Kdo bo fanta naučil zamenjati zračnico? (Piše: Mateja Florjančič)

Zadnje dni našo deželico med drugim pretresa za nekatere sporna odločitev ustavnega sodišča, ki istospolnim partnerjem omogoča sklenitev zakonske zveze in posvojitev otrok.

Zagovornikom tradicionalne družine se zdi ta odločitev sporna in škodljiva.

Za otroke.  

Ne bom se spuščala v razpravo o tem, kdo ima prav in kdo nima. Vsak ima pravico do svojega mnenja, vem pa, da je zadeva kompleksna in vem tudi, da so pravice otrok velikokrat zlorabljene v prid populizma, kar je v vsakem primeru vredno obsojanja.

Za otroke gre, se znova velikokrat sliši.

Jaz  se ob tem sprašujem, komu se je šlo za otroke dve leti nazaj, ko so bili zaprti med štiri stene, ko niso smeli na igrišča in ne v šole, ko so se sicer lahko sprehajali po trgovinah, niso pa smeli na izlet čez mejo občine, če naštejem le najbolj banalne z najmlajšimi povezane posledice protikoronskih ukrepov.

Takrat, zanimivo, ni nihče kričal, za otroke gre.

Pisala sem že o tem in tudi na tej točki si upam trditi, da hinavščina nekaterih ne pozna meja.

Me pa je ob lomljenju kopiji glede družinskega zakonika, vzgoje mladeža in primernosti pogojev odraščanja pred časom zbodlo še nekaj.

Pustimo to, da nekateri strašijo, da bo sedaj otroke mogoče kar kupovati. Skoraj kot kruh. Takšna podtikanja pač niso vredna besed.

Zanimiv pa je bil govor enega od poslancev naše konstruktivne opozicije, ki se je iz svoje klopi vehementno spraševal, kdo ga bo, če bo fant imel dve mami, naučil zamenjati zračnico. Kajti to je vendarle naloga in dolžnost očeta.

Hm … dragi gospod. V vašem pojmovanju idealnega sveta gre nekako takole: oče in mama imata dva, tri, pet otrok, nekaj sinov, nekaj hčera.

Mama dekleta uči kuhati, prati in šivati, oče fante menjavati zračnice in popravljati avte, kajne?

Ko so otroci v stiski, jim starša vzajemno pomagata in jim stojita ob strani, ko katerega malo zanese na stran poti, ga s skupnimi močmi usmerita na pravo.

Ko med njima pride do nesoglasji, jih spretno rešujeta in stoično prenašata večje padce ter navzven kažeta vesel obraz.

V nekem, za nekoga idealnem svetu …

A je že tako, da zadeve včasih, praviloma ne po želji vpletenih, niso prav idealne. Dobro poznam vsaj štiri povsem drugačne zgodbe. Bežno jih poznam še več.

Tri mame in en oče, ki so se s pastmi vzgoje primorani soočati sami. In veste, dragi gospod, njih in njim podobne bi za nekatere všečne izjave v smislu, kdo bo fante učil menjati zračnice in kdo dekleta kuhati, milo rečeno, zbodle.

Zbodle bi mamo, ki ob zahtevni službi sama vzgaja in skrbi za dva otroka, se znajde kakor najbolje ve in zna, je vsak dan primorana sama iskati rešitve za takšne in drugačne težave ter potomcema skuša privzgojiti vse, kar bosta nekoč v življenju potrebovala.

Dobri očka, sinov, po vaši teoriji vzor in ideal, ji na vsakem koraku meče polena pod noge.

Jezen je nanjo, ker ga je vrgla iz stanovanja potem, ko je izvedela, da ima ljubico.

Zbodle bi mamo, ki ima vsakič, ko je v popoldanski izmeni, težave pri iskanju varstva za otroka, ki ne sme biti sam doma, ker je premajhen. Ker je njen bivši partner, možat steber družine in moški vzor sinu, spoznal, da je družinsko življenje zanj prevelika odgovornost, se odločil malo pokukati na drugo stran plota in ji v duhu življenja žurerskega dvajsetletnika razložil, da on ni njena varuška.

On ni varuška svojih otrok … Ona je dete zato naučila voziti kolo. Si mislim, da bi to po vašem mnenju tudi spadalo v domeno moških.

Zbodle bi tretjo mamo, ki je po spletu okoliščin ostala sama in skozi najbolj viharna leta vzgoje peljala otroke. Tem njihov oče res nikoli ni obrnil hrbta in vedno jim je stal ob strani. A je velikokrat pogrešala njegov ostrejši nastop, kadar so zadeve ušle izpod nadzora.

Vendar je, kot je pojasnil, on pristaš permisivne vzgoje in se mu ne zdi, da bi moral kdaj tudi avtoritativneje nastopiti ter postaviti meje.

Postavljanje meja ni vedno lahko. Še če starša ostaneta skupaj in sta složna ne. Kaj šele, ko je to naloga enega.

Zbodle bi očeta, ki skrbi za dva otroka potem, ko je dolga leta raznim institucijam dokazoval, da ni on tisti, ki je odnos in družino pripeljal do roba.

Njegova zgodba je kruta, kajti roko na srce, prav zaradi neštetih, z družino povezanih globoko v družbo zakoreninjenih predsodkov, se očetje še danes velikokrat ujamejo v neusmiljeno kolesje raznoraznih služb in organov ter morajo dokazovati, da mame niso vedno poosebljena dobrota, ideal skrbnosti in nesebične darovalke neskončne ljubezni svojim otrokom. 

Mama njegovih otrok je na koncu vendarle priznala, da ni družinski tip in da ni več pripravljena igrati vloge, ki naj bi ji jo namenila narava. A verjamem, da bosta otroka kljub temu znala vse tisto, kar morata za samostojno življenje znati. Kajti oče je dober oče.

Na ramena vseh teh in mnogih drugih so se zgrnila bremena, ki jim strogo biološko niso bila predpisana. In velikokrat jim ni lahko.

Znajdejo se pred ovirami, ki bi jih v dvoje mnogo lažje premagovali. Očitajo si napake, katerih posledice se včasih prepozno pokažejo in se sprašujejo, če ravnajo prav.

Veliko je dvomov, ki jim ne dajo spati, a na koncu premagujejo poraze, slavijo zmage in gredo naprej.

Otrokom, ne glede na status in spol, dajo tisto, kar naj bi jim dali starši in se jim trudijo privzgojiti prave vrednote. Ena od njih je strpnost do drugačnih in drugače mislečih. 

Konec koncev si vsak otrok želi le, da bi bil ljubljen, razumljen, voden in da bi imel nekje varen pristan, v katerem bi se lahko brez skrbi in obsojanja jokal ali smejal.

Stvari, ki bi jih moral znati, bo osvojil tako ali drugače. Mojega sina ni oče naučil, kako avtu zamenjati baterijo ali žarnico. Ker mu je bilo v interesu, se je naučil sam.

In jaz deklet nisem naučila likati. Ker pač ne likam. Kakšna mati!!!

Podoba gorečega zagovornika delitve del na moška in ženska ter utemeljitelja vseh razlogov za tradicionalno družino mi je zadnjič znova skočila iz spomina.

Navkljub vsem razprtijam, ki se tam dogajajo, rada pogledam kakšen film ali serijo na naši nacionalni televiziji. Priznati je treba, da ponudba teh po kvaliteti močno odstopa od ponudbe komercialnih postaj. Vsi pač nismo za telenovele in resničnostne šove.

In tako sem bila na ekranu priča takšnemu prizoru: ona leži na kavču, on si lika srajco. Le kaj bi gospod porekel na takšno deviantno prikazovanje družinske dinamike, ki odstopa od idealne družine v sestavi oče, mama in otrok?

Le kdo bo otroka naučil menjati zračnice, če oče lika srajce!?!

Mogoče mama … mogoče pa le …

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: To je edina odločitev v življenju, za katero sem prepričana, da je prava (piše: Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Z ljubeznijo, ženska ženski: Ni ti tega treba (Piše: Mateja Florjančič)