Miri Strnad: Hvaležna sem za vsako priložnost, kjer lahko izživim svojo kreativno žilico

V otroštvu ni bila ena od tistih deklic, ki se je rada igrala s punčkami in jih oblačila, zato ni sanjarila o tem, da bo nekega dne postala modna oblikovalka. Vsekakor pa je želela razpreti svoja ustvarjalna krila. Med študijem likovne umetnosti na Pedagoški fakulteti v Mariboru je odkrila svoj talent za oblikovanje oblačil, ki je še danes njena strast. Ustvarjanje oblačil in kostumov Miri Strnad namreč omogoča, da izživi svojo ustvarjalno plat in razvija domišljijo.

Nekatere modne oblikovalke so že v otroštvu vedele, da se želijo ukvarjati z oblikovanjem oblačil. Ste tudi vi že od nekdaj želeli postati modna oblikovalka?

Ne, odraščala sem na vasi, kjer se deklice nismo igrale z Barbie punčkami, ampak smo se s fanti igrale kavboje in Indijance, zato nimam romantične zgodbe o tem, kako sem že v otroštvu našla svoje poslanstvo. Toda zelo rada sem risala in s sestro sva velikokrat prestavljali pohištvo v najini sobi, česar najina mama še danes ne more pozabiti. (smeh).

Nimam romantične zgodbe o tem, kako sem že v otroštvu našla svoje poslanstvo.

Pozneje sem želela študirati oblikovanje, vendar sem se najprej vpisala na Srednjo tekstilno šolo v Mariboru, kjer sem pridobila veliko znanja. Naučila sem se narisati kroje, sama šivati, toda med izobraževanjem sem se naveličala šivanja. Po srednji šoli sem trdila, da nikdar več ne bom sedla za šivalni stroj. Prepričana sem bila, da ne bom zadovoljna, če bom postala šivilja – predstavljala sem si namreč, da bo moje delo obrtniško in dolgočasno. Stranka mi bo prinesla blago in mi dala navodila, kako naj sešijem določeno obleko. Tega nikakor nisem želela početi, ker sem ustvarjalna duša, vendar po končani srednji šoli nisem bila dovolj samozavestna in pogumna, da bi oblikovala svoja oblačila.

Ste se za študij likovne pedagogike odločili zato, da ne bi zatrli svoje kreativnosti?

Tako je. Rada sem slikala in risala, obenem pa se mi je zdelo, da sem nadarjena za to. A najpomembnejše je bilo zame, da sem nahranila svojo dušo. Toda, ko smo med študijem morali v okviru nekega sejma prodajati svoje slike, sem po dolgem času sedla za šivalni stroj, zbrala različne materiale in ustvarila majico. Kmalu zatem sem prejela nekaj naročil za majice, kar me je prijetno presenetilo. Sprva sem nameravala izdelovati le majice, a je bilo kmalu povpraševanje tudi po krilih in oblekah v mojem stilu. Takrat sem spoznala, da sem lahko tudi pri šivanju kreativna in samosvoja. Izkušnje iz risanja in slikanja sem prenesla na izdelovanje oblačil, kar me je zelo razveselilo.

Kako ste odkrili prepoznavni slog vaše blagovne znamke Miricota?

Začela sem s kombiniranjem različnih materialov in barv, uporabljala sem tudi veliko rož. V tistem obdobju je bila priljubljena blagovna znamka oblačil in modnih dodatkov Desigual, ki je sploh nisem poznala, dokler mi niso moje stranke povedale, da izdelujem podobna oblačila kot omenjena blagovna znamka. Takrat nisem bila pretirano zainteresirana za modne trende, zato me je presenetilo, ko so me primerjali z Desigualom. Nad tem nisem bila pretirano navdušena, ker sem želela imeti svoj prepoznavni slog, ki pa sem ga z leti nekoliko spremenila - sedaj je manj barvit in kičast, temveč je bolj umirjen.

Nočem se pritoževati, ampak v Mariboru se mnogi zgražajo nad cenami unikatnih izdelkov.

Oblačila prodajate v butiku, ki se nahaja v starem mariborskem jedru. Ste zadovoljni s povpraševanjem po vaših oblačilih?

Imam določeno število rednih strank, vendar bi bila seveda vesela, če bi jih bilo še več. Nočem se pritoževati, ampak v Mariboru se mnogi zgražajo nad cenami unikatnih izdelkov, saj niso pripravljeni odšteti veliko denarja za izdelke slovenskih modnih oblikovalcev – raje kupijo izdelke  znanih blagovnih znamk v nakupovalnih središčih. Res pa je, da nisem vsiljiva in nikogar ne prepričujem, da mora kupiti moja oblačila.

Svojim strankam vedno povem, da bom naredila, kar si želijo, a jim ni treba kupiti oblačila, če z njim ne bodo zadovoljne. Tako sem bolj sproščena, ker nočem strankam vsiljevati svojega dela. Zame je pomembno, da sem svobodna pri svojem ustvarjanju. Seveda skušam ugoditi željam svojih strank, vendar želim ohraniti tudi svoj prepoznavni slog.

Na tem mestu bi izpostavila tudi to, da v moj butik velikokrat pridejo ljudje, ki želijo, da jim popravim ali osvežim obrabljena oblačila, a tega ne počnem rada, saj bi v tem času lahko oblikovala neko obleko ali kostum. Takšne stvari prekinejo moj ustvarjalni ritem, podobno kot gledalca zmotijo oglasi med ogledom filma. Marsikdo na žalost ne prepozna razlike med tistim, kar počnemo modni oblikovalci in šivilje.

V zadnjih letih ustvarjate tudi kot kostumografka. Zasnovali ste kostume za predstave v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju in v Mestnem gledališču Ptuj. Kako ste začeli oblikovati kostume za predstave in muzikale?

Tega nisem načrtovala, čeprav sem si to želela. Najprej sem ustvarila kostume za muzikale, ki jih pripravlja English Student Theatre na II. gimnaziji Maribor. K sodelovanju sta me povabila Maja Pihler - Bilbi in režiser Matjaž Latin, moj prvi kostumografski projekt pa je bil muzikal Alica v Čudežni deželi, kar je bil zame sanjski projekt, saj sem lahko uporabila veliko domišljije. Pozneje sem dobila še več naročil za kostume in nobene priložnosti nisem zavrnila. Zelo mi ustreza, da poleg oblačil oblikujem kostume, saj mi to omogoča sodelovanje z igralci in režiserji, medtem ko sem med ustvarjanjem oblačil večinoma sama.

Nedavno ste ustvarili oblačila za Klemna Slakonjo za prvo oddajo šova Kdo si ti? Ste to priložnost dobili na podlagi vašega kostumografskega dela?

Pravzaprav me je poklicala urednica oddaje Aleksandra Blagojević. Preden so začeli snemati oddajo, so namreč potrebovali kostum konja, ki ga je bilo treba izdelati v desetih dneh. Izdelave konjske glave se nisem lotila, ker bi bilo to zame preveč zahtevno, zato sem to nalogo zaupala Mateji Kapun, ki je svoje delo odlično opravila.

S Klemnom Slakonjo sem sicer že sodelovala pri predstavi Cucki v Mestnem gledališču Ptuj, a tokrat je bilo drugače, saj za oddajo nisem izdelovala kostuma, temveč obleko. Ohranila sem svoj slog, kar se je izkazalo za dobro potezo, saj so bili odzivi zelo dobri in z veseljem bi še kdaj sodelovala pri kakšnem televizijskem projektu. Hvaležna sem za vsako priložnost, kjer lahko izživim svojo kreativno žilico.

Katere modne kose najraje oblikujete?

Jakne, plašče, moške in ženske srajce. Nisem ljubiteljica svile in bleščic, prav tako ne uporabljam rada lahkih, prosojnih materialov.

Epidemija koronavirusa je samostojne kulturne ustvarjalce postavila pred številne izzive. Kako je vplivala na vaše delo?

V prvem valu je bilo zelo nenavadno, ker nisem vedela, kaj naj počnem. Nisem našla navdiha, saj nisem imela stikov z ljudmi, kar sem pogrešala. Nekateri modni oblikovalci so se znašli tako, da so izdelovali maske, kar sem tudi jaz počela, vendar v manjšem obsegu.

Se torej veselite obdobja, ko ne bo treba več oblikovati mask?

Vsekakor, ker me to ne veseli. Moti me, da jih ljudje nosijo kot modni dodatek in imajo zelo specifične želje, kako naj bodo oblikovane. Nekateri so se pritoževali, če jim velikost in model nista ustrezala, drugi so si celo želeli, naj bodo čim manj opazne, kar je neizvedljivo, saj pokrivajo polovico obraza. Zame so maske nekaj, kar moramo nositi, zato ne vidim potrebe, da bi se pretirano ukvarjali s tem, kako so oblikovane. Sedaj jih ne izdelujem več po naročilu, ker sem imela prevelike zaloge neuporabljenega blaga, obenem pa me izdelovanje mask ni navdihovalo.

Najbrž pri svojem delu veliko sedite, zato me zanima, kako skrbite za svoje zdravje.

Na srečo za zdaj nimam nobenih zdravstvenih težav, kar je morda povezano tudi s tem, da se med delom nenehno gibam in večinoma ne sedim. Spremenila pa sem svoje delovne navade. Nekoč si namreč nisem vzela dovolj časa zase in sem imela strog urnik, medtem ko sedaj prisluhnem svojim potrebam, zato grem na kosilo, kadar sem lačna in ne ob točno določeni uri. Svoje stranke sem navadila, da me pokličejo, če me potrebujejo, saj sem vedno nekje v mestu.

Kako pa ravnate, kadar nimate motivacije za delo?

Kadar nimam navdiha in energije za delo, ne vztrajam za vsako ceno. Sčasoma sem odkrila, da je v tem primeru boljše oditi iz butika in se dela lotiti pozneje, ko imam več motivacije. Samozaposleni v kulturi nimamo določenih ugodnosti, kot sta, recimo, regres in plačan bolniški stalež, zato sem se odločila, da si v okviru svoje ustvarjalne svobode vzamem tudi pravico do svobodnega urnika.

Preberite še: Joy with Tanja Uvera: Športna oblačila za ženske, ki ljubijo lepo

Morda vas zanima tudi: Puloverji Maje Ferme: Ko je navdih britanska aristokracija