Rawpasta: Ne streževa hrane gostom – hraniva prijatelje!

Maxx Panizzari (42) in Erika de Vecchi (34) sta Milančana, ki sta pred tremi leti obrnila svoji življenji za 180 stopinj. Prodala sta uspešna bar in butično restavracijo v italijanski prestolnici mode in se, sledeč svojim sanjam, preselila v Slovenijo, ki se jima je, potem ko sta jo nekajkrat obiskala kot turista, vtisnila v srce.

Pred mesecem dni sta uresničila svoje sanje in na Trubarjevi ulici v Ljubljani odprla restavracijo Rawpasta – Pasta Fresca Bar, v kateri vam iz pretežno lokalnih in italijanskih sestavin v živo, pred vašimi očmi, pričarata pristne okuse Italije. Hrana zanju ni samo hrana, je dejanje naklonjenosti, prijateljstva, ljubezni. Če bi ves svet hkrati skupaj sedel za z dobrotami obloženo mizo, bi na njem gotovo zavladal mir, je prepričan Maxx.

Od producenta do kuharja

Bradati chef, ki v odlični angleščini razlaga o svojih pogledih na hrano, pravzaprav bolj spominja na filozofa kot na kuharja in svoje kariere pravzaprav ni začel v kuhinji. »Nekoč sem delal v oglaševalskih vodah in na področju televizijske produkcije. Ker sem bil svobodnjak, je to pomenilo, da sem imel ogromno prostega časa. Šest mesecev sem delal po šest ur na dan, vedno le zjutraj, in po koncu delovnega dne sem se spraševal, kaj pa zdaj. Sem produktiven človek, ki ne more dolgo stati križem rok. Moj oče ima veliko prijateljev z restavracijami z Michelinovo zvezdico, zato sem ga prosil, naj mi omogoči obisk njihovih kuhinj. 'Lahko le stojim v kotu in opazujem,' sem zagotavljal,« se spominja.

A v kotu seveda ni stal zelo dolgo. Sprva so ga kuharji porabili za lupljenje krompirja in podobna manj pomembna dela, sčasoma pa je začel tudi kuhati. A se je na neki točki naveličal umetelne hrane, kakršno strežejo v imenitnih restavracijah, in raje odprl svojo. »Želel sem pripravljati hrano na svoj način,« pravi.

Hrana vzbudi najboljše v ljudeh

»Obožujem hrano,« priznava Maxx. »Hrana prinaša prijatelje, krepi družinske vezi in nas povezuje med seboj,« je prepričan.

»Rad rečem, da sem se naučil mešati ragu, še preden sem shodil. Babica me je še čisto majhnega v kuhinji posadila pred lonec in mi dala v roke kuhalnico. Na ta način me je vpletla v družinsko dogajanje. Razna preprosta dela, denimo luščenje fižola, mi je dajala predvsem zato, da sva bila skupaj, se smejala in klepetala,« se spominja.

Lahko postanemo najslabši človek na svetu, a prek hrane ohranjamo vez z najboljšim, kar imamo v srcu.

Maxx tudi trdno verjame, da smo vsi ljudje med seboj povezani s hrano. »Pomislite, da se odpravite na obisk k najslabšemu človeku na svetu, denimo k Pablu Escobarju, in recimo ostanete živi ter res pridete do njega,« se nagajivo nasmehne, »in ga vprašate: 'Oprosti, Pablo, mi lahko poveš, kako je tvoja stara mama pripravljala to in to za tvoje kraje značilno jed?' Oči bi se mu zasvetile, spomnil bi se na nekaj dobrega. Lahko postanemo najslabši človek na svetu, a prek hrane ohranjamo vez z najboljšim, kar imamo v srcu. Spomni nas namreč na otroštvo, na družino.«

Kadar ne kuhata v restavraciji, kuhata doma

Maxx in Erica sta se spoznala na odprtju njegove milanske restavracije pred osmimi leti. Tisti večer sta dolgo klepetala in ugotovila, da imata ogromno skupnega. Tako kot Maxx tudi Erica obožuje kuhanje, zato se pogosto zgodi, da po tem, ko že ugasneta štedilnik v njuni restavraciji, prižgeta še tistega doma.

»Pravzaprav ves čas kuhava,« se smeje Erica. Ljubezen do kuhanja je bil eden od razlogov, da sta prodala restavracijo v Milanu in se preselila k nam. »Delala sva po 19 ur na dan in to ni bilo več zabavno. Odločila sva se, da nočeva sovražiti svoje službe, ker to delo v resnici obožujeva. Sem sva se preselila, da bi znova uživala v svojem času in delu,« pojasni Erica.

Domače je boljše

Restavracija v Ljubljani je zastavljena kar se da preprosto. »Želela sva veliko kuhinjo, ki bo takšna kot najina domača, in veliko dnevno sobo, v kateri bova lahko z drugimi delila najino hrano, družbo, srečo. To je za naju restavracija,« pravi.

»Restavracija je zame prostor, kjer deliš z drugimi. Prišel sem iz kuhinje z Michelinovimi zvezdicami in po lastni izbiri sva se vrnila h koreninam. Ko dolgo časa strežeš vso to prestižno hrano, ti šine skozi glavo: 'Moj bog, zakaj? Pripravite mi, prosim, lazanjo.' Preprosta hrana, ki si jo lahko vsak privošči, ne pa zapletena, draga hrana, ob kateri je natakar pod pritiskom, kako jo bo prinesel, vi pa, kako jo boste pojedli, je zame tisti pravi način kuhanja. Hrana ne sme biti le za izbrance,« poudarja Maxx.

»Midva ne streževa hrane gostom. Midva hraniva prijatelje!« dodaja.

Čudovita Slovenija

Lastnika Rawpaste obožujeta Slovenijo in Slovence, čeprav nimata pri nas nobenih korenin. »Vsi naju tukaj sprašujejo, zakaj Slovenija. Prijatelji, ki sem jih tu spoznal, so najprej vsi mislili, da imam punco Slovenko,« se smeje Maxx. »Ne. Pred sedmimi leti sva prišla na počitnice in tu nama je bilo všeč. Zaljubila sva se v Slovenijo in Slovence. Ker sva vedela, da je na počitnicah vedno vse videti bolje kot v tvoji državi, sva prihajala še večkrat, da bi preverila, ali je tu res tako. In ugotovila sva, da je res bolje,« pravi Maxx. »Odkrila sva, da tu živijo super ljudje, všeč nama je bila lepa narava, tudi samo mesto Ljubljana. Rada smučava, hodiva po hribih, povrhu pa je v Ljubljani vse tako blizu. Italija je čudovit kraj za počitnice, vsakodnevno življenje pa je tu veliko lepše,« meni Erica.

Če želijo pašto po slovensko, naj jo kuhajo 25 do 30 minut.

Slovenski al dente

Kako pa se Slovenci obnesemo, kar se tiče testenin? »S strankami se pogosto šalim, ko kupijo surovo pašto za domov in me vprašajo, koliko časa jo morajo kuhati, naj jo kuhajo 1 do 3 minute, če želijo, da so testenine zelo al dente. Za malo manj al dente pa 3 do 4 minute. Če želijo pašto po slovensko, naj jo kuhajo 25 do 30 minut,« se namuzne Maxx. »Al dente je bolje prebavljiva in ljudje pogosto ne vedo, da razkuhano težje prebavimo, zato je nočejo jesti med službo, ker pravijo, da po njej postanejo zaspani. Toda pašta al dente je idealen obrok za med službo, saj so lahko prebavljive in ti takoj dajo energijo,« pojasnjuje chef. »Odkrila sva, da Slovenci obožujejo testenine. So tudi del tradicionalne kuhinje, denimo fuži in žlikrofi, kar ni čudno, saj smo vendarle sosedje,« doda Erika.

Priporočamo v branje: Mehičana ustvarila vegansko usnje iz kaktusa, uporablja ga tudi slovenska oblikovalka 

Preberite še: Slastni čokoladni mus z malinami (po receptu Alme Rekič)

Morda vas zanima tudi: Osebna trenerka Nuša Gnezda: Obsedena s popravljanjem teles po porodu