Izpoved: TO sem spoznala v letu brez seksa

Bruna Nessif je v svojem blogu za ameriški Cosmopolitan odkrito napisala, zakaj se je odločila odreči spolnim odnosom ter povedala, da je bilo puščavsko življenje zanjo tako frustrirajoče kot izpopolnjujoče. Iz očitnih razlogov. Pa lepo po vrsti skozi njene oči.

Zakaj sem sprejela takšno odločitev? Vse se je začelo v zatonu leta 2015, ko je mojo pozornost na enem od družabnih omrežji pritegnil seksi moški. Potem, ko sem sem se nekajkrat odzvala na njegove objave in se je on odzval na moje, sva začela klepetati s pomočjo klepetalnice, kmalu sva si začela pošiljati kratka sporočila, sledili so klici in dolgi pogovori vsak večer.

Ni trajalo dolgo, ko sva se spoznala osebno in seveda je sledilo neizbežno. A znašla sem se na spolzkem terenu, kajti sam je pred nedavnim končal dolgo razmerje in sem mu služila zgolj za celjenje ran. Česa več od najinega odnosa ni pričakoval.

Namesto, da bi se s tem sprijaznila in šla naprej, sem sama sebi dopovedovala, da ni nič narobe, če se druživa zgolj zaradi seksa. Kemija je bila vendarle preveč očitna, da bi jo lahko kar spregledala. Torej sem se prepričevala, da me takšen odnos ne moti. Da me ne moti, da osvaja tudi druga dekleta in da sva lahko zgolj prijatelja z uslugami.

Razočaranje, odločitev in prvo spoznanje

Pa vendar, prav dolgo te igre nisem mogla igrati in ko sem končno dojela, da hočem nekaj, kar mi moj Casanova ne more dati, sva najin odnos spremenila v platonsko prijateljstvo, sama pa sem se začela spraševati, zakaj se vedno znova ujamem v razmerja, ki mi ne morejo zagotoviti tistega, kar si želim.

Priznam, prepričana sem bila (morda zato, ker sodobna družba vselej poudarja in izpostavlja seksualnost), da je seks v razmerju obveza in ne privilegij in da bo moški iz mojega življenja izginil, če ne bova hitro skočila v posteljo. Krivda za propad razmerja pa bo zato moja. Res žalostno, a takšno je bilo moje razmišljanje.

Prav dejstvo, da se zveze kljub seksu niso obnesle me je napeljalo k temu, da sem se naključnemu odpovedala. Rekla sem si, da se bom popolnoma predala le nekomu, ki mi bo zagotavljal občutek, da sem zanj boginja.

Takšnemu, ob katerem ne bom ljubosumna na druge, saj mi bo znal pokazati, da sem zanj edina. A sprejeta odločitev je prinašala s seboj malce neljubo posledico: najti takšnega fanta ni mačji kašelj in iskanje je trajalo dlje, kot sem pričakovala.

Sprva sem bila seveda polna zanosa, prepričana, da me prav nič ne bo zlomilo in pripravilo do tega, da bi odstopila od svoje namere. Po približno pol leta sušnega obdobja pa sem prvič podvomilo v to, da bom zmogla. Moč je vse bolj plahnela in začela sem se spraševati, ali bom lahko ta eksperiment v resnici izpeljala. 

Mali pohotni vragec v meni mi je začel prigovarjati: "Je to res važno? Privošči si, dekle!" V resnici sem postajala vse bolj jezna in razočarana, saj sem vedno znova naletela na moške, ki bi se radi zabavali, a dlje od zabave si ne bi upali. In soočati se z njimi ni bilo lahko, saj sem morala zatirati svoje nagone ter sebi dokazovati, da zmorem in da si zaslužim več.

Tu so bile še moje prijateljice, ki mi niso nudile ravno prave podpore. "Samska si, le zakaj si ne bi privoščila seksa s tujcem," so običajno odvrnile na moje tarnanje in dodale: "Prenehaj se obremenjevati. Konec koncev je vse le seks." Spraševala sem se, če morda vendarle nimajo prav. 

Da ne omenjam nespodobnih povabil nekaterih mojih več kot radodarnih prijateljev, ki bi se občasno radi dobili z mano. Za zabavo. Res je, skušnjave so name prežale z vseh strani in bile so velike.

Mešani občutki

A s ponosom lahko povem, da se jim nisem vdala. Uporabila sem vse svoje moči ter se jim uprla, ne glede na to, kako nesmiselno se je moje početje zdelo drugim.

Sčasoma so se moji hormoni umirili (ali so obupali) in moje spolno poželenje je potuhnilo, kaj hitro je od odločitve minilo leto dni. Pred tem se mi je zdel teden brez seksa kruta kazen. Leto brez njega ni bilo vedno lahko, a tudi ne tako težko. Nisem povsem pozabila na drugi spol, hodila sem na zmenke, a vendar se iz njih ni izcimilo nič resnega.

Ko pogledam nazaj, me vse skupaj navdaja z mešanimi občutki. Prisoten je kanček žalosti, kajti dejstvo, da v letu dni nisem uspela najti moškega, ki bi se zame bil pripravljen potruditi, res ni najbolj spodbudno. 

Zakaj? Mar moški res ne cenijo več stare tradicije zmenjkovanja, ki počasi vodi do nečesa več? Sem res zanje zanimiva samo kot seksualni objekt? Ne vem. Vem le, da vzdržnost očitno za pripadnike močnejšega spola ni kvaliteta. 

A vendar izkušnja, kljub grenkemu spoznanju, ni bila le slaba. Z njeno pomočjo sem se naučila ljubiti sebe (s seksualnega in drugih vidikov) in prav to lekcijo sem morala osvojiti. 

Ta poskus sem izvedla z namenom, da bi se znebila prepričanja, da je moškega mogoče obdržati zgolj s seksom in da bi spomnila sebe, da sem vredna ljubezni, čeprav ne razširim takoj nog.

Vztrajala sem pri svoji odločitvi in zato vse razočaranje, ki ga je prinesla, ob ponosu, ki ga čutim do sebe, izgine kot milni mehurček. Želela sem se znebiti obnašanja, zaradi katerega sem sama nase gledala kot na potrošni material in prav to mi je uspelo.

Želela sem počakati na moškega, ki bi stavil name, ki bi me cenil zaradi mene in ne zaradi tistega, kar mu lahko ponudi moje telo. Še vedno čakam. Ker vem, da si ga zaslužim.

Avtorica: M. FL.
Foto: Unsplash

Preberite še: Horoskop: 5 znakov, ki jim več kot ljubezen pomeni strast ali pa Kaj pomeni, če sanjate o seksu s prijateljem ali šefom