Melita Kuhar: Če vsak vesla v svojo smer, se čoln zlomi

Dipl. socialna delavka in univerzitetna dipl. socialna pedagoginja v svoji Svetovalnici od leta 2008 pomaga parom reševati partnerske težave, vzpostaviti kakovostno komunikacijo, oblikovati medsebojno zaupanje in spoštovanje, tudi ko se odnos znajde v slepi ulici. Svoje bogate terapevtske izkušnje je Melita Kuhar zbrala tudi v knjigi Na kavču v Svetovalnici – Iskreno o partnerstvu, prvi v seriji petih, ki je pravkar izšla pri založbi Primus.

Knjigi o partnerstvu, v kateri pojasnjuje, da smo moški in ženske z različnih planetov, podaja nasvete za zdrav odnos, soočanje z nezvestobo in čustvenimi zlorabami, bo prihodnji mesec sledilo nadaljevanje – Iskreno o vzgoji in najstnikih, nato še Ljubezen in intimnost, knjiga o osebni rasti ter zadnja v seriji o ostalih odnosih – s taščo, sorojenci, sodelavci itd.

Zaljubljenosti sledi faza brušenja odnosa

Pravi, da nam, ko gremo skupaj v sončni zahod, nihče iskreno ne pove, kaj nas čaka že na začetku skupnega življenja. »O vsakodnevnih opravilih in navadah v skupnem življenju namreč vsi presojamo iz svojega egoističnega zornega kota. Prav je le, tako kot smo mi navajeni in so nas naučili starši. A v zdravi partnerski zvezi je izredno pomembno prilagajanje, iskanje kompromisov, sodelovanje,« pojasni. »Zakaj bi vsak vlekel v svojo smer čoln, v katerem sedimo skupaj v odnosu?! Če vesla eden naprej, drugi nazaj, se čoln zlomi. Kaj ni bolj smiselno, če smo z nekom skupaj in imamo z njim čustveno vez, da veslamo v isto smer, v tisto, ki ne bo uničila čolna?!« nadaljuje.

V partnerskem odnosu pa sta pomembna toleranca in zavedanje, da je človek v naši postelji drugačen od nas

»Dogovoriva se, kam veslava, določiva partnerska pravila in enkrat je po moje in drugič po njegovo. Kar je lahko težko, ker izhajamo iz ega in stališča, da more biti vse po naše. V partnerskem odnosu pa sta pomembna toleranca in zavedanje, da je človek v naši postelji drugačen od nas,« doda. Svetuje, da se pogovarjamo, tudi ko nam kaj ni prav, na primeren, argumentiran, spoštljiv način ter iščemo rešitve in srednjo pot. Seveda nekateri ne pristajajo na kompromise, vse življenje ponavljajo iste napake, tudi isti tip partnerja iščejo, a tako žal ne morejo ustvariti uspešnega partnerstva, saj na ta način eden prevlada in je dominanten, drugi pa se mu mora ukloniti oz. je v vlogi žrtve – to pa ni zdrav odnos, poudarja.

Faza medsebojnega brušenja, ki sledi zaljubljenosti, po njenih izkušnjah traja vsaj leto skupnega življenja, in tedaj ni nič narobe, če je več prepirov, pod pogojem, da par ohranja vizijo, zakaj se prepirata oz. kaj bo srednja pot. Nato vsak malo popusti in skleneta dogovor, ki se ga držita brez fige v žepu. Cilj partnerstva je namreč iz dveh kupov narediti enega, se pošali.

 Točka brez povratka

Odnos je končan, ko jima ni več mar, nimata več sočutja drug do drugega, ko solirata, zadovoljujeta le lastne potrebe, vztrajata pri svojem, ne preživljata skupaj niti malo prostega časa. »Vse to v odnosu vodi v propad.« Stranke zato uči, naj ne odnos ne temelji toliko na ljubezni, torej čustvih, ampak na spoštovanju tega, da smo si različni. Le ko upoštevamo medsebojne razlike, lahko namreč gradimo nekaj več, kar prinaša strast v odnos – ker nam je mar in se potrudimo, da nas bo odnos osrečeval.

Ko pride do ločitve

Včasih, če res ne gre, se je bolje raziti, doda. Toda preden gremo narazen, vseeno posvetimo vsaj pol leta odnosu in obiščemo strokovnjaka za partnerske odnose, da z nevtralne pozicije ugotovimo, kaj se je zgodilo, kaj smo sami prispevali k razpadu in kaj partner. Pomembno je, da prepoznamo lastne vzorce. Če tega ne storimo, jih bomo namreč ponavljali v novih zvezah, takoj ko ne bo več zaljubljenih metuljčkov, bodo prišli na plan naši programi, ki jih imamo vsajene zaradi odnosov v primarni družini. »Pogosto pari po pol leta ugotovijo, da ni vse tako narobe, najdejo neko sinergijo na podlagi skupnih točk in skupne zgodovine ter začnejo znova graditi odnos. Vsak dela na sebi in spoznavata se na novo. Tako kot ceste in mostove je treba namreč nenehno utrjevati in obnavljati tudi odnos, in to z obeh strani, sicer se sesuje.« Približno dvema tretjinama parov uspe, ostala tretjina se kljub delu na odnosu odloči za ločitev. Zanje pa je uspeh na neki način tudi to, da so se na tej vsaj polletni poti veliko naučili o sebi in prekinili lastne vzorce, tako da je večja verjetnost, da bo naslednja zveza bolj kvalitetna.

Pomembna sta toleranca in zavedanje, da je človek v naši postelji drugačen od nas.

Izjemno močna čustvena bomba je tudi prevara, poudarja, saj se pri tem počutimo izdane, ponižane, poteptane so naše vrednote, iluzija, da sva midva skupaj najmočnejša na svetu, kar boli, saj ne verjamemo nikomur več, uničeno je naše zaupanje v življenje, srečo, partnerja. Boleče in dolgotrajno ga je pridobiti nazaj. »Lahko sicer želita ostati skupaj, a tako kot doslej ne gre več naprej,« pove in doda, da se po njeni oceni prevara zgodi predvsem, ker je bil odnos rutinski, eden od partnerjev ni imel več pozornosti, postal je samoumeven in je 'padel', ko je drugje dobil nekaj več pozornosti.

A tudi na tej točki se še da rešiti odnos, če si dovolj pogumen, si daš čas, nimaš fige v žepu, se učiš o sebi ter prevzameš svoj del krivde in odgovornosti, pravi. »Seveda pa tako v tem primeru kot sicer velja, da je skrivni ščepec vegete za zdrav partnerski odnos izkazovanje pozornosti, da si vzamemo čas drug za drugega, se pogovarjamo, poljubljamo, objemamo, da se predigra začne že zjutraj, da nam je mar in si pošiljamo nagajiva sporočilca … To je življenjska strast, ki je izjemno pomembna v vsakem odnosu, saj nam da vedeti, da je tam nekdo, ki misli na nas in mi nanj, to pa dela zvezo živo,« zaključi. 

Preberite še: Marko Juhant: Prihodnost naših otrok je svetla 

Morda vas zanima tudi: Poljub, Ula: Nočen, da je mami le moja znanka in pa Feministke bi me najbrž raztrgale, a za mamo je dovolj, da je samo to