Česa sem se naučila iz neprijetne izkušnje na Erasmus izmenjavi #kolumna

Želja po Erasmus izmenjavi se je pojavila že v prvem letniku študija. Kot študentka, ki je še vedno živela doma, rada potovala in nikoli ni imela resnega fanta, sem res želela za pol leta oditi nekam, kjer nikogar ne poznam in kjer bom lahko samostojna, kolikor se le da. Moja prva izbira je bila Španija, saj sem želela nekam, kjer je toplo in ob morju. A ker ne znam špansko, sem se odločila za Portuglasko, ki je še bolj cenovno ugodna, znanje jezika pa ni bilo nujno, ampak zgolj zaželeno. V začetku 3. letnika sem komaj čakala, da se odprejo prijave, pregledala vse fakultete na Portugalskem in se odločila, da bi en semester v zadnjem letniku preživela v Portu ali Lizboni. Izbrala sem za Porto in ko sem čez dva meseca dobila potrditveno pismo, da sem sprejeta na svojo prvo izbiro, sem bila več kot srečna.

A ker ima življenje po navadi drugačne načrte, sem manj kot pol leta pred odhodom spoznala prvega resnega fanta. Na začetku sem se sicer še upirala kakršnikoli resni zvezi, a prav dolgo ni šlo. Tako sem na izmenjavo kar malce pozabila, bolj kot se je približeval september, vedno manj mi je bilo jasno, kaj narediti. O tem, da ne bi šla, sploh nisem razmišljala, a za štiri mesece oditi 1600 kilometrov stran od nekoga, s katerim bi rad preživel 24 ur na dan, ni bilo ravno lahko. Vendar sem se izmenjave pred tem res veselila, zato sem se odločila, da mi je že tako namenjeno in sem šla.

Na začetku mi je bila Portugalska res všeč. Ljudje so bili prijazni, na faksu sem se hitro vse dogovorila, s cimri v hiši smo se dobro razumeli. A kmalu sem spoznala, da ne vem, kaj točno iščem. Vedno sem bila oseba, ki je bila poleg faksa zelo aktivna. Vedno s kakšno službo in celim kupom dodatnih dejavnosti. In tudi na izmenjavi sem si želela dobivati izkušnje in ne le cele dneve žurirati ter gledati v zrak. Začela sem pošiljati maile, spraševati okoli, če se lahko pridružim določenim organizacijam, a povsod je bil odgovor ne, saj ne znam portugalsko. Tako sem se dolgočasila, da nisem več vedela, kaj naj počnem sama s seboj. In vse mi je začelo iti na živce. Portugalci so sicer super prijazni ljudje, a obenem so izredno počasni, radi zamujajo in nikamor se jim ne mudi. Na vsako stvar sem čakala po več tednov. In za nekoga, kot sem jaz, ki sem izredno nepotrpežljiva, se ne znam ustaviti in vedno vse hočem takoj, je bila to prava nočna mora. Imela sem tudi trenutke, ko sem resno razmišljala o tem, da bi kupila letalsko vozovnico, spakirala in se vrnila domov. A ker sem vztrajna in zelo trmasta, sem se odločila, da bom ostala do konca.

Največja težava na moji izmenjavi je bila predvsem moja fakulteta. Mogoče se to sicer sliši neumno, saj bo vsak bivši Erasmus študent povedal, da faks na izmenjavi ni pretirano pomemben, a problem ni bil v pridobljenem znanju. Pristala sem na majhni privatni univerzi, na kateri večina mojih profesorjev ni znala niti toliko angleško, da bi mi točno povedali, kaj moram narediti, predavanja pa so v večini potekala v portugalščini. Razredi so bili majhni (največji razred ni imel niti 15 študentov), v vsakem razredu pa sva bila samo dva Erasmus študenta. Težko je bilo najti ljudi za druženje, saj tudi portugalski študenti po večini niso znali angleško. Tudi nastanitev, v kateri sem bivala ni bila ravno sanjska. Iskala sem prostor, kjer bodo sami Erasmus študenti in ga našla. A v hiši nas je bilo 11, delili smo si tri kopalnice in eno majhno kuhinjo. Sicer sem imela svojo sobo, a v sobi je bila vlaga, plesen in ko je proti koncu izmenjave začel pritiskati mraz, je bilo v hiši bolj mrzlo kot zunaj. Gretja nismo imeli, saj so zime na Portugalskem mile, edino kar je bilo možno dobiti, je bil majhen plinski grelnik, ki pa se mi ni zdel dovolj varen, da bi ga imela prižganega čez noč.

Dnevi so bili tako prežeti z gledanjem serij, minimalnim delom za faks, občasnim druženjem ali žurko in jokanjem domačim, da bi rada prišla domov. Stanje se je malo izboljšalo, ko me je obiskal fant, prijatelji in družina, a vsakič, ko sem se iz letališča vrnila sama, sem si vedno bolj želela, da bi z njimi odšla tudi jaz in sem odštevala dneve do trenutka, ko sem se tudi sama odpravila domov za božične praznike.

Ko sem se po božičnih počitnicah vrnila v svojo vlažno in plesnivo sobico in vedela, da se domov dokončno odpravljam čez slabe tri tedne, je bilo tisti čas tudi lažje preživeti.
Nekaj izpitov in obveznosti sem opravila že pred počitnicami, ostalo, ko sem se vrnila nazaj. Dela s faksom je bilo res minimalno, precej manj kot na domači univerzi. Spisala sem nekaj seminarskih nalog in odpisala dva testa, enega izmed njih sem pisala celo najbolje v razredu.

Konec izmenjave sem res pričakala s težkim srcem.

Ko se danes skoraj eno leto po prihodu domov ozrem nazaj, se sprašujem marsikaj. Takrat sem ves čas razmišljala, da bi morala na izmenjavo v eno izmed severnih držav (kljub temu, da ne maram mraza), saj tam ljudje obvladajo angleško in imajo takšen način življenja, kot sem ga bila navajena in sem si ga želela na izmenjavi. Vedela sem tudi, da bi mojo izkušnjo spremenila že večja univerza, z razredom samih Erasmus študentov in tudi manjše stanovanje, v katerem bi se s sostanovalci lažje povezali. A po pravici povedano sem se od januarja do danes močno spremenila. Če sem bila prej 22- letno dekle, ki je točno vedelo, kaj hoče, da sem komaj čakala, da se vrnem domov, si najdem službo, bila zavistna vsem, ki so imeli super zaposlitve, sodelovali pri nešteto projektih, se me je ta mentaliteta mogoče držala tam nekje do poletja. Potem pa se je pri meni kar naenkrat zgodil nekakšen klik. Poletje sem si vzela prosto, saj sem ugotovila, da je to zadnje poletje pred resno zaposlitvijo. Nehala sem iskati 8-urne delavnike v pisarni in službe, v katerih vem, da ne bi bila srečna. In končno sem dojela, da imajo Portugalci popolnoma prav. Če so se mi še eno leto nazaj zdeli nezreli, leni in mi je šlo noro na živce, da so zamudili na vsako stvar, jih danes občudujem. Občudujem to, da znajo uživati v življenju, da se jim ne mudi in da ni nič narobe s tem, da se petnajstminutni odmor za kavo podaljša v petinštirideset minut. Mi pa samo hitimo in se ne znamo enostavno ustaviti ter uživati v trenutku. Če sem še eno leto nazaj jokala, da nimam nič za delati in kako mi je dolgčas, danes uživam v brezdelju in se trudim, da sem kdaj tudi prosta in ne počnem ničesar.

Še dodatno se je moje mišljenje okrepilo po enem tednu, ki sem ga konec septembra preživela v Grčiji. Prvi dan, ko sem prispela tja in je šlo vse narobe, sem se spomnila Portugalske in vse mi je šlo na živce. Z vsakim dnem, ko sem postajala vedno bolj in bolj sproščena, pa sem stvari videla z drugačnimi očmi. Prijazne ljudi okoli mene, ki so mi na vsakem koraku želeli pomagati, ki so bili vedno nasmejani. In dojela, da če bi se letos še enkrat odpravila na Portugalsko na izmenjavo, bi bila moja izkušnja popolnoma drugačna. Ne bi se upirala njihovemu načinu življenja, ampak se samo prepustila. Ker prav upiranje takšnemu načinu življenja in trmasto vztrajanje pri svojem, sta bili moji največji napaki. In kot sem že tolikokrat v življenju videla in mi je tudi samo življenje že neštetokrat dokazalo, da stvari se zgodijo z nekim namenom. Tudi če je na začetku težko in ne vidimo tega razloga, čez čas vidiš, da se ti stvari zgodijo točno ob pravem času, ko si jih najbolj potreboval.

Kolumno je napisala Klavdija Rupar. 

Fotografije so njen osebni arhiv