29.8.2022 ob 11:16 | Foto: Jaroslaw Kilian/Gettyimages
Tistega večera je bilo sonce grozljivo. Kot velika, krvavo rdeča žoga, obdana s sivino, nas je z neba opominjalo, da nedaleč stran ogenj nadaljuje uničujoči pohod.
O neusmiljenem lomastenju po našem krasu je pričal tudi vonju v zraku, ki je spominjal na zažgano plastiko ali sveži asfalt.
Agoniji prebivalcev in vseh neutrudnih borcev s požarom takrat še kar ni bilo videti konca. Vremenska napoved ni bila nič kaj spodbudna. Nasprotno, dežja od nikoder in še vsaj nekaj dni se je obetala ekstremna vročina.
Vročinski valovi so se v poletju, ki se počasi poslavlja, vrstili en za drugim in bili ognju pisani na kožo. Nanje bi morali gledati kot na glasno opozorilo, da je skrajni čas, da bi si vsak slehernik prenehal zatiskati oči.
Posledice onesnaževanja, brezčutnega rokovanja z vsem, kar nam je ponudila narava in mačehovskega odnosa do okolja občutijo vedno širše množice.
Podobe izsušene zemlje, ki smo jih nekoč videli le na televiziji, imamo sedaj pred nosom.
Porjavela, izsušena trava, po kakršni smo pred 40 leti hodili pri stricu v Kopru, se je preselila globlje v našo deželo, travniki so po prvi košnji ostali goli, drevesa so se že v začetku avgusta odela v jesenke barve, a še kar se zdi, da se marsikdo ni pripravljen odpovedati lastnemu ugodju ter koristi in pogledati malo dlje od svojega nosu.
Ena od priložnosti pokazati, da nam je mar, so počitnice, čas sodobnih nomadov, ko se množice željnih počitka, zabave, dogodivščin in lepih posnetkov na instagramu masovno premikajo po zemeljski obli in skušajo uživati tako ali drugače.
Letos, se mi zdi, je zadeva prav ekstremna. Noro je na cestah, noro je nad nami.
Čisto slučajno sem zadnjič na spletu naletela na zanimiv prikaz neba. Natančneje ponazoritev, kje povsod nad staro celino letijo jeklene ptice.
Označena so bila z rumeno barvo in … rumeno je bilo vse. Praznina je, iz razumljivih razlogov, zevala le nad Ukrajino. Kot bi gledala mravljišče, na katerem imajo mravlje premalo prostora in se drenjajo ena čez drugo.
"Si se kdaj vprašala, zakaj je nad nami toliko letal, ki nas zastrupljajo," me je pred nekaj dnevi vprašala soseda. "Mislite vojaških?" sem odvrnila, misleč, da cilja na lovce, ki nas tedaj, ko so na bližnjem vojaškem vadišču vaje, neutrudno preletavajo in nase opozarjajo z bučnim zvokom. "Ne samo vojaških, vseh. Vedno je z njimi prekrito nebo," je pojasnila.
Moj odgovor je ni razveselil, kajti povedala sem ji, da se absolutno strinjam, da je letal v zraku preveč in da ta predstavljajo ogromno breme za okolje.
A niso tam, da bi nas zastrupljala (vsaj en v takšnem smislu, kot je namigovala ona), temveč zato, ker smo ljudje razvajeni in bi radi imeli vse, med vse pa z širokim razmahom nizkocenovnikov sodi tudi letenje na kavo v London, ker je let tja poceni.
Zadeve se na tem področju zaradi takšnih in drugačnih pretresov znotraj same letalske panoge res spreminjajo, a še vedno je mogoče najti vozovnice, ki stanejo manj, kot vozovnica za vlak.
"Veste, nisem naklonjena teorijam zarot, se pa strinjam, da bi morali prizemljiti vse nizkocenovnike in zraven še zasebne jeklene ptice. Veliko prej (ali vsaj istočasno), preden so se spravili nad krave in preden nam z vseh koncev ponujajo na prvi pogled tako čiste električne avtomobile."
Na tej točki sva pogovor končali. Najini mnenji sta pač različni in nobeni se ni ljubilo zagovarjati svoj prav.
Bi se pa verjetno strinjala, da je sodoben človek velikokrat preveč ozkogleden, da bi se bil pripravljen čemu odreči v splošno korist in da bi priznal, da trenutno stanje ne izhaja iz ničesar drugega kot iz pohlepa, egoizma in požrtnosti modernega zahodnega potrošnika, ki mu ničesar ne manjka, pa vendar nima nikoli ničesar dovolj.
Večkrat na to temo debatiramo s potomci, ki so v letih, ko je svet tako zanimiv in ga radi raziskujejo tudi s pomočjo letalskih ponudnikov.
Ni jim najbolj všeč moja teorija o omejevanju prometa nad nami, se pa strinjajo, da bi morali z letalom potovati le, kadar nimamo druge možnosti (in za to plačati primerno ceno) ne pa zato, ker so cene vozovnic nizke.
Ker na dolgi rok ponudba ni tako ugodna. Res pa je, da jo na koncu plačamo vsi prebivalci našega planeta.
Verjamem tudi, da nikoli ne bodo gostje na kateri od - lahko bi rekla kar grotesknih - križark. Kocine so mi šle pokonci, ko sem sredi poletja brala, kakšna je prišla na obisk ob obalo naše sosednje države. Ob naštevanju njenih dimenzij in vsemogoče ponudbe se človek resnično vpraša, kdo ima koga za norca.
Z ene eni strani se od vsepovsod vrstijo napotila, kako skrbeti za okolje, kako zmanjšati ogljični odtis ter rešiti vsaj tisto, kar se še rešiti da, na drugi pa po naših morjih plujejo ogromne barke s sobami, v katerih tedaj, ko je zunaj 40 stopinj, sneži.
Koliko goriva takšna novodobna pošast potrebuje, kaj vse spušča v zrak in kaj medtem, ko se na njej zabavajo gostje, v oceane izteka iz njenih loput, očitno ni pomembno. Tako kot tudi ne, kakšno breme za okolje predstavljajo petnadstropne zasebne jahte!
Očitno opozorila o spodbujanju navad, ki bi pripeljale do sprememb, veljajo samo za nekatere.
Jezi me, da kot človeštvo še nismo dojeli, da bi morali skupiti skupaj ne glede na to, koliko ima kdo v žepu ali na računu. Jezi me, da nekaterim prav nič ne pride do živega, še bolj pa, da so tudi takšni, ki pod krinko čistejšega okolja kujejo neskončne dobičke …
V duhu še trajajoči počitniških dni ne bom naštevala vseh v nebo vpijočih primerov dvoličnosti in hinavščine, ko gre za varovanje našega planeta. Seznam bi bil predolg.
Bom pa zaključila z zanimivo debato, ki se je na enem od spletnih portalov razvila prav na temo letal in njihovega vpliva na okolje ter si dovolila citirati zapis, ki je nastal kot odgovor na vprašanje, če bi morali biti letalski prevozi privilegij bogatih in se je glasil takole:
"V nedogled pač ne bomo mogli omogočati vsem vsega. Nekje se ta "žur" konča. Če bo to pomenilo, da ne bom šel nikamor z letalom, tudi prav. Seveda pa se ta super prostotržni sistem potem začne malo sesuvati, ker je xy odstotkov industrije vezane na to množično letalstvo in turizem ...
Sicer pa letenje z letalom - tudi z nizkocenovniki - je še vedno nedostopno tistim, kateri jih pač nimajo v svoji bližini in imajo nizek standard. Torej praktično celemu svetu razen Evrope in ZDA? Čakaj ... kaj pa zdaj? Letalske vozovnice so ŽE privilegij bogatih...oz. bogato razvitega sveta, ki je - ironično - vedno izkoriščal revne države po svetu. V preteklosti in zdaj ... Krasen svet."
Kapo dol za ta zapis.
Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.
Preberite še: 9 okolju najbolj nevarnih plastičnih predmetov (in njihove ekološko prijaznejše alternative)
Morda vas zanima tudi: Devet načinov, s katerimi ogrožamo svoj obstanek na Zemlji
oddajte komentar