Izpoved bralke: Moja edina prijateljica 20 let - anoreksija

Z eno besedo lahko rečem, trpljenje. Živela sem v svoji lastni kletki. Vedno bolj sem postajala osamljena, saj sem se začela umikati v samoto in odrinila od sebe vse, ki so mi bili ljubi. Vse moje misli so se vrtele le okrog hrane in nikoli ne bom pozabila, kako sem vsak večer v mislih naredila načrt, kaj bom jutri pojedla. Same slastne stvari so se sprehajale po mojih mislih, od tortic, sendvičev in še mnogih dobrot, ki si jih potem seveda nikoli nisem privoščila.

Takrat se sploh nisem zavedala, da je Anja dobesedno izginila, obvladovala me je le še bolezen. Na prvo terapevtsko skupino me je dobesedno pripeljala moja mama in danes sem ji za to neizmerno hvaležna. Istočasno pa mi je resnično hudo, ker vem koliko bolečine in občutkov nemoči sem ji povzročila. Moje zdravljenje je imelo vzpone in padce in kljub obiskovanju psihoterapevtov in terapevtskih skupin, prebranih knjig in člankov na internetu, vem da se je pravi rezultat pokazal šele, ko mi je bilo dovolj hudo in ko sem se sama odločila, da ne želim več tako naprej.

Zdi se mi, da sem potem dokaj hitro videla napredke pri sebi, čeprav jih okolica ni zaznala v taki meri, kot sem jih čutila sama. Ta nepopisen občutek lahko opišem, kot bi odvrgla 100-tonsko skalo iz sebe in prvič po mnogih letih začutila svobodo. Imela sem občutek, da sem se ponovno rodila. Začela sem čutiti ljudi okoli sebe, živali, vsa narava se mi je zdela nepopisno lepa, vonj poletja me je spomnil na mladost in mi dal neverjetno moč. Takrat sem se dejansko zavedla, kaj vse sem zamudila. In ta bolečina še vedno ostaja. In prav iz nje se je rodil program, ki sem ga oblikovala na podlagi svojih izkušenj, z namenom odpreti oči vsem, ki še vedno živijo v primežu motnje hranjenja.

Včasih se tako težko sprijaznim z nemočjo, ki jo čutim, ko vidim, kako si nekdo škodi in meče stran svoje življenje. Boli me zato, ker sem bila nekoč sama takšna in šele sedaj vidim, kakšno neznansko moč je nad manoimela bolezen. Nepopisna želja je tista, ki ti da moč, da se odločiš stopiti korak dalje. Prvič po dolgih letih sovraštva do sebe, zmaga ljubezen. In ta je tista, ki te popelje do okrevanja in je tudi tista, ki ti ne pusti, da bi se še kdaj vrnil/-a nazaj.

Pot do okrevanja je postopna in pomembno je, da je vsakemu koraku posvečeno dovolj časa. Najprej se je konkretno potrebno soočiti in raziskati dogodke oz. osebe, ki so v največji meri vplivale/-i, da smo danes, kjer smo. Eden ključnih korakov je zagotovo uvedba discipline v svoje življenje, saj bomo na koncu spoznali, da je to ljubezen do sebe. Temeljito je potrebno predelati strahove s katerimi se soočamo in vsekakor določiti konkretne korake, kako se podati naprej. Seznaniti se je potrebno z orodji, ki nam pomagajo v težkih situacijah, naučiti si pustiti prostor za hobije, ki nam dajejo potrebno energijo, si znati postaviti meje, ko je to potrebno. Pomembno je ponovno postati družabna oseba, saj v času motnje hranjenja večina zbeži v samoto. Ko dosežemo vse našteto, lahko šele začutimo ljubezen do sebe, ki pa je ključ, ki odpira prav vsa vrata.

Iz svoje spremembe vem, da je mogoče vse, ko začutimo, da smo vsega tudi vredni.

Anja

Če ste se prepoznali v Anjini zgodbi in bi radi sprejeli njeno pomoč, ji lahko pišete na  ancaskrabec@gmail.com. Če pa bi tudi vi z nami radi delili svojo zgodbo, nam pišite na micna@delo.si.