Maruša Mišmaš: Atletinja z roza vezalkami

Tokrat smo se pogovarjali z Marušo Mišmaš, ki je stara le 23 let, a ima za sabo že zavidljivo število vrhunskih rezultatov. Mlada atletinja, ki trenutno trenira in obenem študira biokemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, bi lani morala potovati na olimpijske igre, vendar ji je udeležbo preprečila poškodba. A Maruša je vztrajna in se ni vdala, tako da se je takoj podala na pot okrevanja.

Letošnje leto je z zelo dobrim uspehom diplomirala iz laboratorijske biomedicine, sedaj pa študij nadaljuje na drugi stopnji. Pravi, da študira tisto, kar jo zanima, saj si kot večina ostalih športnikov ne predstavlja kariere v trenerstvu. Z njo smo se pogovarjali o njeni atletski poti, o tem, zakaj vedno teče z roza vezalkami in o prihajajoči poroki.

Kot vrhunska športnica, katere šport je del življenja, se vam zdi, da mladi dovolj časa namenijo gibanju?

Na stadionu vidim veliko otrok, ki trenirajo atletiko, kar me zelo veseli. A vem, da je še veliko več otrok, ki se ne ukvarja s športom. Želim si, da bi jih v šolah pri športni vzgoji naučili uživati v športu, saj je redna rekreacija izjemnega pomena za zdravje, da ne omenjam še samega dobrega počutja, samozavesti in sprostitve, ki jo prinaša šport.

Kako bi mlade spodbudili h gibanju in jih prepričali, da je to pomemben del življenja?

Upam, da športniki s svojim zgledom prepričamo vsaj kakšnega otroka ali odraslega, da se splača biti športno aktiven in da je šport lahko užitek.

Vidite tek kot najboljše vrste rekreacijo, ali se kdaj poslužujete tudi kakšnega drugega načina vadbe?

Meni osebno je tek najboljša vrsta rekreacije, saj se pri teku počutim res svobodno. Teč grem lahko kjerkoli in kadarkoli, vse kar potrebujem so tekaške superge. Tečem lahko v družbi ali sama, tako da lahko popolnoma odklopim glavo in se sprostim.

Letos poleti sem sicer malo tudi kolesarila in moram priznati, da sem uživala. Lani, ko sem imela v času olimpijskih iger pavzo zaradi poškodbe, pa sem za rekreacijo hodila tudi plavat v bazen. Ampak pri nobeni drugi obliki športa se ne počutim tako svobodno kot pri teku.

Kako so bili videti vaši prvi začetki?

Čisto na začetku, ko sem začela trenirati, so bili treningi podobni igri. Veliko poligonov, vaj z žogo, igrali smo med dvema ognjema. Ni bil samo tek, hodili smo tudi na mnogoboje, že takrat pa se je opazilo, da mi najbolj leži tek.

Ste si že takrat predstavljali ali želeli, da boste tako uspešna atletinja?

Ne, takrat si tega sploh nisem želela. Moja mami je spremljala atletiko in takrat sem razmišljala, da si ne želim postati vrhunska atletinja. Potem pa je moja trenerka začela govoriti o olimpijskih igrah in ko sem začela trenirati v Ljubljani skupaj s fanti, ki so bili zelo zagreti, sem začela zares uživati in počasi je prišlo do tega, da sem si želela uspeti.

Kdaj so se začeli kazati prvi rezultati?

Začelo se je proti koncu osnovne šole, ko sem začela dobivati medalje na državnih prvenstvih. V gimnaziji sem začela trenirati 400 m ovire in zmagovala v Sloveniji, šla na mladinske olimpijske igre v Singapur, kjer sem osvojila peto mesto. Konec gimnazije sem začela trenirati stipl: 3000 m z zaprekami. Takrat sem na evropskem mladinskem prvenstvu osvojila 2. mesto in 3. mesto na evropskem prvenstvu v krosu. V članski kategoriji sem dosegla 10. mesto na evropskem prvenstvu in 8. mesto na evropskem prvenstvu v dvorani. Leta 2015 pa sem izpolnila še normo za olimpijske igre.

Izpolnili ste normo za olimpijske igre, potem pa je lansko leto februarja prišlo do poškodbe. Kakšni so bili takrat občutki?

Kot rečeno sem normo izpolnila že leta 2015, lani bi jo morala samo še potrditi, kar mi je tudi uspelo. Potem pa me je februarja lani začela boleti Ahilova tetiva in nihče ni vedel, ali bo ali ne bo v redu. To je bil psihično zelo naporen čas, saj nisem vedela, ali bom lahko naredila treninge. Težko se je motivirati, če ne veš, ali ti bo uspelo ali ne. Nisem vedela, kaj narediti. Maja sem tako že hotela zaključiti s sezono, a me je trener prepričal, naj še malo vztrajam. In potem je bilo en mesec boljše in potrdila sem normo za olimpijske igre, šla na evropsko prvenstvo v Amsterdam, tam pa se je spet ponovilo in je bilo samo še huje, tako da smo se skupaj odločili, da ne grem na olimpijske igre.

Med okrevanjem ste veliko časa preživeli v bazenu. Radi plavate ali vam to predstavlja nujno zlo?

Med okrevanjem po operaciji sem res preživela ogromno časa v bazenu. Tudi zdaj, ko sem popolnoma zdrava, včasih trening kombiniram še z bazenom. V bazenu ne plavam, ampak izvajam »aquajogging«. S pomočjo pasu s peno, ki me drži na gladini, tečem v globoki vodi. Na ta način lahko izvajam vse oblike treningov kot pri normalnem teku, ne da bi obremenjevala sklepe in tetive. Po navadi mi vsi rečejo, da se mi je bazen sigurno že zameril, ampak v resnici sem bila samo vesela, da sem lahko, kljub temu da nisem mogla teči, na polno trenirala in premagovala samo sebe.

Ste ena izmed tistih športnikov, ki zraven še študira. Letos ste z zelo dobrim uspehom diplomirali iz laboratorijske biomedicine, sedaj študirate biokemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Kako vam uspe usklajevati treninge in študij?

Uspeva mi zato, ker me snov, ki se jo učim res zanima in se je potem lažje učiti. Vedno, ko imam čas se grem učit, ni časa za lenarjenje. Sem pa delala drugi letnik dve leti in tudi sedaj si bom dve leti malce razdelila, da bo lažje.

Je pa tako, da si večina športnikov želi po koncu športne kariere postati trenerji, a sama nisem nikoli imela želje po tem in bi se rada zaposlila v tej smeri, ki jo študiram.

Kateri študij vam je ljubši in ali ste si vedno želeli študirati to?

Študija se v bistvu močno prepletata. Laboratorijska biomedicina je zelo širok študij, mene je vedno najbolj zanimalo področje biokemije. Zaenkrat mi je na biokemiji zelo všeč, težko pa primerjam, saj sem šele na začetku študija, poleg tega sem se odločila, da bom prvi letnik delala v dveh letih, tako da imam trenutno samo tri predmete. »Izvirni« biokemiki imajo pri nekaterih predmetih več predznanja, tako da se tisti, ki prihajamo iz drugih smeri še malo lovimo in je zaenkrat kar težko.

Pravite, da bi se radi zaposlili na svojem področju. Vas zanima bolj delo v laboratoriju ali kaj drugega?

Naše delo je v glavnem v laboratoriju in to mi je všeč. Nimam še točne ideje, kaj bi rada delala, saj sem trenutno osredotočena na mojo športno kariero, študij pa imam »za zraven«.

Vaš fant (in bodoči mož) je tudi vaš menedžer. Koliko časa sta že par in kako se je vajino poslovno sodelovanje razvilo v zvezo?

Spoznala sva se avgusta 2014. On me je opazil kot športnico in me povabil na sestanek o sodelovanju. Že takoj sva se zelo dobro ujela in začela sva sodelovati, priskrbel mi je prvega sponzorja in začel skrbeti za moj PR. Ker je tudi fotograf, me je tudi slikal za potrebe sponzorja. Med nama se je počasi razvila močna kemija, ampak sva se še nekaj časa trudila in ohranjala strogo profesionalen odnos. Potem pa sva se končno vdala in šla na prvi zmenek. In tako se je začelo.

Naslednje leto se boste poročili. Priprave že potekajo?

Potekajo počasi, saj sva oba zaposlena, nekaj stvari je že, nekaj jih še bo. Poročno obleko imam že izbrano, prav tako datum, ki sva ga izbrala že pred dvema letoma in pol. Najprej bolj za šalo kot za res, potem pa sva ga vzela resno. Sva se pa odločila, da ne bova pod stresom zaradi poroke. Bova se potrudila, da bo čim lepše, ampak se ne bova obremenjevala s podrobnostmi.

Vedno tečete z roza vezalkami in spuščenimi lasmi. Stoji za tem kakšen poseben razlog?

Ko sem bila majhna, nisem marala čopa in sem vedno tekla s spuščenimi lasmi. Sem navdušena tudi nad kitkami, tako da, če je v bližini kdo, ki jih zna spletati, ga prosim, naj mi jih naredi. Roza vezalke pa imam že od nekdaj. Rada imam roza barvo in navadila sem se, da jih vedno dam na čevlje, saj imam občutek, da mi prinašajo srečo.

Avtorica: Klavdija Rupar
Foto: Črt Piksi