imamo Gorenjko in damo lahko za podlago rjavo barvo kot čokolado. To je bil začetek.

Nato sem želela projekt speljati skupaj z Gorenjko, saj so takrat praznovali 90 obletnico. To se ni zgodilo, so pa k projektu pristopili pozneje. A, ker ni bilo posluha z njihove strani sem k sodelovanju povabila manjše čokoladnice in tako smo začeli. Iskreno, sem klicala ene in druge čokoladnice in jim rekla, da tisti drugi sodelujejo, tako sem jih dobila. Pri nas pač delujemo na fovšijo. (Nataša se zasmeji.)

Festival Čokolade je od prvega festivala uspeh. Prvo leto nam je čokolade zmanjkalo že ob 12h in smo potem sporočali ljudem po radiu, da naj več ne hodijo. Tako festival danes traja po več dni.

Kaj pa Okusi Radol’ce?

Nataša: Marcela se je potem preselilal v Vilo Podvin in njena ideja je bila Okusi Radol’ce iz večjega slovenskega projekta Okusi Slovenije. To je projekt, ki živi zato, ker smo si upali postaviti merila. Uroš Mencinger oceni vsako restavracijo in ne more biti vsak v tej družbi.

Agente, novinarje in blogerje, vodimo samo v te restavracije, tudi turiste napotimo najprej tja. Restavracije tudi plačujejo članarino in vsi imamo nekaj od tega. To danes vedo tudi največji skeptiki.

Kaj še vidiš kot potencial v Radovljici? Kaj bi lahko ali morali narediti še bolje?

Nataša: Doživetja s kulturo. Živo dediščino bi rada obudila, tako, da deluje. Da bi imeli v Kropi mlade kovače, ki bi to delo prikazovali, da ljudje vidijo kakošno je bilo življenje kovačev, ki so doživeli največ 40 let. Pa kako je biti čebelar za en dan. Mi imamo v glavnem individualne turiste in za njih je pomembno, da to funkcionira. To je naš velik izziv, saj če bi mladi videli, da to v turizmu funkcionira, bi se mogoče tudi drugače ukvarjali s tem …

Kaj je tisto, kar te na najbolj moti, ko želiš pripraviti kakšen projekt ali ko imaš kakšno novo idejo za promocijo Radovljice?

Nataša: Če mi nekdo reče to ni možno, ne maram ljudi, ki rečejo to ni možno. Vedno je možno. Mogoče moraš samo drugače pristopiti k težavi. Potem se vse da.

Je turizem za ženske?

Nataša: Mislim, da je to dober poklic za ženske, ker je turizem delo z ljudmi in ženske imano za delo z ljudmi več občutka kot moški. Smo gostoljubne, prijazne in je to naša prednost.

Kaj pa urnik dela?

Nataša: Jah, tako je, v Sloveniji imamo srečo, da imamo babice in dedke, ki sem jim da čuvati naše otroke - jaz imam res srečo da živim doma, ker je tudi mož v turizmu. Tako so nama mooi starši vedno priskočili na pomoč.

Kaj bi naredila na nivoju slovenskega turizma?

Nataša: Ker je Slovenija majhna, bi morale tudi zgodbe bazirati na majhnih in na avtentičnih doživetjih. To se mi zdi naša priložnost in agenti iz tujine mi vedno rečejo, da hočejo v vasi in na tržnice z domačimi izdelki. Če želimo, da turisti začutitjo slovensko dušo, morajo iti v vasi.

V Radovljici je bil posnet tudi čudovit promocijski video za italijanski Bauli.

Nataša: Res je, to je bilo pred nekaj leti. Oktobra so naredili sneg in lepo Radovljico in od takrat dalje smo tudi mi začeli Radovljico krasiti podobno, kot so jo okrasili takrat.

Naša Natalija, ki ima smisel za lepo, je predlog nadgradila in smo uporabili domače okraske, ne pa kilometre lučk. Nič jim nismo zaračunali, smo jim pa rekli, da nam pustijo smreko sredi trga. Mesto zdaj krasimo s srčki in smo edino mesto, ki imamo to in štejemo srčke ne kilometre lučk. Imamo pa tudi naše avtentične okraske iz smrečja. Pomembno je, da prebivalci mesta začutijo svoje mesto - če so zadovoljni domačini, bodo tudi turisti. 

Napisala: Goga Gordana Sredojević,
Foto: Goga Gordana Sredojević in osebni arhiv
Video: YouTube

Preberite še: Iris Mulej: "Isabella se zelo veseli bratca ali sestrice" ali pa si oglejte VIDEO: 8 vročih filmskih novosti, ki pridejo v naša kina takoj po novem letu