Kako feng šuj na življenje vpliva v praksi (Piše: Mateja Florjančič)

Saj poznate feng šuj, kajne? Če napotkom te pradavne filozofije o urejanju prostorov, pozitivni energiji, kvalitetnemu bivanju in prijetnemu počutju že ne sledite, ste zagotovo vsaj slišali zanje. Ne morem trditi, da se sama nanje dobro spoznam, poznam pa nekaj osnovnih napotil in nekatera so res smiselna, logična in uporabna ter v teoriji zlahka izvedljiva, zaplete pa se, vsaj pri nas, pri praksi.

Saj ne, da bi bila obsedena s prestavljanjem pohištva in pleskanjem sten tako, da bi se dobra energija po našem domu nemoteno pretakala in bi vsi bili ožarjeni s pozitivizmom ter vselej nasmejani. Ne, na izpitu pademo še preden bi o konkretnih posegih v interier sploh razmišljali.

Pa gremo lepo po vrsti. Najbolje je začeti pri osnovah, torej pri opozorilu, da sta nered in nepotrebna navlaka velika sovražnika dobrega počutja in da naj bi vsak predmet imel svoje mesto. Ja, vse lepo in prav, a meni se zdi, da se krame in z njo nereda preprosto ni mogoče znebiti. Nekoliko bolje je sicer od lanskega poletja, ko smo imeli akcijo v dnevni sobi, med katero smo odstranili zelo veliko polic, z njimi pa vsemogočih detajlov, ki so na njih našli prostor ter so ostale samo še omare, mizica, kavč in moja delovna miza. A z njimi še vedno dovolj površin, kamor se lahko odlaga … vse mogoče.

Čeprav moram priznati, da načeloma, tudi če je pod posteljami krama, nihče od nas s spanjem nima težav.

Vsake toliko me prime, vzamem smetiščno vrečo in vanjo namečem vse, kar se mi zdi odvečno ter neuporabno, kar nam bi še lahko prišlo prav pa umaknem v predale in v omare, a glej ga zlomka, že čez nekaj dni bi lahko akcijo ponovila, kajti takoj ko listki, spominki, kabli in takšni ter drugačni pripomočki izginejo, se pojavijo novi. Zdi se mi, kot bi vsak prazen prostorček kar klical po nečem, kar bi ga zapolnilo. Čeprav niti po zdravi pameti, kaj šele po feng šuju, nanj ne sodi. Bitka s preveč zapolnjenimi površinami bolj, kot na iskanje energijskega ravnovesja, spominja na boj z mlini na veter.  

Potem bi se lahko obregnila ob napotek, ki zagotavlja boljši spanec: pod posteljo ne sme biti ničesar. Ja, seveda. Vsi, ki vam manjka prostora za shranjevanje uporabnih ali neuporabnih stvari (ki jih je škoda zavreči) se boste strinjali, da je prostor pod posteljo idealno nadomestilo krmarnice. V resnici sploh ne vem, kaj vse se skriva pod našimi ležišči. Vem le, da tam ni prostora zgolj za zrak. Kakšna poštena čistka bi vsekakor bila dobrodošla. Čeprav moram priznati, da načeloma, tudi če je pod posteljami krama, nihče od nas s spanjem nima težav, se pa včasih utrne misel, kako bi spali šele, če bi že končno pospravili tisto, kar naj bi po feng šuju oviralo naš spanec.

Gremo naprej: za dobro pozitivno energijo in kvalitetno bivanje so nepogrešljive lončnice. Verjemite, tej smernici sem kar nekajkrat skušala ugoditi, pa se zadeve nikoli niso obnesle. Rože očitno niso moje prijateljice (ali jaz ne njihova). Še tako preproste in nezahtevne protestno odmrejo kmalu potem, ko skušam z njimi izbljšati kvaliteto bivanja. Sploh se ne trudim več, da bi to spremenila,  je bil pa zanimiv moj poskus z orhidejo.

Že skoraj dvajset let je od tega, ko sem si jo zaželela za rojstni dan, jo dobila in lepo skrbela zanjo. Aplikacija, ki sem jo v prid temu, da bi bila zalita in poškropljena kot je treba uporabljala, mi še vedno pošilja obvestila, da je čas za nego, cvetlica pa je že leta v večnih loviščih. Tako kot tudi afriške vijolice, ki so sicer lepo uspevale, a se mi je na določeni točki zazdelo, da je čas za njihovo presajanje, saj jim je v lončkih manjkalo zemlje. Z izpeljavo projekta sem povzročila več škode kot koristi.

Otroci so mi zaradi moje nesposobnosti gojenja okrasnih lepotic nadeli celo naziv morilka rož. Kaj naj rečem, niso se kaj dosti zmotili. Kakšni sosedi ali prijateljici pa moram ob nameri, da bi me obdarila z lončnico pojasniti, zakaj to res ni dobra ideja. Prosim lepo, vsi pač nismo za vse. In veliko raje se ukvarjam s paradižniki, papriko in solato. Z njimi nimam težav pa še kaj lahko oberem, če je dobra letina.

Ne morem mimo še ene ovire do srečnega in lepega življenja: ur. Feng šuj strogo žuga, da morajo tiste na stenah, na policah in v predalih brezhibno delovati. Stoječe ure namreč pomenijo stagnacijo v življenju. Hmmm… Že bežen pogled po stanovanju odkriva odstopanja od napoka. Ura v dnevni ima pokvarjen mehanizem, a ker je lepa, posebna in podarjena, na steni čaka dan, ko bo urar popravil njeno napako. Na nočni omarici je budilka, ki sem jo od prijateljic dobila za darilo še v študentskih letih. Nostalgija mi ne dopušča, da bi jo zavrgla. Vsaj dve uri imata prazne baterije in zato mirno spita, da o pokvarjenih ročnih v predalih sploh ne izgubljam besed.

Še bi lahko naštevala, kje vse kršimo napotila feng šuja, pa raje ne bom. Saj ne, da bi bil naš dom videti, kot bi vanj treščila bomba, a recimo takole: veliko bolj, kot na domove iz slovenskih in ameriških seriji ter filmov, kjer je praviloma vedno vse v nulo pospravljeno in urejeno pozitivni energiji v prid, spominja na domove iz francoskih in skandinavskih filmskih stvaritev, kjer sta kuhinjska miza in pult vselej življenjsko zašarjena, v dnevni pa je videti kakšno blazino ali odejo na mestu, kamor ne sodi.

Se pa kljub temu včasih resno vprašam, kako bi bilo, če bi bila miza v kuhinji, razen med obroki, prazna, štedilnik brez enega samega madeža in če bi iz predprostora lastniki že končno odstranili vse čevlje, ki jih ne nosijo več. Morda bo enkrat nastopil čas tudi za to, do tedaj pa se žal lahko le sprašujem, kako feng šuj na kvaliteto bivanja vpliva v praksi.

Preberite še: Z Igorjem spoznavam, kako je starost pravzaprav za vse enaka, za človeka in žival (Piše Katarina M. Bajt)

Morda vas zanima tudi: Najhujša nočna mora (Piše: Mateja)