Lepa Afna odkrito z Ulo: Vedno več mladih je utrujenih in izgorelih. Ne bi bila rada tam.

Postregla mi je najboljši domači burek, ki ga peče sama in ki sem ga še včeraj v predpripravah videla na njenem instastoryju. Virtuala je preskočila na moj krožnik in v najino resničnost. Med pogovorom nama je, čisto po materinsko, lupila pomaranče. Ker je zima in ker nam vedno fali malo crkljanja in dodatnih vitaminov.

Zdi se neobremenjena, močna, pogumna, zadovoljna. Ne sledi trendom; sicer jih spremlja, a se z njimi ne obremenjuje. Ve, da je trenutno na primer najbolj popularna spletna fotka za promocijo izdelkov takšna, da si produkt postaviš pred eno oko. To se ji zdi butasto in tega trenda ne namerava nasloviti.

Hrepeni po človečnosti in originalnosti, pristnosti. Tudi denarju zna reči ne. Ni vsaka ponudba, podkrepljena s cekinom, zadosten razlog, da bi jo umestila v svoje življenje.

Bolj kot kaj je in se s prijateljicami na kavah sprašuje o tem, kam družbo sili vsa ta spletna norija in kdo bo še opravljal ta preprosta in nič manj častna dela. Dnevno se opozarja na silovitost vsakodnevnega življenjskega ritma in še najbolj ceni trenutke, ko ni na telefonu.

Lea, kje in kaj pa tebe kdaj stisne? Kako se soočaš s tem, ko tvoj svet nastane prenasičen?

Zdi se mi, da nas najbolj stiskajo stvari, ki so nam obenem najbolj pri srcu. Hkrati pa nam včasih popijejo živce, delajo sive lase. Jaz na primer zelo rada delam to, kar delam, in sem res lahko hvaležna reciva da Vesolju, da lahko tako živim in ustvarjam. In to pri mojih letih ter v Sloveniji, kjer smo vseeno neka bolj tradicionalna družba, kjer se pričakuje redna zaposlitev, služba in morda bolj klasični življenjski stili.

Zakaj si se sploh odločila it »potipat youtube«, kot rečeš sama?

Ker sem se iskala. Študirala sem, vedela sem, da to ni čisto to, kar bi si želela v življenju početi, oziroma sem se spraševala, kaj sploh bom lahko počela s končanim študijem na filozofski fakulteti. Polna sem bila elana in entuziazma.

Ogromno sem imela neke energije in vseskozi prisoten občutek, da vse to ni in ne bo dovolj. Imela sem občutek, da sem jaz tista, ki mora poskrbeti, da bom, poslovno in osebnostno, naredila, da bo dovolj, da moram sama, ker nihče namesto mene ne bo.

Strinjali sva se, da bi bilo včasih fantastično, če bi te srečal kdo, ki bi hitro prepoznal tvoje talente in strasti in ti jih pomagal tako unovčit kot artikulirat.

Morda je tej osebi in funkciji v Lejinem življenju še najbližje kar njen fant. S katerim deli svoje dvome, s katerim se posvetuje o svojih nadaljnjih poslovnih korakih. Ki je postal med drugim pravi lahko bi rekli instagram mož, a je vseeno na prvem mestu njen partner. Njen zaupnik, njen najboljši prijatelj in sorodna duša. Že več kot 10 let.

Kaj mene torej stre in kaj me zaboli? Ravno to, neskončno hvaležna sem za vse, kar sem dosegla in se mi je zgodilo. Moram se kdaj spomnit in uščipnit pa pomislit na to, kaj vse sem uspela doseči, hkrati pa lahko kdaj enostavno tudi jaz zapadem v sivino, v temno luknjo in se sprašujem, kaj pa sploh še posnet?

Kaj še dati ljudem? Kako poskrbeti za to, da jim bom tudi v letu 2019 še čarala nasmehe in ohranila sebe?

Da bom ostala prikupna Lepa Afna, to neko breme je vseskozi prisotno. Lahko bi se zdaj sekirala in pritoževala, pa saj nihče ne ve, kaj vse moram. Koliko neke teže je na meni pa obveznosti, odgovornosti, vse mogoče komunikacije in korespondence.

Koliko težje prinaša dejstvo, da ljudi zabavaš, da odstiraš svojo intimo, da si in ostajaš relevanten, predvsem pa, da ustvarjaš vsebine, ki jih potem zmontiraš sam, pa hodiš na druženja in sestanke in si tam še trd pogajalec, ko obenem poskušaš razložit, zakaj si zaslužiš vse to, za kar navajaš, da si zaslužiš.

To neskončno menjavanje fokusov ni enostavno. Danes bi bilo veliko bolj enostavno jamrat kot pa biti hvaležen. Pred 5 leti bi pa dala vse, da sem danes tukaj, kjer sem.

Kaj bi pa rekla sama sebi, če pomisliš na 16-letno Leo? Kaj bi si svetovala danes po 10, 11 letih izkušenj več?

Predvsem je 27-letna Lea danes veliko bolj nevrotična, veliko bolj sem pod stresom. 16-letna Lea je bila precej bolj sanjava. Predstavljala si je, da lahko na primer nemudoma zamenjaš deželo, tako, čez noč, kupiš karto in greš. No, pa saj jo verjetno lahko. A z leti pride ta odgovornejši občutek in zgodijo se ti na primer odnosi, za katere se zdi, da jih ne moreš kar pretrgat.

In te neke druge odgovornosti, ki jih čutim, čeprav še nisem mama in da nimam še lastne družine. Vseeno pa čutim veliko odgovornost do sebe, do partnerja, kakorkoli obrneš, do vseh ljudi, ki so mi blizu.

Mogoče bi svoji mlajši različici sebe rekla, da je vse ok, da tolikokrat, ko bom še zamenjala željo, kaj bi počela, da s tem ni nič narobe. Pustila bi si sanjat in si obrazložila, da so v življenju faze. Ker sem zdaj v eni fazi, ki ni niti približno taka kot tista, v kateri sem bila pri na primer 16 letih, in verjamem, da niti čez 2, 3, 4 leta ne bom na isti točki, kjer sem danes.

Kaj pa bo naslednja Lejina faza?

Oh, a to kdo ve?

Kaj pa si zase želiš, da bi iztržila za svoje življenje, od življenja?

Zdaj berem zelo zanimivo knjigo z naslovom Kako upočasniti življenje? Pa je mogoče o tem hecno govoriti pri 27 letih in se to spraševati, ampak je hecno oziroma je dejstvo, da je vedno več mladih utrujenih, vedno več mladih ima t. i. sindrom izgorelosti. Ne bi bila rada tam. Ne bi bila rada sama naveličana življenja in toliko izgorela, da bi mi pošle iskrice.

In priznam, da sem jih mogoče imela več pred 3, 4 leti, ko je bilo vse to, kar počnem, zgolj hobi.

Mogoče se nihče tako dobro ne zaveda, da vse te velike zmage prinesejo tudi neko breme, pa ne samo breme, lahko bi rekla nek davek, ki ga potem nonstop plačuješ. Veliko manj je zabave, spontanosti. Zdaj sem začela neko zgodbo in ljudje pričakujejo, da jo nadaljujem, tudi sama si je ne želim končat, ker je očitno, da vse to rada počnem.

Ampak, kaj pa vem.

Čez 3, 4 leta si želim znat toliko upočasniti, da bom čutila. Da karkoli že bom počela, bom čutila, da sem na pravem mestu. Bom čez 4 leta še kaj večjega, kot je danes Lepa Afna? Ne vem, mogoče bo pa prav, da bo manjše, mogoče pa bo v tistem momentu to prava stvar.

V naši družbi je vse velikokrat naštimano tudi na to, da vse nonstop primerjamo. Si zdaj bolj uspešen kot s tisto stvarjo, ki so jo počel pred leti, si zdaj več zaslužil, imaš zdaj boljšo hišo in večji avto? Mogoče pa si Lea čez 4 leta ne bo več želela stanovanja v Ljubljani in vse te dinamike, temveč mir in vajeti življenja trdno v svojih rokah. Ker bi danes lahko rekla, da imam velikokrat polno glavo vsega skupaj.

Kako pa upočasniti življenje? Kako poiskati ravnotežje? Recimo konkretno, med instagram/družbenoomrežnim življenjem in tem, da si človek? Dejstvom, da fizično potrebujemo sedem objemov na dan in ne zgolj všečkov?

Kako si priznati, da tudi ti potrebuješ? Recimo vrstniško prijateljico, ki te mora v nekem trenutku vzet v naročje kot stara mama in zagotoviti, da bo vse ok? Koliko se je treba opozarjati, da dandanes še ostajamo človeški?

Jaz mislim, da je instagram sigurno čisto super stvar in v redu in konec koncev se jaz ne bi izklopila z instagrama, če sem popolnoma iskrena. To je ta trenutek del mojega življenja in se mi zdi butasto, da bi zdaj bičala po njem.

Se mi pa zdi pomembno, da vemo vsak pri sebi, kar je pa verjetno še najtežje, da absolutno neka meja mora biti. Da morajo življenje preplavljati neke prave stvari, čeprav so za vsakega te prave stvari nekaj drugega.

Mene so učili, da so prave stvari biti hvaležen. Biti prisoten v trenutku. Instagram sicer je 'hvaležen'. A tam lahko vidiš punco, na primer, ki je Bahamih, pa spodaj pohashtaga, #blessed. Ampak ne potrebuješ Bahamov, da si hvaležen za in v življenju. To sporočilo je mogoče sporno. Da posameznik ne potrebuje vsega tega blišča, vseh teh kavic in perfektno pozicioniranega zajtrka in nenazadnje tudi tega hashtaga #blessed.

Hvaležnost je lahko in po navadi je tako, da se skriva čisto nekje drugje v življenju. Hvaležen si lahko za to, da lahko odpreš hladilnik in si iz njega vzameš nekaj, da imaš dostop do sveže dobre tekoče pitne vodo.

Recimo v Bagkoku, od koder ravnokar prihajam, tega ni in ljudje naokrog hodijo z maskami, ker sicer iz zraka vdihavajo strupene težke delce. Mi gremo pa lahko tukaj doma, v roku 5 minut, na krasen hrib, kjer strežejo fantastične slovenske cmoke. Hecno je, da kolikor imam rada instagram, imam raje trenutke, ko nisem priklopljena nanj.

Raje imam, da me pokliče prijateljica in govoriva kar tako malo v tri dni in pozabim na čas, pa da grem s prijateljem na Šmarno goro in pustiva telefone v avtu in zares se pogovarjava. Pa da vzamem knjigo in odplavam in ponovno spet popolnoma drugače teče čas, in tako spet v neko čisto drugo dinamiko padejo moje misli in možgani pa domišljija.

Skrbi jo, ta gonja po več in še. In zna slaviti dolgčas.

Instagram ne dopušča več, da bi bilo ok, da se človek dolgočasi ali pa ne dopušča, da človek samo je. Pač v tistem kraju, kjer je, brez potrebe, da bi šel na Bahame. Naj bo včasih Vogel dovolj. Dolgočasit se konec koncev je krasno. Takrat, ko nam je dolgčas, naši možgani šele začnejo lahko spontano tuhtat, ustvarjat. Dolgočasit se je dobro. Fino je bit kdaj 'nenahajpan' in dobro oblečen in nekje v luštnih krajih.

Le živeti življenje bi moralo biti dovolj, in tudi je. Življenje se namreč dogaja drugje kot na družbenih omrežjih ali instagramu. In to se mi zdi sporno, da ravno mladi nimajo dobro skristalizirane te ločnice. Eno je ta svet, ki nam daje seveda neke užitke, sicer ga ne bi toliko in tako uporabljali, ampak veliko bolj polni užitki so stran od tega.

In jaz jih najdem vedno več kje drugje. Spit z mami kavo, it ven brez pozivnikov. Včasih se mi zdi, da so jih imeli le zdravniki, danes se zdi, da smo na pozivnikih vsi. To. Malo spustiti je pomembno in privoščim vsakemu, da bi si uspel odtrgati vsaj eno uro na dan zase. Brez popolnih življenj na naših malih napravicah.

Koliko pa, misliš, da smo odtujeni? Pametni telefon komunicira tudi ljubezen kot naklonjenosti? Ekola, volila, dva srčka – pomeni, da te imam rada, mislim, nate, te pogledam na storyih in imam občutek, da sem s tabo preživela nekaj trenutkov. Koliko se je treba opozarjati, da nam ne otopijo čustva? Si še znamo reči, rada te imam?

Ne znam si predstavljat in niso še izmerili, kako bo, ko bomo več desetletij v svojih telefonih in posledično virtualnih odnosih, v njih vlagamo, tam ohranjamo stike … Ampak se mi zdi, da zelo močno postaja vse tole, tale pošast, ki jo hranimo (pokaže na telefon).

Upam si trdit, da je za marsikoga tole postalo že (naj)pomembnejše. Število srčkov, ga/jo naredi srečno, prav tako število sledilcev. So celo te neke aplikacije, ki beležijo tudi to, kdo te odsledi. In takrat, ko sem to izvedela, se mi je zdelo, pa zakaj bi to sploh hotel, potreboval in želel vedet, če te kdo odsledi?

Če te nekdo odlesdi, te odsledi, in nadaljuješ svoje življenje.

Na koncu pa ne, ljudje to spremljajo in so užaljeni in v končni fazi odsledijo tega človeka. To ljudem torej zelo veliko pomeni. Zato se je treba opominjat. Zato je treba imeti krog svojih ljudi, ki ti rečejo, hej, v redu je, odloži maile, odloži splet, tukaj smo za mizo, ne glej v telefon, govori z mano. In željo imam, da ne pozabljam ostajat človek.

Sama imam najlepše spomine na trenutke, ko si je nekdo vzel čas zame, ko sem imela kakovosten pogovor s prijateljico, ki se ji ni mudilo objavljat kave na spletu in si vmes dopisovat z nekom drugim, ampak si je vzela čas zame. Jaz bi si želela, da ne bi ostali brez pravih odnosov in le s spletnimi. Nočem niti pomislit, kako bi to bilo. Hladne mumije bi se sprehajale po svetu.

Koliko pa se nam je razdrobil fokus? Včasih se mi zdi, da tako, kot živim svoje telefonsko življenje, kjer imam naenkrat lahko odprtih 6 aplikacij in prizorišč dogajanja, da tako funkcioniram tudi v svojem realnem življenju.

Obenem dajem prat perilo, pomivam posodo, se premislim, naštimam drug komad na youtubu, preskakovanje in multitasking. In zares pri ničemer več nisem 100 % prisotna.

Ja, nisi. Vse je zreducirano na zelo kratek čas. Na primer tudi v YT svetu so neka pravila. Daljši videi vsebinsko na primer ne funkcionirajo. Ampak zakaj? Kaj pa če potrebujem več časa, da razvijem misel, ali pa če bom posnela daljši vlog o tem, kar se mi je dogajalo skozi teden, pa bo to 30 min namesto osmih, kot narekujejo neke agencije in videopravila ...

Je to res že preveč? Zakaj? Se bodo ljudje res odklopili? Je dejansko res tako? Zdi se, da je. Skladbe so dolge 3 min, filmi uro in pol, če sta dve uri slučajno, so ljudje lahko že kar malo, uf, ja, utrujeni. Ohranjanje pozornosti je kar težava današnjega časa. Zato sem si v 2019 rekla, da bom poskusila meditirat.

Na trenutke se mi zdi, kot bi poslušala sebe. Tudi sama si želim nekako upočasnit. Srce, misli, dihanje.

Ja, dejansko, zavarovat se je potrebno in biti malo egoističen. V smislu tega, kaj spuščamo k sebi, kaj vse vsrkavamo, ne nazadnje tudi koga sledimo, beremo. Kaj nam ta oseba sporoča?

Čisto ok je, da če ti nekdo vzbuja neprijetne občutek, kot sta nesigurnost, zavist, ga odsledite. Čim se po nekem stiku z neko vsebino ne počutimo v redu, odsledite, ne glede na to, za kaj gre. To vse vpliva na nas. In glasujte. Glasujte, konec koncev tako kot greš v trgovino in se odločaš, kaj boš kupil, sadje, ki je že zapakirano in je pripotovalo ne vem koliko kilometrov, ali boš kupil slovenska jabolka in prišel s svojo vrečko. Odloči se, glasuj.

Močen mind, to je tisto, kar potrebujemo. In kar je najbolj strašljivo, da mladi, ki so najbolj ranljivi, so najbolj v tem.

Pogovarjali sta se: Ula Furlan in Lepa Afna
Fotografiral: Črt Piksi

Preberite še intervju s tremi mladimi slovenskimi igralci iz filma Posledice ali pa kolumno Ježek je pa ježek ali kako sem vzljubila brazilsko depilacijo (piše: Katja Golob)

Priporočamo tudi: Sezoni gripe moramo prilagoditi tudi čiščenje doma ali pa Napaka, ki jo delate pri uporabi pomivalnega stroja in ki vas stane denarja

Ula in Lepa Afna

Ula