Te besede Nine Osenar o možu Dejanu so nam dale misliti o pravi ljubezni

V medijih že več kot teden dni odmeva intervju, ki je nastal za revijo Onoplus. V njem je Nina Osenar Kontrec​ spregovorila o svoji bolezni - sindromu kronične utrujenosti z mialgičnim encefalitisom, spopadanju z boleznijo in pisanju knjige, ki bo izšla čez dva dneva. 

"Knjige sem se lotila tudi z občutkom ponižnosti. Nisem vedela, kaj lahko pričakujem od sebe, vedela sem le, da si želim čustva, to izkušnjo, bolezen in ljubezen – saj je V objemu življenja prav zares resnična zgodba o ljubezni –, preliti v pisano besedo. Govorila sem si, da jo bom začela pisati, ko bom zmogla vsaj 15 minut sedeti za računalnikom," je v intervjuju povedala Nina in dodala:

"Ko sem sedla za računalnik po letih ležanja, sem imela občutek, kot da je skozme prodrl kanal do vseobsegajočega, nenehajočega se kozmosa. Besedni zaklad je stekel sam od sebe. Še sama sem bila presenečena, kako zelo živi so moji spomini. Povsem naravno se mi je zdelo, da knjigo začnem s porodom, s hipno materinsko ljubeznijo, ki se je rodila v meni, z brezpogojno predanostjo, tudi strašljivim zavedanjem, da bi za svojega otroka lahko ubijala."

Da je začela pisati knjigo, je povedala mami, očetu in možu Dejanu, o katerem pravi: "On je res človek, ki mi popolnoma zaupa. In jaz njemu. Ko sem sedla za računalnik tistih prvih 15 minut, bi lahko povsem brez slabe vesti rekel: »Glej, več kot štiri leta smo te čakali! Teh 15 minut ne boš pisala, saj smo mi tisti, ki ta hip bolj potrebujemo tvoj čas.« In zdelo bi se mi smiselno. Saj je bila ena najmočnejših gonilnih sil v meni ta, da je vredno preživeti za sina, za Dejana. 

A je razumel, da moram ponovno zgraditi svoje temelje, biti ne le mama in žena, temveč spet postati celovit človek. Bolj sem Dejana spoznavala v tej mukotrpni izkušnji bolezni, raje sem ga imela. On je človek, ki razume svet, razume željo drugega, jo ponotranji in z vsem srcem pospremi v svet. Tako je pospremil tudi mojo željo, da napišem knjigo. »Ti kar piši,« mi je rekel, »bomo že nadomestili skupni čas.«

V knjigi Nina pretresljivo opisuje dneve, ki so bili bolj kot življenju podobni grozi nemirnega polsna. Ko ni bilo prostora za globoke občutke dvoma in se je bilo treba boriti za življenje. Ko jo je novinarka vprašala o tem, kako se je počutila, ko so jo začele preplavljati misli o vsakdanu in partnerstvu, pa je Nina izrekla besede, ki so nam dale misliti o pravi ljubezni …

“Odkar pomnim, sem hrepenela po tem, da bi ob sebi imela človeka, s katerim bi lahko pila jutranjo kavo; to veliko dragocenost, biti ob nekom, s katerim se lahko zares pogovarjaš. Družba seveda v nas zariše konvencionalne okvire, kakšen bi moral biti partnerski odnos. Odraščaš z zavedanjem, da je zakon en velik kompromis, eno samo prilagajanje.

Neštetokrat slišiš, ali opaziš, da je ženska tista, ki mora marsikaj požreti, da je v hiši mir. Tudi sama sem mislila, da bom morala v partnerskem odnosu reducirati svoje želje. To so me moški tudi vedno znova učili. Kadar koli sem bila namreč svoja, sem slišala, da sem prevelik zalogaj. A vse se je spremenilo, ko sem spoznala Dejana.

Nikoli si nisem želela človeka, ki bi se mi podredil, kje pa! Tudi nimam težav z avtoriteto. Dokler je to avtoriteta brez dominance, šibumi. Dejan ga uteleša. Kaj šibumi sploh pomeni, pove general Kišikava v istoimenskem romanu, enem mojih najljubših, iz leta 1979, ki ga je napisal Trevanian: »Šibumi ima opravka z grandiozno čistostjo, temelječo na običajnem videzu. To je ekspresija, ki je tako pravilna, da ni treba, da je pogumna, tako ganljiva, da ni treba, da je lepa, tako resnična, da ni treba, da obstaja. Šibumi je bolj razumevanje kakor mojstrskost. Graciozna tišina. V maniri je skromnost brez sramu.«

Dejan mi je že na začetku zveze pokazal, da se z njim ne bo mogoče šaliti, da si ga ne bo mogoče podrediti. Ko mi je povedal, kakšen odnos si želi, mi je postalo jasno, da sama v resnici hočem prav to. Morda se sliši naivno, a pogosteje ko slišim, da so za uspešnost zveze pomembni kompromisi, bolj glasno poudarim: Samo kompromisov ne! Če imaš ob sebi pravega človeka, če si v spoštljivem, zvestem odnosu, kompromisi niso potrebni.

Na začetku zveze sem imela občutek, da moram nenehno dajati, biti vestna gospodinja, a mi je dal Dejan hitro vedeti, da ob sebi ne pričakuje človeka, ki bo vsak dan ob 13. uri na mizo ponudil kosilo. In ko me je osvobodil tega, kar sem mislila, da bi kot žena morala početi, sem dobila samo še večje veselje do kuhanja. (Smeh.) On ve, kdo sem jaz. In jaz vem, kdo je on.

Morda mi ne boste verjeli, a midva se še nikoli nisva sprla. Velikokrat se vprašam, ali bi bila pred 15 leti pripravljena na človeka, kot je on. Morda sem potrebovala vse te izkušnje, da zdaj res zmorem ceniti dejstvo, da imam ob sebi zrelega človeka, da živim v odnosu brez ostrih robov, v odnosu, v katerem nič ni nemogoče, saj je za vsako težavo mogoče najti rešitev.

V intervjuju je spregovorila tudi o tem, kakšna je partnerska intimnost v dvojini, kjer je en bolnik, drug pa negovalec. V celoti si ga lahko preberete TUKAJ - na Onaplus.si.