Alma in Lior Kochavy: "Prvo skupno večerjo sva imela na dan, ko sva se spoznala"
Alma in Lior Kochavy sta ustanovitelja Odprte kuhne, kulinaričnega dogodka, ki se širi po vsej Sloveniji in za katerim Slovenci dobesedno norijo, zasebno pa sta že dolgo časa srečen par z družino.
6.5.2019 ob 9:32
Oba sta zelo temperamentna, obožujeta dobro hrano, ki jo rada združita s potovanji, predvsem pa sta zelo predana svojemu delu. Trenutno se poleg Odprte kuhne veliko posvečata tudi Brini, ljubljanskemu festivalu džina, ki bo 11. maja potekal v Tivoliju v Švicariji.
Vse projekte ustvarjata z ljubeznijo in vizijo, vsako leto znova vlečeta nevidne niti iz ozadja, ki sestavijo celoto, in nikoli ne pozabita, da so ljudje tam zato, da bi uživali. Naj vedno ostane tako!
Letos se je začela sedma sezona Odprte kuhne. Pravljična številka je tu, lahko pričakujemo kakšne posebne spremembe?
Lior: Ni le sedma sezona, ampak smo nedavno praznovali že 200. dogodek Odprte kuhne in 150. dogodek v Ljubljani, kar je čudovito. Vsako leto je nekaj sprememb – novi chefi, nove restavracije, nove jedi, obenem pa se v resnici ne spremeni veliko, koncept ostaja enak. Še vedno bomo imeli najboljše od tega, kar lahko Slovenija ponudi, še vedno bomo poskušali postreči in pripeljati najboljše jedi, vse mora biti udobno, čisto, prijetno.
Alma: Seznam partnerjev se vsako leto nekoliko spremeni, vsako leto dodamo nova imena. Tudi letos bo tako, trdo smo delali za to, da pridobimo zaupanje in nove restavracije, imamo okoli dvajset novih ponudnikov, ki jih bomo predstavljali med sezono. Torej, to je največja novost, na to smo osredotočeni.
Lior: Sicer je pa res, da ljudje včasih mislijo, da se ni veliko spremenilo, ker vidijo veliko istih imen, ampak vsako leto je skoraj četrtina projekta osvežena.
Kako najdete nove partnerje?
Alma: Dobimo povpraševanje ali slišimo za novo ime, potem pa se najprej odpravimo preverit stvari na teren. Hrana mora ustrezati našim kriterijem, veliko je odvisno tudi od tega, kaj bi ljudje radi jedli, kakšno je profesionalno mnenje prehranskih kritikov, sommelierjev, sledimo informacijam v medijih ...
Lior: Vedno moramo tudi preveriti, ali imamo prostor, ker se ta hitro zapolni.
Odprta kuhna se dogaja v več krajih po Sloveniji, ne samo v Ljubljani, ampak tudi v Kopru, Novi Gorici, Celju, na Ptuju, letos še Novem mestu. Kakšna je razlika med temi kraji, jih pogosto obiščeta?
Alma: Seveda, na vsaki Odprti kuhni v vseh mestih je prisotna naša celotna ekipa. Pridemo prvi in odidemo zadnji. Sicer pa gre v drugih mestih za manjšo verzijo Odprte kuhne, kot je ta, ki jo poznamo v prestolnici in je res velika, saj gosti 55 restavracij in na tisoče ljudi. Ko gremo v manjša mesta, se stvari odvijajo v manjšem obsegu, ampak še vedno je super.
Lior: Vsako mesto ima svojo dušo, vsako ima svojo energijo, tudi navade ljudi so si nekoliko različne, različno se družijo, ob različnih urah ... V Kopru je čez dan malo ljudi, zvečer pa se naberejo. V Celju ali na Ptuju pa je veliko ljudi opoldne, ko gredo ljudje na kosilo, v center, potem pa gredo domov. V Novi Gorici smo ob sredah in je spet drugačna energija, ker je to sredi tedna. Pridejo z dela, v času kosila, potem je nekaj premora, okoli 17. ure pa se spet začnejo zbirati. Vsako mesto ima torej svoj značaj.
Alma: Ko smo v drugih mestih, je res lepo videti, da ljudje to cenijo.
Kaj sta se naučila o Slovencih prek Odprte kuhne? Ali znamo uživati v dobri hrani in pijači?
Lior: Na Odprti kuhni na splošno dajemo velik poudarek na ustvarjanje vzdušja, v katerem se lahko ljudje sprostijo in se imajo dobro. Nočemo, da pridejo le nekaj pojesti, ampak da uživajo v tem vzdušju, se družijo z nami.
Alma: Vsi radi uživajo.
Lior: Kar rad slišim, je tudi to, da je kdo prišel in videl prijatelje, ki jih že dolgo ni, da je spoznal tega in onega. Hrana povezuje.
Alma: Najbolj smešna stvar, ki sem jo slišala v zadnjem času, je bila, da so ljudje včasih prišli na Odprto Kuhno opoldne, da so nekaj pojedli za kosilo, potem pa so se vrnili na delo. Zdaj ne pridejo več opoldne, ampak okrog 14.00, da jim ni treba več nazaj na delo, ker je že štiri ali pet popoldan in je prepozno (smeh).
Vikend se za veliko ljudi v Ljubljani začne ob petkih na Odprti kuhni, to je res.
Alma: Še nekaj sem hotela dodati glede udobja. Včasih si na primer želiš pojesti ocvrtega piščanca, tudi jaz si ga kdaj zaželim, in na Odprti Kuhni tudi to lahko dobiš. In to najboljšega ocvrtega piščanca. Seveda je na voljo tudi pražen krompir. Če si torej zaželiš takšne hrane, jo tukaj lahko dobiš. Prideš in uživaš. Če pa si zaželiš japonskih okusov, je na voljo tudi to. Vsi se lahko počutijo udobno v okolju, ki ponuja nekaj za vsakogar.
Sta kdaj razmišljala, da bi imela svojo restavracijo?
Lior: Uf, to je nekaj, o čemer preprosto ne moreš ne-razmišljati. Mislim, da bi bilo zame bolje, če se ne bi zapletal v posel z restavracijami.
Alma: Velikokrat sva o tem razmišljala, ker ljubiva hrano, ampak imava že en velik projekt in tudi številne druge, morda bi lahko kdaj svetovala restavracijam ...
Je bila hrana za vaju vedno pomembna?
Lior: Mislim, da sva bila gurmana, ne da bi se tega zavedala. Kjerkoli sva bila, sva raziskovala hrano in želela poskusiti nove stvari, ona je želela raziskati Izrael, jaz Slovenijo, skupaj sva odkrivala Indijo ... Preprosto sva vedno uživala v hrani.
Alma: Oba prihajava iz kultur, kjer je hrana središče doma oziroma družine. Jaz prihajam iz balkanske družine, vse se vrti okoli hrane, on z Bližnjega vzhoda, kjer se prav tako vse vrti okoli hrane. To nosiš v sebi in ko se srečuješ z drugimi ljudmi, se vse vrti okoli hrane, ko greš kam, tudi, ko potuješ, enako. To te privlači. Ne vem, če sva bila takrat gurmana, tudi zdaj mi ta beseda ni posebej všeč, je pa hrana nekaj, v čemer uživava, zdaj tudi že potujeva le zaradi hrane. Hrana je središče najinih potovanj.
Se spomnite vajine prve skupne večerje?
Alma: Ja, jaz se je spomnim.
Lior: Ja, večerjo sva imela na dan, ko sva se spoznala.
Alma: Spoznala sva se in to je bilo to, začela sva potovati skupaj. Spomnim se, v Indiji je bilo, na obali, v Goi, na hribčku s pogledom na plažo. Tam je bil Skandinavec, ki je imel restavracijo. Spomnim se te večerje, ker mi je Lior povedal, da jé kosher. Jaz sem pa s Krasa, pa jem pršut, sem si mislila, ampak bom danes jedla s tabo kosher (smeh). 15 let kasneje pa pač jem kosher tudi jaz.
Nobena skrivnost ni, da Lior ne kuha ...
Lior: (smeh)
Alma: Vsi to vejo.
Vemo pa nekaj o vaši strasti do kuhanja. Je to povezano z ljubeznijo do hrane?
Lior: Ona je odlična kuharica.
Alma: Kuhanje je bilo pač del našega življenja. Ni bilo tako, da rad kuhaš ali da smo si kaj skuhali, ampak je bilo vedno: "Punce, naredili bomo to in to." In smo kuhali, njoke, cmoke, marmelado in drugo. Bila je lepa kombinacija vsega. To je bil del življenja, družine, tako smo se učili. S sestro sva bili vpleteni v ta kuharski proces že od otroštva, vedno smo doma imeli tudi vrt, na katerem smo veliko pridelali. Čeprav sem bila rojena tukaj, imam balkanske korenine. Starši tudi radi kuhajo in jejo, pa smo tako to tradicijo združili in jo pomešali še z vplivi Italije in Mediterana. Pravzaprav sem se kuhanja naučila, ne da bi me kdo posebej tega naučil. To je bilo del mojega otroštva, zato zelo rada kuham in tudi jem.
Lior: Najraje pri njenem kuhanju imam to, da ni omejena na eno vrsto hrane. Enkrat je bolj azijsko, indijsko, drugič srednjevzhodno, slovensko ...
Alma: Rada preizkušam nove stvari.
Lior: Jaz imam pa rad, da ona rada preizkuša.
Alma: Veliko se družimo s prijatelji, ki kuhajo. Včasih kuham za odlične kuharske mojstre in si rečem, da kaj vraga počnem, zakaj si to delam, zelo sem pod stresom, pa čeprav me potem pohvalijo (smeh).
Lior: Alma ima potrebo, da kuha, tudi na hitro zna pripraviti kaj dobrega, ampak vsakih nekaj dni ima krizo in pravi, da preprosto mora kuhati. Šla bo v trgovino, na tržnico, nakupila bo vse, kar je treba, jedi že ima v glavi, potem začne in cela hiša diši ... To je kot en talilni lonec, z vsega sveta je nekaj. Vse preplete skupaj in to so zame najboljši dnevi. Veliko jemo zunaj, radi to počnemo, ampak dom je pa dom in domača kuhinja je le domača kuhinja, vsaj zame. Če jem njeno hrano, od mame ali babice, je to zame vredno treh Michelinovih zvezdic in je številka ena na svetu.
V kuhinji se znata razporediti, kako vama to uspeva pri delu?
Lior: Razdelitev dela se je pri nama zgodila kar organsko. Ni bilo potrebe po tem, da bi določila, kaj bo počela Alma in kaj bom jaz. Bilo je preprosto, oba sva od prvega dneva drug iz drugega izvabila dodane vrednosti. Znava se tudi pozitivno spodbujati.
Alma: Z nama delajo tudi ljudje, ki jim zaupava in ki odlično opravljajo svoje delo, brez njih ne bi zmogla.
Ali sta temperamentni osebi, kako krotita svoja čustva?
Alma: Midva sva zelo temperamenta.
Lior: To je proces, kako se s tem spopadati. Ločiva delo od doma in razmerja. Seveda se zgodi, da med vsem tem dogajanjem pride do situacij, v katerih se ne strinjava, ampak si lahko predava sporočila, ki si jih želiva predati. Vem, da znam biti včasih zelo trmast, imam svojo vizijo, to je pač ta del, ki je tudi kot nekakšna dodatna vrednost. Zapičim se v nekaj, potem pa ona kaj reče in si takoj premislim.
Alma: Je res odvisno od tega, za kaj gre. Kot dva otroka sva, on želi nekaj, jaz pa nekaj drugega in se bova pričkala. Ampak moraš pač najti kompromis, včasih pač kaj spustiš, da on zmaga (smeh).
Pametno!
Lior: Alma zelo dobro izbira svoje bitke (smeh).
Se nikoli ne kujata?
Alma: Ne, nimava časa za kaj takega. Nemogoče, da se ne bi pogovarjala tri dni. Tudi če bi se kujala, bi bila naslednje jutro že v redu, bi klepetala, šla na sestanek ...
Lior: Jaz sem lahko še tako jezen, grem iz sobe, se nočem pogovarjat z njo, po petih minutah pa že moram govoriti z njo, ker potrebujem njen nasvet. Ni tega, da ne bi govorila ure in ure.
Česa sta se najbolj naučila drug od drugega?
Lior: Alma mi je pomagala najti ravnovesje med tem, kar hočeta srce in razum. Ker to je nenehen konflikt. So stvari, na katere se odzoveš iz srca, in takšne, ki jih moraš premleti. Jaz sem večinoma deloval iz srca, takoj sem povedal, kar sem mislil ali kaj mi ni všeč, rekel sem ne. Ona me je znala ustaviti in prepričati, naj na stvari pogledam drugače. Mislim, da je to ravnovesje pomembno tako za najin življenjski stil kot za posel. Tega me je naučila in to je bilo zame ključno.
Alma: Mislim, da je spremenil moj pogled na posel. Dal mi je lekcijo na začetku, ko sva začela skupaj: »Ti in jaz, ne glede na to, kaj je, nama bo uspelo. Česarkoli se bova lotila, bova uspela.« Jaz sem zelo trmasta, vztrajna, borec sem in bom dosegla svoj cilj. Nikoli pa nisem imela te zmagovalne miselnosti, da boš najboljši v tem, kar počneš. Nič ni vmes, ali boš najboljši ali pa bova naredila kaj drugega, kar bo najboljše. To je nekaj, kar te poriva naprej. Ko imaš to v glavi, si rečeš, da boš to naredil najboljše od vseh. To je najin recept.
Lior: Ko se odločiva, da bova kaj naredila, to tudi narediva.
Ali lahko povesta, kdo ima v družini zadnjo besedo?
Lior: Ne, ne, kot sem rekel, midva oba prispevava vizije in dodano vrednost. O vsem se pogovoriva, morava se strinjati. Ni le enega ali drugega načina, no, razen v kuhinji ... (smeh)
Alma: O vsem skleneva dogovor. Če on nekaj zna, potem to on naredi. Ne sprejemava nekih blaznih odločitev, nihče od naju ni šef, tega si ne želiva, ravnovesje mora biti, skupaj sva in to je to.
Napisala: Katja Golob
Foto: osebni arhiv
Preberite še: "Moje leto je leto, ko so mi diagnosticirali raka dojke” (tekmovalci Zvezde plešejo iskreno kot še nikoli)
oddajte komentar