Vesna Godina: Partnerstvo je bivanje v nelagodju na dolgi rok

Vesna Godina velja za izjemno intelektualko, pronicljivo kolumnistko in strogo profesorico, ki navdušuje s svojimi predavanji, saj teorije velikokrat podkrepi z zgodbami iz zasebnega življenja. Njena življenjska pot ni enostavna, vendar s svojo pokončno držo vedno znova dokazuje, da je sposobna vztrajati v nelagodju. Nenazadnje se pri premagovanju težav drži svojega priljubljenega reka: Puško lahko vržem v koruzo tudi še jutri.

Pred leti ste predavali o tem, kako ženske izbiramo moške. Kako ste jih izbirali vi?

Po kulturno predpisani matrici, kar pomeni, da je imela oseba, ki sem jo izbrala, nekaj, kar me je očaralo. Ta kulturno predpisana matrica je standard v vseh zahodnih družbah in je običajen način, kako se izbira partnerja. Obstajajo seveda tudi drugi načini, recimo, da ga izbereš, ker boš vertikalno socialno napredovala, ker boš obogatela, ker boš dobila dobro sorodstvo, vendar vse to velja v zahodnih družbah za moralno sporne načine oziroma izbire.

Ko sem bila še vaša študentka in sem bila samska, ste mi dejali, da je potrebno moškega na prvem zmenku najprej vprašati, kakšen odnos ima z očetom in da v kolikor nima dobrega, naj zbežim. Priznati moram, da vašega nasveta nisem vedno upoštevala, vendar me zanima, zakaj ste mi to svetovali?

Po svetu hodimo z matrico, ki odloča o tem, zakaj nas nekateri ljudje privlačijo. Ta matrica ni vzpostavljena v partnerskem odnosu, ampak izvira iz zgodnjega otroštva - iz odnosa z objektom nege, ki je v zahodnih družbah praviloma mama. Določena oseba nas privlači, ker je podobna naši mami, vendar ne takšni, kot je ona v resnici, ampak takšni, kot smo jo mi doživljali v prvem letu svojega življenja, kar ni realistična percepcija. Kadar izbiramo partnerja po tej matrici, ne izbiramo po realističnih kriterijih, ampak po tem, koliko aktivira omenjeno matrico. V zelo redkih primerih je to recept za srečo. Večinoma pa je ta matrica izvor zapletov, ker smo v tem primeru v zvezi z osebo, ki je povsem drugačna od tistega, kar smo pričakovali, saj smo izbrali na osnovi infantilne matrice obljube ugodja, ne pa na osnovi lastnosti, ki jih ta oseba dejansko ima. Ta matrica nas zavede, ker mislimo, da bomo dobili neke vrste želeno ponovitev naše lastne mame. Pri izbiri partnerja se je pametno vsaj do neke mere držati racionalnih kriterijev in eden od njih je odnos do očeta.

Če je oče pravilno opravil svojo funkcijo, otrok razvije vest.

Zakaj?

Oče mora končati vtopljenost otroka v diado mati-otrok in omogočiti otroku, da postane ločena oseba od mame. Ključno vprašanje je, kako oče to naredi, saj je od tega marsikaj odvisno, recimo, ali je ta oseba funkcionalno odrasla, kar pomeni, da bo v težkih situacijah med ugodjem in tem, kar je prav, izbrala slednje. Od tega je odvisno tudi, kako je z njegovim socialno kulturnim spolom in seksualno identiteto. Socialno-kulturni spol je izsiljen spol s strani socialno-kulturnega okolja in to je eden od rezultatov Ojdipa, torej tudi vloge očeta. Tretja pomembna stvar pa je vest. Če je oče pravilno opravil svojo funkcijo, otrok razvije vest.

Partnerstvo je bivanje v nelagodju na dolgi rok, ki ga občasno prekinejo trenutki ugodja. Če hočete, da partnerstvo funkcionira, morata biti skupaj dve osebi, ki sta zmožni na dolgi rok živeti v nelagodju. Nelagodje je namreč v partnerstvu neizbežno. Oseba, ki jo izberete za svojega partnerja, mora imeti sposobnost, da bo z vami na dolgi rok bivala, četudi vama ne bo vedno »fajn«.

Zaradi vsega povedanega je treba vprašati moškega, kakšen je bil njegov odnos z očetom.

Kakšen pa naj bi bil odnos moškega z očetom?

Treba se je zavedati, da so racionalni kriteriji zelo pomembni pri izbiri partnerja.

Če je bil oče zoprna avtoriteta, ki je zahtevala, da se je treba podrejati pravilom, ki je neupoštevanje pravil kaznovala, vendar ne fizično, ki je zahtevala, da se dela tisto, kar je prav, ne pa tisto, kar je »fajn«, potem je ta oseba najverjetneje razrešila Ojdipa z zgoraj opisanimi rezultati in je zmožna vzdržati v dolgotrajnem partnerstvu, čeprav v njem ni vedno »fajn«. Takšna oseba bo z vami ostala, ker verjame, da je tako prav, in ne zato, ker ji je z vami »fajn«. V šali zato pravim, naj se ženske odpravijo na prvi zmenek neurejene in naj težijo, ker so v tem primeru utelešenje »nefajna«. Če bo moški vstal, odšel na stranišče in se ne bo vrnil, je to dobra novica, saj to pomeni, da ste se rešili nekoga, ki z vami ne bi mogel biti v resnem partnerstvu, torej vztrajati z vami v nelagodju na dolgi rok. Če ostane, pa ga je treba vprašati, kakšen odnos je imel z očetom. V kolikor vam pove, da ni imel očeta, da je bila mama samohranilka ali da je bil oče alkoholik, je to slaba novica. Otrok potrebuje očeta, ki je zahteval, da mora otrok delati tisto, kar je prav namesto tistega, kar je »fajn«. To so realistični kriteriji, ki jih je treba upoštevati pri partnerstvu, vendar večina ljudi na Zahodu pade v kulturno predpisano zanko in se odloči za osebo, ki aktivira njihovo infantilno matrico ugodja in so zaradi tega, ker živijo v iluziji, razočarani. Zato ljudje na Zahodu skačejo iz ene zveze v drugo, misleč, da bo naslednjič bolje. To je lahko res, a v glavnem ne drži, saj je v glavnem problematična matrica. Treba se je torej zavedati, da so racionalni kriteriji zelo pomembni pri izbiri partnerja.

Pravite, da partnerstvo vključuje nelagodje in da je potrebno dolgoročno vztrajati z nekom, čeprav zveza ni idealna. Glede na to, da ste ločeni, me zanima, zakaj ste se odločili za razvezo?

Tako sem se odločila, ker je bilo to v takratni situaciji prav. Nezmožnost vztrajanja v nelagodju ni bil razlog za mojo ločitev. Oče mora biti avtoriteta, ko otrok vstopi v čas, ko je treba razrešiti Ojdipov kompleks, a moj mož tega ni hotel, ker je imel travmatično izkušnjo iz lastnega otroštva, zato ni želel kaznovati Maše. Toda če ima otrok očeta, ki mu dovoli, da počne tisto, kar je prijetno, namesto tistega, kar je prav, razvije psihološki ustroj odvisnika. Svojemu nekdanjemu možu sem povedala, da z mano ne bo vzgajal odvisnika. Nisem se torej ločila zaradi nezmožnosti vztrajanja v nelagodju. Z ločitvijo sem se namreč iz situacije, ki je bila nelagodna, znašla v situaciji, ki je bila še bolj nelagodna, saj sem bila za otroka s cerebralno paralizo edini starš, kar je bilo časovno, čustveno in finančno dosti večje breme, kot če bi imela ob sebi moža.

Svojemu nekdanjemu možu sem povedala, da z mano ne bo vzgajal odvisnika.

Nekateri prijatelji so vam menda večkrat zaželeli, da bi srečali pravega moškega, a si menda tega ne želite. Zakaj ne?

Ker se zavedam, da bi bilo to bivanje v nelagodju na dolgi rok. Ker s hčerko, ki ima cerebralno paralizo, že živim in bom še živela v takšnem odnosu, nelagodja ne želim povečevati. To seveda ne pomeni, da ne doživim s hčerko tudi veliko lepih trenutkov, vendar je to odnos z otrokom, ki potrebuje trajno pomoč. Do smrti ji bom morala pomagati, zato nimam ne časa, energije niti volje, da bi to počela še s kom drugim. Morda bi bilo drugače, če moja hči ne bi imela cerebralne paralize.

Kakšen moški bi vas lahko očaral, če bi bila vaša situacija drugačna?

Očaranost se nanaša na aktivacijo infantilne matrice ugodja, ki pri meni aktivira iluzijo o brezpogojni sprejetosti. Jaz sem imela mamo, ki me je brezpogojno sprejemala, kar ni univerzalno, saj so mame različne. Kadar se to zgodi, postanem previdna, ker vem, kaj se je aktiviralo. Vem, da je treba poznati osebo iz drugih zornih kotov. Poznam nekaj moških, ki so se v težkih situacijah s svojimi, sedaj že pokojnimi, ženami obnašali zelo odraslo in to so tiste lastnosti, ki so mi racionalno všeč. Vendar, kot sem že povedala, resnično nimam volje in energije za vztrajanje v nelagodju s partnerjem, saj to počnem že v odnosu s svojo hčerko.

Pred kratkim ste me vprašali, kdaj se bom poročila. Ob tem sem bila nekoliko presenečena, saj nisem vedela, da ste zagovornica poroke. Zakaj se vam zdi poroka pomembna?

Sem socialna in kulturna antropologinja, zato na poroko gledam drugače kot večina ljudi. Poroka je obred, s katerim sorodnike vašega partnerja pretvorite v svoje sorodnike in obratno. Sorodniki so obligatorno na vaši strani, kar pomeni, da vam morajo pomagati, ne glede na to, če vas imajo radi ali ne. V večini družb, tudi danes, ko vse več ljudi nima zagotovljenih rednih dohodkov, je kvaliteta preživetja odvisna od velikosti podporne mreže in sorodstvo je takšna mreža. Poroko zagovarjam, ker ima vsak zakonec, pa tudi njuni otroci po njej dvakrat več sorodnikov. Če ostanete brez vsega, obstaja več ljudi, ki vam morajo pomagati, zato boste lažje preživeli. Če ste sami, težje preživite in tudi sistem ima bistveno večjo moč nad vami. Zato je na Zahodu priljubljeno nasprotovanje poroki, saj zahodne družbe želijo osamljene, izolirane, nemočne posameznike, ki so odvisni od sistema. Če ste sami, morate sprejeti pogoje sistema, čeprav so povsem nečloveški. Razvejeno sorodstvo pa je kot mreža – če padete, vas ujame. Večja kot je, bolj verjetno je, da vas bo ujela. Poroka je obred, ki omogoča podvojitev te mreže, ki je pomembna za socialno varnost obeh partnerjev in njunih otrok. Vsak človek mora skrbeti, da ima razvejeno socialno mrežo, ki ga podpira. In poroka ima pri tem pomembno vlogo.

Danes razum ni več zaželen, kar ni dobro. Premik od razuma k čustvom povzroča veliko škode posameznikom, medtem ko je za kapital koristen, saj farmacevtska, modna, lepotna in druge industrije živijo na račun nesrečnih posameznikov.

Govorite predvsem o socialni varnosti. Kaj pa čustvena varnost? Ali ni prav tako pomembna?

Čustva so sicer legitimen del naše osebnosti in naših življenj, vendar smo na Zahodu v zadnjih 150 letih naredili radikalen odmik od razuma. Danes čustva vladajo ljudem in utišajo razum, kar je škodljivo. Ta premik je bil narejen zaradi interesov kapitala, saj so čustva trg. Na osnovi čustev nam prodajajo oblačila, avtomobile, antidepresive in ostalo. Ne trdim, da čustva niso pomembna in da jih moramo tlačiti, saj sem se, ko sem imela raka, naučila, kako škodljivo je tlačenje čustev. A sem prepričana, da je v današnjih zahodnih družbah preveč poudarka na čustvih. Ljudje ne rešujejo več problemov razumsko, saj bi se s tem zaprli trgi. Nesrečni posamezniki so namreč idealni potrošniki. Nesreča pa je čustvo. Danes razum ni več zaželen, kar ni dobro. Premik od razuma k čustvom povzroča veliko škode posameznikom, medtem ko je za kapital koristen, saj farmacevtska, modna, lepotna in druge industrije živijo na račun nesrečnih posameznikov. Če bi obstajala kulturno uveljavljena matrica, ki bi, kot v večini ostalih družb, določala način sobivanja čustev in razuma, potem bi kapital s čustvi ne mogel kaj prida služiti. A bi bila takšna matrica zelo koristna za posameznike, saj bi zmanjševala količino trpljenja, ki izvira iz njihovih čustev.

Preberite še: Dr. Vesna Vuk Godina: Tridesetletnice. Tragična slika.

Morda vas zanima tudi: Poljub, Ula: To ni še en kamenček prežvečenega mozaika