Zato se obnašam, kot moja mama!

Gotovo ste si kdaj v življenju dejali, da nikoli v življenju ne boste stvari počeli, kot jih počneta vaša mama ali oče, potem pa ste se zalotili, da počnete ravno to.

Kakšni bomo, ko bomo odrasli, je zelo odvisno od tega, v kakšnem okolju smo živeli kot otroci, še bolj od tega, pa je pomemben karakter posameznika in njegove predispozicije, je za Mično razkrila psihologinja in doktorica znanosti iz področja družinske in zakonske terapije Veronika Podgoršek.

Če se zavedamo obnašanja, smo na dobri poti

Ko si na točki, da se zavedaš, da nekaj počneš tako kot počneš, si že na dobri poti, da se izviješ iz klobčiča vzorcev, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Podgorškova pravi, da je pomembno zavedanje 'zakaj nekaj počneš na takšen način.' »Da veš, zakaj se odzoveš tako kot se, zakaj pravzaprav si, takšen kot si. Prav tako je pomembno, da se zavedaš, zakaj ti nekaj ne odgovarja, zakaj te je nečesa strah. Ko se začneš spraševati te stvari, dobiš razumevanje za preteklost in ko imaš razumevanje za preteklost, lahko spreminjaš prihodnost.«

A zakaj te vzorce prenašamo iz generacije v generacijo? Primarna družina je tista, ki bistveno zaznamuje življenje posameznika, zato se pogosto dogaja, da iz nje prenašamo tudi negativne vzorce. Podgorškova pojasni, da je to kaj in koliko prenesemo v svoje življenje odvisno predvsem od karakterja posameznika. »Odvisno je od tega, s čim se otrok rodi. Poznamo primere, ko otroci, ki prihajajo iz zelo disfunkcionalnih družin naredijo veliko, prosperirajo, ogromno dosežejo in uspejo. Lahko formirajo družino in partnerski odnos. Na drugi strani pa imamo otroke iz dobrih družin, ki padejo v hude stiske, slabo družbo, ne uspejo in storijo celo samomor.«

Ista si kot tvoja mama!

Ena izmed stvari, ki zelo slabo vpliva na razvoj posameznika je označevanje in etikiranje. Če eden izmed staršev grdo govori o drugem, in otroku pripisuje slabe lastnostni drugega starša, ima lahko to zelo slabe posledice. »To je nekdo s katerim si ti imel otroka, nekdo, ki si ga otrok ni sam izbral. Ponižuješ nekaj, česar del je otrok. Noben starš ne bi smel grdo govoriti o drugemu staršu, ker to boli izključno in samo otroka.«

Terapevtka je še pojasnila, da otroci in najstniki ne vedo, kako bi obdelali te »informacije«, zato jih enostavno preslika naprej. »Če ti v otroški dobi ves čas govorijo, da si tak in tak, a v svojem bistvu to nisi, lahko takšen še postaneš. To nato projeciramo na druge in jim dajemo oznake in s tem svoje lastnosti prenašamo na drugega«.

Avtorica: Pia Pangos
Foto: Uroš Hočevar/Delo