Urejenost pokaže, kako spoštujemo sebe in druge

Ali smo Slovenci dovolj urejeni?
Zdi se mi, da vedno bolj. Opažam, da ima veliko ljudi željo po spremembi. Tisti, ki so do zdaj sledili določenim smernicam – ne moremo reči stilu, ker ga večina nima niti izoblikovanega –, bi iz tega nekaj izoblikovali. Ženska ali moški se znajde na točki, ko ugotovi, da mora kaj ukreniti. Ali zaradi službe ali ne, sprememba je na neki točki potrebna. A nima vsak znanja in občutka, da bi vedel, kaj mu pristaja. In tako kot pokličemo nekoga, da nam položi ploščice v kopalnici, tako pokličemo nekoga, da nam svetuje pri oblikovanju garderobe. Če pogledamo s tega vidika, se mi zdi, da Slovenci takšno pomoč vedno bolje sprejemajo in so posledično bolj urejeni.

Seveda pa moramo upoštevati ekonomsko krizo, ki je nastopila ravno takrat, ko se je tudi zavest o pomenu oblačil bolj zasidrala med nas. Od nekoga, ki ima izjemno nizke mesečne prihodke, težko pričakujemo, da bo vložil denar v novo garderobo. Ampak prav vsak lahko vidi, kaj je modno, kaj se nosi, in želja po urejenosti se v ljudeh zbuja.

Kaj okolici sporočamo, če smo urejeni?
V osnovni šoli sem imela učiteljico, ki je govorila, da če ima človek urejeno podstrešje, se to vidi tudi navzven. Urejenost pokaže tebe, kakšni smo do sebe. Ali spoštujemo svoje telo, sebe in ljudi, s katerimi prihajamo v stik. In v življenju se znajdemo v različnih okoliščinah, ko je urejenost sploh pomembna – službena pravila, kulturne prireditve ...

Čeprav pravite, da želja po urejenosti obstaja, lahko opazimo, da so bile generacije naših mam in babic veliko bolj modno ozaveščene. Nosile so klasične kose, ki bi jih marsikdo imel še danes, priljubljeno je bilo, da so prvo plačo investirale v nakup torbice.

Takrat ni bilo na voljo toliko stvari. Ženske so sledile nekemu slogu, prav tako moški. Na te čase gledamo nostalgično, moški so nosili klobuke ter suknjiče, ženske so imele navite pričeske, vedno so bile našminkane, s klobukom in v čevljih s petami. To je bil standard brez izjem. Zdaj pa so se stvari razpustile. Zagotovo sta k temu pripomogla džins in priljubljenost športno sproščenega sloga. Tako danes tudi starejše dame, ki so včasih spadale v omenjeno brezhibno urejeno skupino, vidimo v flisih in nekih čudnih kapah. Niti v njih ni več tega, da moramo biti za vsako ceno urejeni. Veliko je k temu pripomogel koncept udobja. Nastala je zmeda. Udobje namreč še ne pomeni razmahanosti. Da nam je udobno in smo ob tem tudi urejeni, je povsem združljivo. Številni pa tega ne znajo ali nočejo združiti.

Ali so tisti, ki spremljajo modne smernice, bolj urejeni? Čemu daste sami prednost?
Zagotovo modne smernice in urejenost niso eno in isto. Sama dam vedno prednost urejenosti. Ta je v smislu bontona tudi kulturni pojem. Če smo urejeni, nekaj pokažemo. Sledenje modnim smernicam pa je ena od oblik urejenosti. Sploh ni nujno, da jim sledimo, a smo tako urejeni, da nam nihče ne more ničesar očitati. Pri urejenosti gre za ujemanje, skladnost. Gre za to, da nekaj izžarevamo in da je naša pojava v harmoniji z nami kot človekom. Modne smernice pa pridejo in gredo, kot vemo, se spreminjajo že osemkrat na leto.

Kako razumete podcenjujoč odnos do oblačil, urejenosti in mode?
Gre za nepoznavanje, pomanjkanje kulture. Če grem res v ekstrem, ko je nekdo tako neurejen, da ima mastne lase, strgana in umazana oblačila, je tako, kot bi se pogovarjala z osebo, ki ves čas uporablja kletvice. Ob takem človeku se ne morem počutiti dobro. Enako je v smislu oblačenja.

Bi se strinjali s tem, da se Slovenci raje obregnemo ob ljudi, ki so urejeni, kot ob tiste, ki jim ni mar za garderobo?
Velikokrat slišim izjavo: Kam pa greš, da si tako urejena? Saj ni nujno, da moramo kam iti, če smo urejeni! Take so moje izkušnje, ker skoraj vedno nosim rdečo šminko. Ljudje se včasih čudijo, a mislim, da gre tu bolj za nekakšno nepoznavanje oziroma jim to ni blizu. Če me kdo pogleda, se mi ne zdi nič narobe. Je pa res, da se veliko pozornosti nameni javnim osebam. To morajo te tudi pričakovati. Zelo lepo pa bi bilo, če bi komentirali tisti, ki se na to spoznajo. Veliko ljudi, v katere se mediji in obrekovalci vtikajo, ima s strokovnega stališča kakšen detajl napačen, na splošno pa z njihovim slogom ni nič narobe. Prevečkrat gre za glodanje kosti glede na to, kdo jim je simpatičen in kdo ne. Pri tem ne vem, če bi znali sami konkretno povedati, kaj je s slogom osebe, ki jo obrekujejo, sploh narobe. Ljudje se zelo zanašajo na svoj okus. Če ti nekaj ni všeč, to še ni merilo. V resnici veljajo neke zakonitosti, ki nimajo nobene povezave s tem, kaj nam je všeč in kaj ne. Pravila glede barv, silhuet, struktur veljajo. In ni pomembno, ali so nam všeč. Nekaj je primerno in nekaj ni. Ne nazadnje so vsem všeč kavbojke in majica. Vendar ne ustrezajo vsem namenom.

Katere so najpogostejše napake, ki jih delamo pri izbiranju garderobe?
Glede na to, da se ukvarjam z barvami, najprej opazim neharmonijo v obarvanosti. Če je ženska zelo vpadljivo odeta v napačne barve, me zmoti. Velikokrat sicer zmotijo oblačila, ki nam niso prav. Neredko ženska izbere preveliko obleko. Pri svojem delu opažam, da ženske izbirajo napačne modne dodatke. Recimo, da neki ženski manjkajo le primerni čevlji in bi bil celoten videz brezhiben. Premalo pomena damo torbici in čevljem, ki lahko naredijo ali porušijo celoten videz. Zmoti me tudi, če je oseba popolnoma nenaličena. Dovolj je le, da si prekrije podočnjake, mozoljčke, nanese maskaro in obarva lička.

Največja napaka pri moških pa je, da tako zelo cenijo udobje. Prepričani so, da jih bodo srajce in suknjiči vezali, tiščali. Večina zato zagovarja navadno majico in jopo s kapuco. In ko ti takšnega moškega uspe prepričati, da obleče hlače, ki niso iz džinsa, srajco in suknjič, če za zdaj še pozabimo na kravato, nastane ogromna razlika. Lahko bi rekla, da se moški s temi udobnimi kosi podcenjujejo in ne vedo, kako dobro bi bili lahko videti.

Ljudje težimo k temu, da smo razpuščeni toliko, kolikor se nam dovoli, zato bi bilo dobro določiti pravila. Tudi več delodajalcev bi lahko povedalo, kakšno garderobo pričakujejo od zaposlenih.

Tina Martinec Selan je svetovalka za barve z mednarodno licenco CMB ter svetovalka za ličenje in celostno podobo.

Avtorica: Daša Mavrič