Kako in kdaj z otrokom na smuči

Sneg nas je razveselil še pred začetkom meteorološke zime, in če bodo covidne razmere dopuščale, razlogov, da ne bi vsaj malo uživali na belih strminah, pravzaprav ni. Kaj pa naši najmlajši? Slovenke in Slovenci smo praviloma navdušeni smučarji in redki so otroci, ki se ne bi želeli čim prej preizkusiti v tem priljubljenem zimskem športu.

A kdaj je primeren čas, da otroka postavimo na smuči? Dobro vemo, da so otroci v zgodnjem otroštvu najbolj dojemljivi in tudi najbolj zagrizeni za spoznavanje različnih oblik gibanja. In sneg je vsekakor odlična dodatna spodbuda, da otroka privabimo na svež zrak in ga tam tudi zadržimo nekaj časa. Poznavalci so si po večini enotni, da je starost okoli tretjega ali četrtega leta, odvisno od otrokovega smisla za učenje in razvite motorike, primerna za prvi resen poskus na smučeh.

Resen ne zato, ker bi hoteli otroka usmeriti v športno kariero, ampak zato ker je lahko smučanje nevaren šport in poškodbe, ki jih povzroči neprevidnost ali in neodgovornost, so lahko zelo hude. Pred začetkom tako vsekakor velja premisliti, ali je otrok pripravljen slediti navodilom in predvsem ali je pripravljen slediti našim navodilom. Mnogi namreč raje prisluhnejo učiteljem kakor staršem, zato velja pred prvim urjenjem pretehtati, ali je bolje že prve poskuse zaupati strokovnjaku.

Opremo naj preizkusi že doma.

Počasi pridobiva občutek

A če ste sami izkušeni smučarji potrpežljivega in razumevajočega značaja, boste otroka zanesljivo znali ustrezno motivirati in obdržati na smučeh. Jasno je, da ob odporu ali strahu otroka ne silimo, ampak počakamo, da je pripravljen, učenje pa naj se začne na suhem oziroma toplem.

Že doma naj si dobro ogleda svojo opremo, preizkusi smučarske čevlje in jih ob vaši podpori vpne v smuči; pomeri naj čelado in nepremočljiva ter topla oblačila, da mu bo pozneje, na snegu, kar se da udobno in da ne bo naenkrat doživel preveč novosti.

Ne pozabimo, otroku moramo biti ves čas vzgled, zato na smučišču tudi sami nikoli ne pozabimo na čelado. Na začetku ne potrebuje palic, opora naj mu bo mama ali oče ali drugi odrasel, ki mu zaupa: prime ga za roke in vleče, da dobi občutek počasnega drsenja po snegu. Tudi padanje in vstajanje sta pomembna dela učenja, zato ga čim prej izurimo tudi v tej spretnosti.

Ko otrok že samostojno stoji na smučeh, povadimo izmenično dvigovanje nog oziroma smuči, pozneje še poskakovanje. Zaupamo mu spuščanje po kratkem in položnem bregu; pri štamfanju oziroma korakanju nazaj do vrha mu sprva pomagamo, a sčasoma mora tudi to opraviti sam – to je verjetno najmanj prijeten del smučanja, a je neizogiben in vsekakor preizkus vztrajnosti.

Čas je za naslednji korak: preizkus na otroški progi, ki naj bo opremljena s tekočim trakom. Tudi tega mora otrok usvojiti, pri tem pa se nauči čakati v vrsti, ohranjati varnostno razdaljo do drugih smučarjev in smučarskega bontona na splošno. Na daljše proge, do katerih dostopamo s krožniki ali sidri, velja počakati, dokler ni otrok primerne velikosti in odgovoren, njegovo začetno znanje pa zanesljivo.

V šoli je zabavno

Smučanje v skupini je zabavno, obenem pa vliva pogum za spopadanje z zahtevnejšimi programi. Učitelji nikoli ne razočarajo s svojimi zabavnimi pristopi in tudi razvedrilnimi igrami, vrstniki pa so odlična spodbuda za napredovanje. Kakovostno pridobljeno znanje zagotavlja ne le uživanje na snegu, temveč tudi varnost.