Je Elon Musk plačal za naziv osebnost leta? (Piše: Mateja Florjančič)

Vsakič, preden se zamenja letnica, nastopi priložnost za izbor takšne in drugačne osebnosti leta. Nekateri tovrstni naslovi so manj, drugi bolj odmevni, za nekatere ve le peščica, za druge širše občestvo, nekateri so omejeni na ozke lokalne, drugi na malo širše državne in tretji na neskončne globalne sfere. Vsem pa je skupno eno: oseba, ki mu je podeljen, si ga je z nečim zaslužila … recimo.

Lani ni bilo nič drugače. Tako kot vsa leta poprej, je do mene prišlo kakšno odmevno ime, katerega imetnik je z nečim prepričal. Eno od njih pa me je vrglo na rit, bi lahko rekli. Natančneje izbor ameriške revije Time, kjer so na častni prestol posedli Elona Muska, ki je mnogim poznan tudi kot najbogatejši zemljan.

Naj pojasnim nekaj: Elona do potankosti ne poznam. V bistvu vem o njem in njegovem delu dokaj malo. Vsekakor se strinjam, da je velik um in revolucionar. Ustanovitelj Tesle, ki se igra z idejo o življenju na Marsu. Vem, da v vesolje pošilja satelite in turistične odprave, da nima nepremičnin, da se je pred kratkim razšel s partnerko, da ima šest otrok in da je prepričan, da bi se morali ljudje boj pridno razmnoževati, če nočemo izumreti.

Milo rečeno gre za kontroverzno osebo, ki med drugim slovi tudi po tem, da se rad izogne plačevanju davkov, po večanju že tako bajnih zaslužkov prav med pandemijo, zaradi katere se mnogi komaj prebijajo iz meseca v mesec. Prosil je za korona državno pomoč za izplačilo plač svojim zaposlenim. Velikokrat meša štrene s tviti o delnicah in kripto valutah, po zaslugi katerih nekateri zlahka služijo, drugi pa žalostno propadajo. Včasih imam občutek, da se kot mačka z mišjo igra z usodami ljudi. Zaradi vsega omenjenega je ta izbor leta naletel na mnoge ostre kritike.  

Ki se jim pridružujem. Ne, Elon mi ni prav nič simpatičen. Zaradi prej naštetega in še zaradi marsičesa. V bistvu me najbolj moti njegovo širjenje lovk po vesolju in ideja, da bi ljudje naselili Mars. Napisala sem že nekoč, da se mi zdi, da ljudje nimamo prav nobene pravice v vesolje pošiljati turistov in svinjati vse, kar nas obdaja. Da si to lahko privošči individuum, pa se mi zdi groteskno.

Tudi če bi odmislili vse prej našteto, četudi ne bi imel nobenega madeža, se mi trenutna družbena klima ne zdi takšna, da bi nagrajevala ljudi, ki imajo ogromno pod palcem in se lahko mečejo ven na nepojmljive načine. On in njegov - po eni strani kompanjon, po drugi tekmec - Jeff Bezos sta že dva taka klovna. Naj imata, bog jima požegnaj, bi rekli starejši ljudje, a naj se vsaj malo manj očitno šopirita.

Ko sem to misel glasno izrazila, sem bila doma deležna nestrinjanja. "Koga bi pa ti dala? Kraljico?" me je vprašal sin. Dobro ve, da bi bila, če bi živela v Veliki Britaniji, rojalistka. Kraljica mi je pač pri srcu. Zavidam Britancem, ker imajo nekaj tradicionalnega, kar jih tako povezuje, s čimer se poistovetijo in je večini v ponos. A tudi ona ne bi bila moja kandidatka. Gospo spoštujem in rada spremljam dogajanje v njenem domu, vendar roko na srce, kronin dragulj ima na sebi veliko zgodovinskih madežev.

Tudi hči se ni strinjala z mojim zgražanjem. "Oh, saj pogosto izbirajo takšne, ki zbujajo polemike," je odgovorila na moje nestrinjanje. Res je, davnega leta 1938 je naslov osvojil Hitler. In leta 1988 ogrožena Zemlja. Samo v vednost in razmislek, koliko smo od tedaj storili, da bi ji pomagali.

Kot so sicer zapisali pri reviji, osebnost leta pomeni, da je oseba "ključno vplivala na novice in naše življenje, pa naj bo  na dober ali slab način". To me malo tolaži. In dejstvo, da jo pri omenjeni reviji izbirajo izključno uredniki. Bralci nimajo nobene besede. Dvomim, da bi sicer zmagal aktualni junak.  

Običajni smrtniki imamo namreč raje osebe na drugem polu. Vsaj v Sloveniji. Kjer je laskavi naziv ime leta drugega programa našega nacionalnega radia osvojila Anita Ogulin. Ženska, ki se nesebično razdaja za tiste, ki nimajo. Ženska, ki svojega delovanja ne obeša na veliki zvon, temveč le opozarja na stiske sočloveka, ki jih je vse več.

Vedno so mi bili pri srcu ljudje, ki radi pomagajo. Tudi sama velikokrat stisnem 5 na 1919 ali drugače komu priskočim na pomoč. Morda imam to v krvi, kajti mama in oče kljub delavskim penzijam vsako leto nakazujeta rdečim noskom, darujeta gasilcem ter sodelujeta v takšnih in drugačnih dobrodelnih akcijah.

To so zame ljudje leta. Ljudje, ki se ne obrnejo stran, ko vidijo stisko in v zameno za pomoč ne pričakujejo ničesar, oziroma je zanje največja nagrada dejstvo, da s tem, ko nekomu pomagajo, dušo pobožajo tudi sebi. Meni osebno še tista avtomatska zahvala, ki se vrne ob dobrodelnem sms-ju, na usta nariše nasmeh.

Veseli me, da je pri nas še vedno veliko ljudi, ki radi podajo roko pomoči potrebnim. Večkrat smo to že dokazali. Večkrat stopili skupaj za dober namen. Neštetokrat pokazali srčnost ter nesebičnost.

Prav zanimivo je, kako nas vse prevečkrat sprte združi stiska sočloveka. In za to ne potrebujemo milijard najbogatejšega zemljana. Mi imamo svetlo zvezdo na nebu dobrodelnosti in prostovoljstva. Eno po srcu najbogatejših oseb. Njo so izbrali resnični ljudje, ki so prepoznali njeno delo. In ki vsak dan znova prepoznavajo pomen dobrodelnih organizaciji, ki v naši deželici na različne načine pomagajo po svojih močeh.

Vesela sem, da imamo Anito. In vse njej podobne. Na drugi strani se mi malo za šalo, malo za res poraja vprašanje: Koliko in komu je za lovoriko plačal Elon Musk?

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: To je Nina. Medicinska sestra. Hvala Nina (Piše Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Stranski učinki denarja (Piše: Mateja Florjančič)