Najhujša nočna mora (Piše: Mateja)

Še kako očitno to postane, ko se par razide in ona ne podpira več treh, temveč vse štiri vogale v hiši. Neverjetno je, kakšne sposobnosti tedaj odkrije. Pustimo to, da skrbi, da je hladilnik poln, na mizi obed, perilo oprano, vrt preštihan in oplet, da je poskrbljeno za položnice in da je s psihološkimi, sociološkimi, motivacijskimi, disciplinskimi in tolažilnimi intervencijami na voljo mladežu. To je tako ali tako samo po sebi umevno.

Korak naprej so tehnične spretnosti in tudi iznajdljivost. Nenadoma spozna, zakaj je v predalu toliko izvijačev in različnih ključev, kje vse prav pride kladivo in takšni ter drugačni kabli, ugotovi, da je WD-40 res neskončno uporabnen, tako kot tudi širok srebrni lepilni trak.

Doma smo mu rekli ameriški selotejp. Domnevam da zato, ker zlikovci v filmskih zgodbah z njim žrtvam prelepijo usta in zlepijo roke. Kakor koli že, super zadeva, vam rečem. Kar koli zalepiš z njim, drži. Mogoče kdaj koga zmoti, da nadomešča vijak. A praviloma nikoli ne toliko, da bi ga zamenjal z njim. Tako ostane tam. Dokler se ne obrabi. Potem pride na vrsto nov obliž.

Vsaj pri nas je tako. Če je treba, se lotim vsega. Razstavljanje zamašenega odtoka je denimo prava mala malica. Nameščanje nazaj je druga zgodba. Voda od nekje vztrajno kaplja, jaz pa sama sebe presenečam nad repertoarjem kletvic, ki jih poznam. A ne odneham, dokler vse ne tesni kot je treba. Privijanje vtičnic v steno? Nobena težava. Čeprav se ob izklopljeni varovalki vedno znova sprašujem ali je vtičnico res tako težko pridržati, preden iz nje potegnemo kabel.

Prav zanimivo je bilo moje prvo srečanje z vrtalnim strojem. Zdelo se mi je super zabavno vrtati v stene. Obesili smo vse, kar smo lahko.  Vem, kaj storiti, ko se zaradi preobremenjenosti ustavi dotok elektrike v naša stikala, kako v radiatorje natočiti vodo in še bi lahko naštevala.

Človek pač za malenkosti noče vedno nekoga gnjaviti in se znajde po svoje. Ali zadeve, če niso preveč moteče, pusti takšne kot so. Velikokrat zamižim na obe očesi, ne le na eno.

So pa stvari, ki jih ni mogoče spregledati. So naprave, ki so nepogrešljive in morajo delovati. Brez njih gospodinjstvo pač ne funkcionira. Ena takšnih je pralni stroj. Ta pri nas dela s polno paro. Perila nikoli ne zmanjka in če kakšen dan počiva, to zagotovo nadomesti naslednjega. Sama sreča, da neutrudno pere in živa groza, če se nekje na sredini cikla ustavi.

Tedaj mi postane vroče. Kajti strah, da bi se priden nadomestek ročnega pranja za vedno ustavil, bi lahko brez pretiravanja primerjala z mojo najhujšo nočno moro. Seveda je prva misel čiščenje filtra. Običajno je to dovolj, da se zadeva znova spravi v pogon. Ne bom naštevala, kaj vse sem že potegnila iz koleščka pod bobnom in ne bom se pretvarjala, da me je čudilo, kaj se je znašlo tam. Vselej sem le olajšana delčke namestila nazaj in srečna plesala po hiši, ko sem ugotovila, da je bil to vir težave.

Zgodi pa se, da to ni to … upsi … Včasih se stroj iz protesta ustavi, filter pa je na mojo grozo čist. Tako je bilo že kar nekaj let nazaj in še danes ne vem, kako mi je prišlo na misel, da sem odtočno cel iztaknila iz stene, šla s prstom v luknjico in v kolenu  začutila nekakšno žogico. "Kako za vraga je prišla tja," sem spraševala prijateljičinega moža, on pa mi je zatrjeval, da žogica tam mora biti. Ker preprečuje da bi smeti iz stroja letele v odtok. "Ja pa ja," sem se mu smejala.

Ni me prepričal in z oviro se nisem več obremenjevala. Cev sem preprosto napeljala v umivalnik in mašina je neovirano prala naprej. Dokler od vseh centrifug ni bila preveč utrujena in je rekla, da ne bo več.

Najbrž je odveč poudarjati, da se je to zgodilo v najbolj neprimernem trenutku, ko je bil koš z umazanim perilom poln čez vrh in ni bilo druge, kot za nekaj žeht prositi sosedo, potem pa kupiti nov stroj. In če je že stroj nov, naj bo nameščen tako, kot je treba. Da nam med umivanjem zob ne bo več treba gledati, kako umazana voda izteka iz njega, sem cev napeljala nazaj v steno.

Kajti tudi oče mi je povedal, da je žogica tam z namenom, da pa se včasih okoli nje nabere umazanija in voda ne more iztekati. Torej improvizacija: z žičko sem izbezala smeti in glej ga zlomka, naprava je prala kot je treba. Tako dolgo, da sem že pozabila na nekoč zamašen odtok v steni in žogico v njem.

Potem pa zadnjič znova čakam značilen zvok, ki napove, da je pranje končano. A stroj se je ustavil brez njega. Ga odprem in ... moča v njem. Odprem filter. Nič v njem. "Prosim, naj ne bo kaj hujšega. Hči se vrača z morja s polno potovalko vlažnih cunj. Prosim, prosim," moledujem ne vem koga, skoraj jočem in se spomnim, da mi je nekoč nekdo dejal, da zadeve pač ne crknejo kar tako.

Spet je bila težava v odtočni cevi ter v vsemu, kar se je ujelo med njo in nesrečno žogico. Poplava v kopalnici, ki je bila posledica mini servisa in pet gnilih brisač, ki so bile pri roki, ko je po kopalnici tekla voda, so bile majhen davek.

Nemogoče si je predstavljati mojo srečo, ko sem ugotovila, da ne bo treba znova v nakup. Da zadeva deluje, da sem popravila pralni stroj!!! Ponosna sama nase sem komaj čakala, da bi nekomu razkrila svoje sposobnosti, pa ravno tedaj nikogar ni bilo doma.

Prva žrtev je bila sosedov sin: "Ej, popravila sem pralni stroj," sem mu tulila, ker je bil ravno na dvorišču, ko sem odnesla smeti! "Super," je odvrnil z nasmeškom in si mislil svoje.

A naj si misli kdor koli kar hoče, neprecenljiv je občutek, ko dokažeš, da zmoreš težavo rešiti sam in da z malo truda lahko premagaš tudi najhujšo nočno moro.

Preberite še: Kaj si ženske v resnici želimo (Piše Manca Čampa Pavlin)

Morda vas zanima tudi: Sama s tremi najstniki ali zakaj bi se komu zmešalo ... (piše: Mateja)