Boleče jo je bilo gledati, v tišini je vpila (Piše Nika Vistoropski)

Prejšnji teden je umrla Sinéad O'Connor. Velika izguba za glasbeni svet, še eno opozorilo, kako svet v resnici ravna z ljudmi, ki na zlo pokažejo s prstom. Vseskozi so jo opisovali kot žensko, ki se je bojevala s svojimi demoni.

Nevidnimi, neoprijemljivi »halucinacijami norosti«. A demoni, ki jih omenjamo ob njenem imenu, še vedno, so bili še kako konkretni, oprijemljivi. Spolni predatorji, nasilje, tisti zločinci, ki v imenu Boga vseskozi prejemajo odpustke, stigma duševnih motenj, homofobija, svet, ki sovraži glasne in odkrite ženske …

Odkar je umrla, ni svetovnega časnika, ki o njej ne bi govoril v presežnikih. Velika umetnica pred svojim časom, irski moralni kompas, revolucionarka, upornica … Tako zdaj. Ko je prepozno.

Angleški jezik ima primerno besedno zvezo, ki opisuje tudi njen konec: death by a thousand paper cuts, počasna in boleča smrt.

Nekaj dni po tem, ko je leta 1992 v oddaji SNL po koncu a cappella priredbe skladbe War Boba Marleyja raztrgala papeževo sliko, je nastopila v Madison Square Gardnu. Komaj si slišal njen glas, masa jo je požrla z žvižgi, tuljenjem obsojanja, klici po njeni smrti.

Bojkotirala je nagrade grammy, saj ni želela biti del sveta, ki umetniško sposobnost meri z materialnim uspehom. In pela in pela. A v resnici si od tiste prve zavrnitve nikoli ni opomogla. Le kako bi si? Nemogoče.

Ko sem jo leta 2009 poslušala v Križankah, je njeno telo kazalo posledice psihofarmakologije, neko odsotnost bivanja, ki pa mu je vseeno uspelo poslušalce ujeti v trans. Boleče jo je bilo gledati, v tišini je vpila. Njena smrt zato ni nobeno presenečenje. Odkar je januarja lani odšel njen 17-letni sin Shane, je, po lastnih besedah, živela kot nemrtvo nočno bitje.

Govorila je o tem, česar še nismo bili pripravljeni slišati. In imela je prav. Vedno je imela prav.

Tista noč. Tista noč je bila v Londonu deževna.

Preberite še: Kdo nam kuha vreme (Piše: Mateja Florjančič)

Morda vas zanima tudi: Iva L. Novak: S spomini na letalsko nesrečo na Korziki živim že od otroštva